Naslov sem si sposodil pri levičarskem Nouvel Obs. Tu si bomo najprej ogledali tezo v naslovu, ki jo je postavil zgodovinar Emmanuel Todd, potem pa pokazali, da je v Sloveniji preverljiva tudi na primeru oblastne obravnave migrantov in Marakeške deklaracije.
Ko so oblasti junija najavile, da pripravljajo zakon proti lažnim novicam, je Todd povedal:
»Usmerjanje pozornosti na Gafam (Google, Amazon, Facebook, Apple, Microsoft) je odvračanje pozornosti od države, ki je največja akterka in glavna proizvajalka Fake News v zgodovini. Ker smo v tržnem gospodarstvu, Francozi precenjujejo liberalizem vgrajen v njihovo družbo in podcenjujejo moč dezinformiranja, ki jo ima država. […] V primerjavi z Gafam ima država finančno moč, prednost trajnosti in monopol nad legitimnim nasiljem. Če je treba nadzorovati kakšnega proizvajalca lažnih novic, je to prav država, a ne kaka tuja, marveč lastna. Temelj liberalne demokracije je namreč načelo: če naj skupnost zagotavlja varnost državljana, ga mora ščititi pred njegovo lastno državo. Državi ni dovolj, da ima monopol nad legitimnim nasiljem, imeti hoče tudi monopol nad lažnimi novicami.« (BibliObs)
Naivno bi bilo misliti, da velja to le za Francijo ali še za Trumpa, kot nas v zvezi z lažnimi novicami vztrajno prepričujejo naši politiki in mediji. Tudi pri nas opažamo razkrajanje strank in slabljenje predstavniške demokracije. To se najbolj vidi ob nizki volilni udeležbi, vznikanju in ponikanju strankarskih muh enodnevnic in ne nazadnje prevlada nestrankarskih županov. Vse manj je raznolikih in nasprotujočih si družbenih gibanj in skupin, ki zagotavljajo strukturni in idejni pluralizem in z njim javno razpravo, v kateri je (bilo) moč razkrinkati državne fake news. Če so se do nedavna mnenja še kresala vsaj v kulturnem boju, sedaj tudi tega ni več. Državi je ob pomoči plačanih satelitov (»nevladne« organizacije à la Mirovni inštitut in desetine podobnih) uspelo ustrahovati in utišati razkrivalce njenih laži bodisi z demoniziranjem in s politično korektnim bodisi celo z zlorabo pravosodja … Vozle zakonodajne, sodne, izvršne in medijske oblasti je vse teže razvozlavati. Čeprav je v Franciji neprimerno več svobode govora in pluralizma kakor pri nas, pa jima tudi tam ne kaže najbolje, ugotavlja Todd.
»Pluralizem ni več zagotovljen in mediji so vedno bolj poenotena masa. To so značilne razmere, v katerih se lahko država uveljavi kot avtonomen stroj in se postavi nad družbo, da jo kontrolira. Ločitev oblasti je vse manj zagotovljena.«
Kako škodljivo je preletanje medijev in oblasti, piše Ben Knight v članku »So nemški mediji krivi za neizogibno rast Afd?«. Ker podobnost med njegovo pripovedjo in dogajanjem pri nas ni fake news, velja prebrati vsaj prvi odstavek.
»Politični novinarji v Berlinu pogosto počnejo nekaj, kar se imenuje Hintergrundgespräch. V tem ‘pogovoru v ozadju’ gre za srečanje v izolirani sobi na ministrstvu ali v strankarskem štabu s skupino spoštovanih kolegov in kakim alfa politikom, ki vam potem pove, kaj je kaj. Ali kaj je res kaj. Razpoloženje je sproščeno in tovariško. Snemalne naprave niso dovoljene in, čeprav se sme delati zapiske, se ne sme uporabljati direktnih navedkov. Za pijačo je poskrbljeno. Ko sem pred nedavnim prvič prišel na Hintergrundgespräch, me je spreletelo trpko spoznanje: to je tisto, zaradi česar nas ljudje sovražijo. Zato glasujejo za skrajno desnico AfD. To je zelo podobno prijetnemu zmenku: politiki so novinarje napitali z zgodbami, ki jih ti objavljajo.« (TheGuardian.com)
Zavajanje glede imigrantov
Ko te dni oblast in njeni mediji neusmiljeno nabijajo, kako dobra je Marakeška deklaracija oz. »Globalni dogovor o varnih, urejenih in zakonitih migracijah«, hkrati pa a priori zavračajo sleherni pomislek kot zlonameren, jim je težko verjeti. To ne pomeni, da je nasprotovanje oblastem tudi nasprotovanje urejenemu reševanju globalnih migracij, daleč od tega! Tu samo zastavljamo vprašanje verodostojnosti in zlorabe oblasti … tudi pri tem problemu.
To je toliko bolj upravičeno, ker so ti isti politiki s sedanjim zunanjim ministrom Cerarjem še pred nekaj meseci, ko je bil Cerar predsednik vlade, zavajali glede migrantov. Ti so pred volitvami kar naenkrat izpuhteli in, če jih je kdo omenil, so ga oblastniki z mediji vred opsovali s ksenofobom, rasistom, islamofobom ipd. Izpuhtela je tudi tedanja notranja ministrica Györkös Žnidarjeva. Ta je po volitvah povedala, kaj se je v resnici dogajalo.
»Dejstvo je, da sem bistveno drugače gledala na določena vprašanja kot v SMC, to je bilo očitno tudi navzven. Varnosti nikoli nisem želela jemati kot ideološko vprašanje, saj se mi je zdelo absurdno stališče, da je to nekaj, o čemer naj se ne bi preveč govorilo, ker naj bi to odmikalo SMC od neke inherentne liberalnosti. Stališče, da varnost škodi stranki, je absurd.
Pred volitvami bi težko zagovarjala program stranke, ki zmanjšuje pomen varnosti državne meje. S tem bi povzročila dodaten nemir v stranki, ki je upala na boljši rezultat, a je bila velikokrat sama sebi v nasprotju. Mogoče sem slab politik, ker nisem rada v nasprotju sama s seboj, a tako pač je.
Upam, da se bo novi predsednik vlade odločno postavil za resor notranjih zadev in razmejil med zakonskimi nalogami tega resorja in morebitno drugačno državno strategijo v odnosu do migracij, da ne bo več takšnega državnega aktivizma, kot smo mu bili priča v minulem mandatu. To je izjemno škodilo tako MNZ kot tudi ugledu države.« (Večer)
Upi nekdanje notranje ministrice, da bo pod novim predsednikom vlade kaj drugače kakor pod Mirom Cerarjem, se niso uresničili. Še bolj intenzivno se nadaljuje »državni aktivizem« (beri: državna proizvodnja fake news) pod taktirko Mira Cerarja, tokrat kot zunanjega ministra. Ni nezanemarljivo dejstvo, da se je na strani Cerarjevega ministrstva »Delovni prevod globalnega dogovora« pojavil šele pred tremi dnevi (20. 11.), očitno z namenom, da ga ljudje ne bi mogli preučiti. Prej nas je to isto ministrstvo namreč pitalo s svojo »Razlago« in jo prodajalo kot edino dopustno.
S podpisom tega »Dogovora« se bo Slovenija zavezala k vrsti zahtevnih obveznosti. Te za enkrat res niso pravne, vendar vsi vemo, da je treba dano besedo držati, ne glede na to ali je pravno sankcionirana ali ne. Gotovo, verolomnost oblasti in politikov nima meja, predvsem ko gre za izpolnjevanje zavez do svojih državljanov, manj si pa to upajo in smejo delati politiki malih držav na mednarodnem področju. Zato se bodo naše oblasti v primeru tega Dogovora obnašale, kot da je pravno zavezujoč pri tem pa ne zahtevajo podobnega ravnanja od večjih v strahu, da bi se jim zamerile.
Državna propaganda pravi, da bo dogovor podpisalo 150 držav, ne pove pa, koliko teh držav sploh spoštuje veljavne mednarodne dogovore. V Preambuli Dogovora je zapisano:
»1. Globalni dogovor izhaja iz namena in načel Ustanovne listine Organizacije združenih narodov.
2. Temelji tudi na Splošni deklaraciji o človekovih pravicah, Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah, Mednarodnem paktu o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah ter drugih temeljnih mednarodnih pogodbah o človekovih pravicah …
Člen 41 pa med zavezami omenja tudi: »Znova potrjujemo svojo zavezanost mednarodnemu pravu in poudarjamo, da je treba globalni dogovor izvajati v skladu z našimi pravicami in obveznostmi po mednarodnem pravu.«
Poldruga milijarda s figo v žepu
Ali naši oblastniki vedo, da se članice Organizacije islamskega sodelovanja (The Organisation of Islamic Cooperation, OIC) požvižgajo na dokumente, na katerih temelji ta Dogovor o migracijah? Čeprav so podpisale Splošno deklaracijo in njena pakta, so izdelale svojo, islamsko deklaracijo človekovih pravic, ki te pravice v celoti podreja islamskemu pravu (šeriatu). S tem ne uvajajo le diskriminacije med spoloma, marveč tudi med muslimani in vsemi drugimi, ker so neverniki. In ta OIC ni karkoli. Sama se predstavlja kot
»druga največja medvladna organizacija za OZN s 57 člani na štirih celinah. Organizacija je kolektivni glas muslimanskega sveta. Prizadeva si za ohranjanje in zaščito interesov muslimanskega sveta v duhu pospeševanja mednarodnega miru in harmonije med različnimi ljudstvi sveta. […] Organizacija ima posebno čast, da oživlja Umo – islamsko skupnost – v povezano telo in aktivno predstavlja muslimane, ko zagovarja vse, kar je pri srcu več kakor 1,5 milijarde muslimanov na svetu.« (The Organisation of Islamic Cooperation, OIC)
Če so ZDA in nekatere države EU toliko poštene, da Dogovora ne bodo podpisale, ker ga imajo za škodljivega, so članice OIC toliko poštene, da ga bodo podpisale tako, kakor so vse druge: s figo v žepu.
Da ta zadeva z OIC, od koder prihaja večji del migrantov v Evropo, ni nedolžna, nazorno pove Andreas Knapp v knjigi Poslednji kristjani. Beg in izgon iz Bližnjega vzhoda, ki je pravkar izšla pri celjski Mohorjevi. Avtor dela z begunci in z zaskrbljenostjo opaža, kako globoko so ukoreninjeni islamski vedenjski in miselni vzorci med prišleki v Nemčiji.
»Potem je prišel čas v azilnem domu: kakor že pri drugih družinah se mi je tudi zdaj potrdilo, da kristjani pogosto pogrešajo solidarnost svojih muslimanskih sotrpinov. Osupnil sem, ko sem slišal, da muslimanski begunci na morju mečejo kristjane čez krov. Človek bi mislil, da kot pregnanci sedijo v istem čolnu. Toda zaničevanje kristjanov je tako globoko, da včasih tudi prvinska človeška solidarnost ne deluje več. To velja celo za muslimanske otroke, ki so prišli v Nemčijo: tudi tukaj ravnajo tako, kakor so se naučili doma. Tako sovraštvo do kristjanov, ki ga že toliko rodov vcepljajo muslimanom, danes poganja strupene cvetove. Malega Isaaka so drugi otroci v azilnem domu redno dražili in ozmerjali, včasih celo tepli: ‘Svinjino ješ – nečist si!’«.
To je le en vidik vedenjskega in miselnega vzorca, ki »je pri srcu več kakor 1,5 milijarde muslimanov na svetu« in za katerega si OIC prizadeva na štirih celinah. O tem naši oblastniki nočejo ničesar vedeti in to pred svojimi državljani skrbno skrivajo. A to niso fake news, ampak resničnost, s katero je treba računati, ne pa slepo verjeti, da bodo prišleki čez noč zamenjali svoje prepričanje in delovanje.
Zato ni rešitev v sramotenju in utišanju tistih, ki na te trdno zakoreninjene in visoko cenjene vzorce (saj so vendar razodeti!) opozarjajo, ampak … ?! Težka bo! Sicer pa je prava diagnoza že del ozdravljenja!
