Zbornik Staroselci v Alpah o preteklosti slovenskega naroda

Kaser – kamniti obredni sedež tik nad vodnim izvirom (Foto: Janez Bizjak)

Zbornik Staroselci v Alpah, ki prinaša izbrane prispevke s posvetov raziskovalcev evropskega in slovenskega staroselstva o izvoru Slovencev je namenjen vsem, ki si prizadevajo za iskanje resnice o preteklosti slovenskega naroda.

Pri založbi Nova obzorja je izšel zbornik izbranih prispevkov s posvetov raziskovalcev evropskega in slovenskega staroselstva,  ki ima na na zadnji platnici pa je zapisan poziv: »Multidisciplinarno raziskovanje najbolj zgodnjih obdobij Slovencev je priložnost in izziv za slovensko znanost.«

Zbornik Staroselci v Alpah sta uredila dr. Jože Rant in dr. Duša Krnel Umek. O tem, komu in čemu je posvečena knjiga, so napisali:

»Ob 30. obletnici ustanovitve samostojne države Slovenije posvečamo zbornik prispevkov o izvoru Slovencev vsem, ki si prizadevajo za iskanje resnice o preteklosti slovenskega naroda.«

Temeljni cilj posvetov evropskega in slovenskega staroselstva (RES) v Bovcu je bil, pridobiti nove in obnoviti pozabljene podatke o življenju v pradavnini na naših tleh

Skupina raziskovalcev evropskega in slovenskega staroselstva (RES) že deset let prireja vsakoletne posvete v Bovcu pod pokroviteljstvom Gorniškega kluba Dr. Henrik Tuma, ki so v različicah posvečeni osnovni tematiki proučevanja materialnega, kulturnega in duhovnega življenja v staroselcev v Alpah in širši okolici. Temeljni cilj vsakoletnih srečanj je bil, pridobiti nove ali obuditi pozabljene, malo znane ali prikrite podatke o življenju v pradavnini na naših tleh. Omogočale so, da se zberejo in predstavijo tudi tiste raziskave naše preteklosti in znanstveni dosežki, ki niso v skladu z obstoječo in edino priznano migracijsko teorijo o prapočelu slovenskega naroda, ki se začne šele z veliko selitvijo narodov in prihodom etnično še ne izoblikovane, amorfne praslovanske etnije v Vzhodne Alpe na začetku 6. stoletja, ki v dokumentih tedanjega časa ni niti izpričana, poleg tega pa je slabo podprta z dokaj megleno hipotezo o prvotni pradomovini te etnije nekje za Karpati.

Posveti so bili forum za dialog in konfrontacijo različnih znanstvenih pogledov na počelo Slovencev

Znanstveni pogledi na počelo Slovencev so podprti z dejstvi in trdnimi dokazi različnih znanstvenih disciplin: arheologije, zgodovine, etnologije, jezikoslovja, genetike, antropologije. Gre za predstavitev novih podatkov o prazgodovinskih staroselcih Alp in okolice in s tem tudi o izvoru Slovencev in odnosu do evolucije sosednjih etnij, torej tudi do nastanka in evolucije indoevropskih narodov. Zato so bile zasnovane tudi z namenom, da vzpodbudijo institucije na področjih, relevantnih za raziskovanje prazgodovine, za nove raziskovalne projekte.

Zbornik, ki ga tu predstavljamo, je tretji v vrsti objav izbranih prispevkov s posvetov na tematiko Slovenci – kdo smo in od kdaj smo tu? v obdobju od leta 2010 do leta 2019. Do sedaj sta izšla zbornik leta 2014 s prispevki s posveta v Bovcu leta 2010 in zbornik s posveta Dr. Henrik Tuma, zamolčani raziskovalec avtohtonega slovenskega krajevnega imenoslovja v Alpah, leta 2015, ki vsebuje tudi ponatise treh skoraj pozabljenih, a pionirskih del Henrika Tume na področju odkrivanja sledov slovenskih krajevnih imen v Alpah in širše. Sedanji zbornik sestavljajo štirje tematski sklopi prispevkov: uvodni del (trije prispevki), arheologija v Alpah (štirje), zgodovinski viri (dva) in jezikovne raziskave (štirje).

Pozdravne misli z domoljubnim pečatom, nato spomin na preminule sodelavce

Uvodnik je posvečen ključnim mislim ob pozdravnih nagovorih Janeza Janše, ki je pobudnik in podpornik projekta Slovenci – kdo smo in od kdaj smo tu? in letnih posvetov v Bovcu. Te misli dajejo posvetom domoljubni pečat, niso ideološko/politično ali senzacionalistično obarvane, so le poziv in vzpodbuda k znanstvenemu pristopu k raziskovanju korenin slovenskega naroda. Letos avgusta je Janez Janša kot prvi slovenski predsednik vlade napovedal, da je nastopil čas za organizirano in finančno podprto akademsko raziskovanje najzgodnejše zgodovine in začetkov slovenskega naroda.

V uvodnem delu sta dva nekrologa: pokojnemu akad. prof. dr. Antonu Mavretiču iz Združenih držav Amerike in Leopoldu Severju. Akademik Anton Mavretič, pionir slovenske vesoljske znanosti, je bil eden redkih, če ne kar edini izmed članov Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ki je zagovarjal avtohtonistično teorijo počela Slovencev. Do konca svojega ustvarjalnega življenja je bodril raziskovalce ter jim pomagal z nasveti in bil kot vplivna oseba posrednik za navezavo stikov z ameriškimi in kanadskimi znanstveniki na področju jezikoslovja in zgodovine. Tudi leta 2010 ob ustanovitvi skupine RES nam je poslal bodrilno pozdravno pismo. V nekrologu so njegove misli ob nagovoru udeležencem Vseslovenskega srečanju v Državnem zboru leta 2013, ki so izražale iskreno domoljubje in željo po iskanju resnice o začetku slovenskega naroda.

Pokojni Leopold Sever, ki je bil nepoklicni raziskovalec prazgodovine in starejše zgodovine Dolenjske, predvsem prazgodovinskih verovanj (naravoverstva) in mitov, je bil pravi domoljub. Slovencem je prvi odkril povezavo utrjenih neolitskih naselij – gradišč z obrednimi mesti, kot so sveti, zdravilni studenci in mesta čaščenja ptic z njihovimi krajevnimi imeni Drmožniki in Tičnice. Žal lahko v tem zborniku predstavljamo le razširjeni povzetek predavanja, ki ga je imel na posvetu leta 2012, in zemljevid z oznakami za 106 slovenskih obrednih Tičnic in gradišč v njihovi soseščini.

Spoznanja o mostiščarski kulturi se povezujejo z iskanjem staroselskih sledi v Vzhodnih Alpah

Uvodni prispevek s področja prazgodovinske arheologije je pregled mostiščarske kulture Ljubljanskega barja, ki ga podaja odličen poznavalec te kulture dr. Anton Velušček, ki je med drugim odkril doslej na svetu najstarejše, 5200 let staro leseno kolo in dele voza. Ljubljansko barje s pripadajočo mostiščarsko kulturo je bilo na prehodu od konca neolitika vse do zadnjega obdobja bronaste dobe pomembno križišče širjenja materialne kulture prvih poljedelcev/pastirjev iz Podonavja in z Balkana naprej v Alpe in tudi inovacijsko središče prvih metalurgov.

Veluščkov prispevek je smiselno povezan s prispevki Janeza Bizjaka o iskanju staroselskih sledi v Vzhodnih Alpah, v katerih odkriva kontinuiteto več kot 4500 let stare avtohtone alpske kulture planinskega pašništva, pastirstva, rudarstva, ki je lastna alpskim narodom vse od Francije do Slovenije. To dokazuje na podlagi množice prastarih ledinskih imen, povsem enakih v različnih jezikih, a z istim pomenom, z ljudskim izročilom, miti in legendami, povezanimi z gorami, s predkrščanskimi običaji, šegami, z alpskim melosom v ljudski glasbi in navsezadnje tudi z istimi naravnimi vrednotami, kot so rodovni ponos, spoštovanje domovine in navezanost na rodno grudo, kar vse predstavlja eno in isto kulturno identiteto, last vseh alpskih narodov.

O staroselskem pastirstvu, rudarstvu, metalurgiji in staroverskih obredih v Alpah ter o prastari povezavi z Norikom

Dr. Marija Ogrin v prispevku o arheologiji visokogorja Julijskih Alp na podlagi izkopavanj pokaže, da so bile naše Alpe prizorišče staroselskih dejavnosti: pastirstva, rudarstva, staroverskih obredov vse od neolitika prek kovinskih dob do rimske zasedbe. Tako imenovani rimski horror Alpium, strah pred visokogorjem, tudi v primeru slovenskih Alp ne velja in Slovenija nikoli, niti v prazgodovini in v času selitve narodov, ni bila čisto prazen, nenaseljen prostor.

Borut Križ, Milko Novič in Detlef Günter nam odkrivajo za takratno dobo vrhunsko tehnologijo železnodobnega barvnega stekla in njegovo umetniško lepoto. Železnodobna Dolenjska je bila z množično proizvodnjo drobnih barvnih steklenih jagod in figuric center železnodobne evropske steklarske umetnosti. S trgovskimi potmi je bila povezana s severom Evrope po Jantarski poti, z Alpami pa tudi z Balkanom, s Sredozemljem vse do Egipta pa po steklarski poti.

Fedja Klavora predstavlja arheološke in zgodovinske znamenitosti doline Soče vzdolž prastare naravne povezave Primorske čez prelaz Predel z Norikom po prometnici, ki je bila tudi v prazgodovini živa.

V preteklosti so Davorin Trstenjak, Adam Bohorič, Vinko Pribojević in drugi že pisali, da so bili Slovenci tu že v starem veku

V tretjem delu zbornika, ki je namenjen ponovnemu proučevanju pogledov na avtohtonost Slovencev v preteklih stoletjih, se je Duša Krnel Umek posvetila pregledu in proučevanju objav Davorina Trstenjaka. V drugi polovici 19. stoletja je gradil svoj avtohtonistični pogled na etnogenezo Slovencev na proučevanju antičnih del, zgodovinskih pisnih virov in del sodobnikov. Trstenjakove dokaze o avtohtonosti Slovencev v Alpah kritično primerja z nekaterimi novejšimi izsledki sodobnih genetskih in etnoloških raziskav in hkrati opozori, da je treba navedbe sodobnih zgodovinarjev o navedbah prednikov Slovencev v antičnih virih, ko pišejo o Venetih, Karnih, Noričanih, Japodih, Panoncih, znova kritično ovrednotiti v luči sodobnih izsledkov arheologov, genetikov in jezikoslovcev. Pokazala je, da so Trstenjakova dela še vedno upoštevanja vredna, in odprla pot k ponovnemu proučevanju antičnih in zgodnjesrednjeveških virov.

Vincenc Rajšp je predstavil navedbe o Slovencih in južnoslovanskih narodih v delih Adama Bohoriča v latinsko pisani kranjski slovnici Arcticae horulae succisivae, diplomata Žige Herbersteina v Moskovskih zapiskih, Vinka Pribojevića v delu O podrijetlu i zgodama Slavena in Maura Orbinija v Kraljestvu starih Slovenov. Pokaže, da ko Bohorič enači etnonime Venedi, Heneti, Vendi, Vandali s Sloveni, to dela na podlagi znanja in dosežkov na prelomu v novi vek takrat eminentnih duhovnih in civilizacijskih avtoritet.

Etruščanski, venetski in retijski jezik so bližji stari slovenščini kot latinščini ali grščini, ime Veliki Klek pa je starejše kot Großglockner

V četrtem sklopu, ki obravnava jezikovne vidike proučevanja počela Slovencev, so številne novosti, zanimive tudi za poklicne arheologe, zgodovinarje, jezikoslovce, genetike. Anton Perdih ugotavlja s pomočjo analize pogostosti glasov v sedemnajstih jezikih na njihovo medsebojno razdaljo pa tudi sorodnost. Na primeru sorodnosti jezikov, kot so etruščanski, venetski in retijski, ugotavlja, da so bliže stari slovenščini kot starim italskim jezikom. S pogostostjo glasov se nakazuje substratni jezik, ki je star več tisočletij. S slovenščino in nekaterimi njenimi narečji je tako mogoče razvozlavati stare napise, ker jim je stara slovenščina pred Trubarjem bližja kot antična grščina in latinščina.

Viljem Kralj se v prispevku vprašuje, ali so staroselci na otoku Braču govorili v preteklosti slovensko. Na podlagi analize dveh pisnih spomenikov iz 12. stol. Povaljske listine (l. 1184/1250) in Povaljskega praga (leta 1184) ugotavlja, da je v besedilu veliko slovenski besed in da je v rabi tudi še dvojina, ki je značilna za slovenščino. Prav tako je na različnih predelih otoka veliko krajevnih poimenovanj tvorjenih po pravilih, ki so značilna za slovenski jezik. Po analizi zgodovinskih navedb o naselitvi otoka pa pride do ugotovitve, da so bili slovensko govoreči staroselci na otoku že pred 7. stol. pr. Kr.

Janez Bizjak postavlja tezo, da je slovensko ime Veliki Klek za najvišjo goro v Avstriji starejše kot nemško Großglockner, ki so ga nekateri slovenski pisci zaradi nepoznavanja izvirnega imena napačno poimenovali Veliki Zvonar ali Veliki Zvonik. Za ime ledenika Pasterze, ki je bil prvotno pašna planina, nemški pisci priznavajo, da je slovenskega izvora. Z novejšimi arheološkimi raziskavami s pelodnimi analizami in analizami C-14 pa so ugotovili, da je planino Pastirci prekril led 1000 do 1500 let pr. Kr. To pa je tudi posreden dokaz, da je slovensko ime Pastirci prastaro in tudi, da je prvotno ime gore Veliki Klek slovensko.

Jezikoslovec Mario Alinei zagovarja tezo, da so priseljenci z območja sedanje Slovenije prinesli v Dolomite znanje o poljedelstvu

Jože Rant in Duša Krnel Umek podajata nove jezikovne dokaze v prid tezi Maria Alineija in dokazujeta, da obstoji jezikovni slovenski substrat v besediščih retoromanskih dialektov v Švici in krajevnem imenoslovju švicarskih in italijanskih vzhodnih Alp. Znani jezikoslovec Alinei v okviru teorije paleolitske kontinuitete razlaga in zagovarja tezo, da so ravno priseljenci iz osrčja Slovenije prvi prinesli v Dolomite znanje o poljedelstvu, pastirstvu in metalurgiji in s tem prispevali k ustvarjanju etnične identitete Ladincev, kar podpira z jezikoslovnimi dokazi.

Z novimi jezikovnimi dejstvi nakazujeta, da v primeru oblikovanja identitete Ladincev in Retoromanov ni šlo za prenos poljedelskih, živinorejsko/pastirskih inovacij in metalurgije morda v bronasti dobi ali pozneje, ampak so bili po vsej verjetnosti posledica možne poselitve alpskega prostora s predniki Slovencev morda že ob koncu neolitika.

Krajevno imenoslovje Švice je bogato s krajevnimi, gorskimi in ledinskimi imeni, ki so glasotvorno in pomensko podobna, v številnih primerih celo enaka kot v Sloveniji.

Nekatera od navedenih krajevnih imen najdemo tudi na Balkanu. Presenečajo zemljepisna imena iz staroslovanske mitologije, kot so Zavrag, Zavragia, Deva ali Devin (kar 31-krat), pa Nav in Welesch (po dvakrat). Etnonimi, kot Windisch, Wend, Venet, Venettes, pričajo o davnem poselitvenem območju prastare slovenske etnije, kakor so jo nekoč poimenovala germanska in druga ljudstva. Ta na novo odkrita dejstva o pradavnem obstoju neke praslovenske (slovanske) etnije tako daleč na zahodu Vzhodnih Alp, več kot sto kilometrov dlje, do koder (Pustriška dolina) naj bi v 6. stoletju v velikem naselitvenem valu prodrli naši predniki, bi morala zanimati vse, ki proučujejo zgodovino evolucije slovanskih ljudstev in sploh tudi indoevropskih ljudstev. Pojasniti obstoj slovenskega jezikovnega substrata v odmaknjenih gorskih dolinah Dolomitov in Retijskih Alp vsekakor predstavlja zahteven in pomemben interdisciplinarni znanstven izziv za zgodovinarje, arheologe, jezikoslovce, genetike in etnologe.