Nemara se mi je med številnimi zgodbami, ki nam jih je na predavanjih povedal profesor Primož Simoniti, najbolj vtisnila v spomin tista o poti rokopisa komedije Bogastvo grškega dramatika Aristofana k cenjenemu nemškemu grecistu Martinu Kruziju (Krausu) v Tübingen. Poslal mu ga je slovenski protestant in ravnatelj ljubljanske stanovske šole Lenart Budina skupaj s pismom, v katerem ga je obvestil, da se je ob padcu s konja smrtno ponesrečil njegov sin Samuel, nekdanji nadarjen Kruzijev študent. Če bi moral s primerom ponazoriti, kako si predstavljam humanizem, bi ga iskal v toplini in simpatiji do vsega človeškega, ki je vela iz Simonitijevih besed, ko je povzemal Budinovo pismo. Kot nadebudni dvajsetletnik sem sicer ob njegovem pripovedovanju v petkovem popoldnevu predvsem pogledoval na uro in razmišljal, ali bom ujel prvi vlak domov, toda pustilo je sled.
V 82. letu starosti je v torek umrl klasični filolog, prevajalec in strokovnjak za humanizem na Slovenskem Primož Simoniti, poroča MMC RTV Slovenija. Bil je upokojeni profesor za latinski jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani ter redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Prevedel je številna antična, srednjeveška in novoveška dela.
Izjemna predanost in znanje
Na žalostno Budinovo pismo v Tübingen sem najprej pomislil tudi, ko sem včeraj izvedel, da profesorja Simonitija ni več med nami. Seveda lahko zanj drugače kot za nesrečnega Samuela rečemo, da mu je bilo dano izjemno nadarjenost preliti v bogat prevajalski, znanstveni in predavateljski opus, katerega odbleski bodo še dolgo ponašali koščke v njegove besede skrite topline po slovenskem svetu. A z njegovo smrtjo nastopa boleče zavedanje, da na tem svetu ne bomo več slišali njegove besede, prebrali njegovega tehtnega premisleka ali se veselili še kakšnega izjemnega prevoda izpod njegovega peresa.
Z njim odhaja tudi tista izjemna vera in predanost, s katerima je (mislim, da lahko uporabim ta izraz) služil svoji stroki, klasični filologiji, čeprav bi bil zanj gotovo ustreznejši v slovenščino ne povsem prevedljivi pojem “klassische Altertumswissenschaft”. Ni mogoče pričarati ognja njegovih razlag, izvirajočega prav iz neomajne zaverovanosti v resničnost in vrednost predmeta, ki se mu je zapisal. Tudi zapisana beseda, njegova zapuščina nam, tega žal ne zmore v celoti. Kot njegov študent se boleče zavedam, da bom lahko svojim študentkam in študentom na sto in en način prebiral Polibijevo poročilo o tem običaju, a ne bom nikdar niti približno dosegel plastičnosti Simonitijevega prikaza pogrebnih slovesnosti za uglednimi Rimljani. Lahko nadalje pripovedujem o pravem zgodnjesrednjeveškem čudežu, ko je bila za nekaj časa središče pismenosti v latinščini Irska, čeprav ni imela tako rekoč niti minute stika z Rimljani, zaradi česar je kajpak irski latinski besednjak včasih latinski le po imenu in zvenu. Toda nikoli ne bo v moji pripovedi živosti Simonitijevega vzklika “Irci, to so norci!”, začinjenega s spominom na obisk New Yorka, kjer je posedal v irskem pubu, polnem žaljivih protiirskih karikatur iz angleških časopisov, ob katerih so irski Američani črpali sovraštvo do Angležev, če bi to pod težo let že začelo pešati. Tudi o obiskih Paola Santonina v slovenskih cerkvah in farovžih poznega srednjega veka sem že kdaj razkladal, a nikdar z žarom profesorjevega opozarjanja na nejevoljo italijanskega popotnika, ker se je moral podati med germanske in slovanske “barbare”. Predanost stroki je Simonitiju slednjič narekovala, da si je nabral izjemno znanje. Ob njem sem že kot mlad petelinček spoznal, da ga ne bom nikoli zares dosegel, zaradi česar verjetno danes napišem precej več cenenih člankov o politiki kot česa pametnega o antični zgodovini. Za to seveda ni “kriv” profesor Simoniti, marveč prej stara človeška lastnost, da je duh sicer voljan, le meso je notorično slabo.
Prevodi, boljši od izvirnikov
Že prej kot s predavateljem sem se s pokojnim akademikom srečal posredno, kot z avtorjem nekaterih izmed najžlahtnejših prevodov v slovenščini. Za mnoge med njimi čisto odgovorno trdim, da posekajo izvirnik, četudi bo večina prevajalcev prisegla, da je kaj takega nemogoče. Začeti moram z Buranskimi pesmimi, s Carmina Burana. Ker nikoli nisem maral učenja pesmic na pamet, jih znam v resnici zelo malo. No, Simonitijeva prepesnitev pesmi In taberna quando sumus je med njimi. In nihče me ne bo prepričal, da se “ta v kot se s punco skrije” ne sliši precej bolje kot suhi “quidam indiscrete vivunt” latinskega izvirnika. Vedno me je navduševal nadalje profesorjev prevod Satirikona. Malo sem se sicer namrščil, ko je v novi nizdaji duhovito domislico “prijel je Jupitra za jajca” zamenjal s politično in sicer korektnejšo “prijel je Jupitra za brado”. Toda še vedno ostaja nepozabni pomenek osvobojencev med pojedino najbolj znanega parvenija iz rimske književnosti Trimalhiona, ki se po sočnosti lahko meri z najboljšim, kar je bilo napisanega v slovenščini. Že tako ali tako domiselni osvobojenčev stavek “Hic porci cocti ambulant” (Tukaj se sprehajajo pečeni pujski) je Simoniti še nadgradil v “Tukaj letajo po zraku pohane piške”. Od blizu sem se zgodaj srečal še z akademikovim prevajanjem iz nemščine. Prav v njegovi prestavitvi v slovenščino sem se namreč učil zgodovine filozofije iz klasičnega dela Karla Vorlaenderja. Med doslej neomenjenimi prevodi je treba vsaj na kratko omeniti Barucha Spinozo, Apulejevega Zlatega osla in seveda obsežni izbor latinske srednjeveške poezije v Srednjeveškem cvetniku.
Apostol znanja o humanizmu na Slovenskem
Kot znanstvenik si je Simoniti zasluge pridobil zlasti kot nekak znanstveni apostol humanizma in humanistov s slovenskega ozemlja, pri čemer je pokazal, da je bila neupravičena ocena o teh možakarjih zgolj kot o “zunanjem okrasu slovenskih dežel”. Imena Brikcija Preprosta, Tomaža Prelokarja, Bernarda Pergerja ali tudi Jurija Slatkonje in Andreja Perlaha so zaradi njegovega dela med Slovenci vsaj nekoliko znana. Roko in znanje Primoža Simonitija lahko slednjič zaslutimo tudi za kakim literarnim besedilom Draga Jančarja, zlasti za njegovim Ognjem, saj je prav Simoniti prevedel besedilo o usmrtitvi Balthasarja Hubmaierja, ki ji je prisostvoval mladi Primož Trubar. Ogenj je potem postal nekak lajtmotiv filma Heretik in iz njega nastale nadaljevanke, za katera je Jančar napisal scenarij, medtem ko se vpliv pokojnega akademika najbolj čuti ob plesu na pesem iz Carmina Burana in ob sceni, v kateri že zgoraj omenjeni Lenart Budina vtepa latinsko učenost v glavo Trubarjevemu sinu.
Profesor Simoniti je kot otrok doživel nacistične raznarodovalne ukrepe v domačem Slovenj Gradcu, v odrasli dobi pa je moral delovati v okolju, kjer so razni režimski aparatčiki latinščino in klasično izobrazbo nasploh kot znamenje domnevnega elitizma na šolskem področju odrinjali na rob in včasih še čez. Kot je pripovedoval še nam, ga je najbolj peklilo, ko so kot argument proti učenju latinščine ti modrijani navajali celo, da slednje pretirano krepi delovne navade. Zato je bil akademik, ki je bil v prelomnih časih ob koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih let tudi vodilni mož Slovenske matice, odločen zagovornik zaprtja balkanskega poglavja slovenske zgodovine in evropske poti Slovenije, kar je izpričal med drugim kot soavtor in podpisnik Ure evropske resnice za Slovenijo leta 1997. Navsezadnje moram povedati še, da je bil, ko so mi leta 2010 vdrli v račun za elektronsko pošto in vsem znancem in neznancem iz mojega imenika razposlali sporočilo, da sem ujet v Sheffieldu in da nujno prosim za tisoč dvesto evrov, med prvimi, ki so poklicali in se pozanimali, ali je z menoj vse v redu. Seveda sem nič hudega sluteč sedel v Mariboru. Danes pa mi je res žal, ker z akademikom Simonitijem v tem življenju ne bom spil nobene kave več.
