Zbogom, Lenin

9
28

Menda so v neki podeželski podružnični cerkvi na Slovenskem v ponedeljek nadvse slovesno obeležili dan spomina na žrtve totalitarizmov. Zvonovi so zvonili kot za pogreb, zbor je prepeval pogrebne pesmi in duhovnik se je šopiril v črnem ornatu ter z lece grmel o strahotah propadlih režimov, zlasti o strahotah komunizma, o Hudi jami, Grozdetu in Kolbeju.

Težko je reči zbogom

Zbrani verniki seveda niso vedeli (in nemara je bolje tako), da je možakar za oltarjem nekoč čisto dobro shajal s komunističnimi oblastniki, da je bil celo vodilni funkcionar prijaznega jim duhovniškega društva, ki v naši deželi ni imelo tako malo članov.

In ravno v tem je največja zagata z vsemi tremi totalitarizmi 20. stoletja. Za seboj so res pustili gore trupel in uničenih življenj. Ko bi ostalo samo pri njih, bi bilo 23. avgusta mnogo manj brezplodnega obmetavanja s številkami in bi se mnogo laže prebili do enodušne obsodbe prvega, drugega in tretjega. Vendar so se v življenje narodov in družb, ki so jih prizadeli, zažrli veliko globlje. Prestrelili so vsako poro njihovega tkiva in se dotaknili slehernega posameznika.

Zato se je od njih tako težko ločiti. Hudo je, če je njihovo gospostvo trajalo dvanajst let, skoraj nemogoče, če se je raztegnilo na pet ali – kot v rajnki Sovjetski zvezi – na sedem desetletij.

Ob vsem hrumenju o njihovih stranpoteh se posameznikom še bolj zdi, da bi se s slovesom od totalitarne preteklosti hkrati ločili od svojih življenj, v katerih je bilo – razumljivo – veliko lepega. V sistemu, ki zdaj velja za obsodbe vrednega, so se mnogi rodili, končali šole, se poročili, imeli otroke, dočakali upokojitev …

Kot v filmu

Nič čudnega, če toliko ljudi popolnoma nerazumno in živčno reagira na vsakršen namig, da z družbo in njenim sistemom vendarle ni bilo vse v najlepšem redu. Ker je bil v njun temelj in njune poglavitne strukture navsezadnje vgrajen zločin. S tem težav nimamo samo pri nas, imajo jih v Avstriji, imajo jih na območju nekdanje NDR, imajo jih še živi sopotniki fašističnih desetletij v Italiji in njihovi potomci, imajo jih in jih bodo še imele pod Francom zrasle generacije v Španiji …

Mogoče je med moraliziranjem o totalitarizmih zares premalo posluha prav za čisto vsakdanje zgodbe ljudi, katerih edina “krivda” je, da so se znašli na “napačnem” kraju ob “napačnem” času. Po drugi strani s svojimi običajnimi življenji seveda ne morejo pridelati popolnega odpustka za totalitarni režim kot tak. Kako težko je sodobnikom najti ravnotežje med “normalnim” posameznikovim sprehodom skozi čas in med nenormalnostjo, da, izprijenostjo režima, pod katerim se je sprehod dogajal. To verjetno malo katera umetniška upodobitev prikaže nazorneje od kultnega nemškega filma Zbogom, Lenin.

Dve vrsti “junakov”

Potemtakem ni presenetljivo, da se veliko navadnih ljudi zateče k dopingu, pred katerim je v svoji poslanici ob 23. avgustu posrečeno opozoril predsednik državnega zbora Pavel Gantar. Da poskušajo “svoj” totalitarizem, v katerem so morali živeti, opravičiti z grozodejstvi konkurenčnega. Tej skušnjavi radi na vseh straneh podlegamo tudi v Sloveniji.

Tistim, ki so bili kot duhovnik v črnem plašču iz uvoda s totalitarizmi bolj povezani ali celo njihovi poglavitni akterji, preostaneta v glavnem dve možnosti. Kot naš duhovnik se lahko ponovno gredo junake in – ne da bi resnično razčistili s svojo preteklostjo – prednjačijo v obsojanju nečesa, s čimer so prav dobro shajali, kar seveda ne more imeti posebne teže.

Na drugi strani imamo ljudi, ki na stara leta znova prilezejo iz lukenj in pred biološkim zatonom poskušajo javnost in v prvi vrsti sami sebe še zadnjič prepričati, da je bila njihova s trupli, krivicami in ideološkimi nesmisli tlakovana pot prava in dobra. Toda izsiljena odlikovanja in mesta v častnih ložah pač niso več kot nekoč znamenje moči, temveč globoke nemoči. Vedno več ljudi bo namreč slejkoprej izreklo besede zbogom, Lenin, zbogom, Benito, zbogom, Franco, zbogom, Edvard.

Foto: Wikipedia

9 KOMENTARJI

  1. Zbogom Rožman? Zbogom Rupnik? Zbogom … Mahnič? In naj se s preteklostjo namesto duhovnikov in politikov raje ukvarjajo zgodovinarji? Mogoče. Ampak dragi Aleš, omenjeni duhovnik, ki je morda le fiktivna osebnost, je bil majhna riba. Kaj pa danes oplešeli vožd avnojske štafete, kopica samoupravnih doktorjev, danes zglednih desničarjev, v abstinenčne blebetače spreobrnjeni alkoholični komsomolci?
    Vidim pa, da že dolgo nisi bil pri sveti maši. Kolikor mi je znano, so z drugim vatikanskim koncilom črna mašna oblačila spravili v ropotarnico zgodovine. Ampak morda se motim? Sam jih nisem še nikdar videl.

  2. Ponavljam: kaj ne bi bil že čas, da se med totalitarizme prišteje še ta, v katerem smo trenutno? Kajti ta pa res totalitaren brez primere v zgodovini, še posebej zato, ker se je uspel vsidrati pod našo kožo tako totalno, da ga niti ne opazimo več. Kaj, celo čislamo ga kot najboljši sistem, boljšega ne more biti, nekateri ga razglašajo celo kot konec zgodovine!

    Ta totalitarizem je znan tudi po tem, da se uspešno skriva pod lepimi imeni kot so demokracija, človekove pravice, strpnost, .. naprej lahko naštevajte sami. Sicer pa, kaj se komunizem tudi ni? Kaj ni torej sedanji totalitarizem le bolj prefinjeno nadaljevanje komunizma?

    Evo, sedaj pa čakam, da me napadete z desne in leve, češ, kako si drznem na kaj takega sploh pomisliti! To bo namreč najboljši dokaz, kako zelo je tale totalitarizem pod vašo kožo zlezel, torej dokaz, da imam prav!

  3. Tovariš Contreras, opletati z osemnajstletnim tkim. voždom neke štafete res ni najbolj fer, se vam ne zdi? Zlasti še, ker so ga dali malo pozneje, ko mu je kanilo, kak osel je bil, murgelski in sorodni štrumfetarji, danes veliki demokrati, postavili malce na hladno.

  4. Tovariš Cefizelj, v zgornjih besedah sem le sledil Aleševi logiki argumentacije. Celo tovariš osel ima seveda pravico postati konj, zebra ali celo leteči slon, nima pa pravice enakih grehov očitati drugim.

  5. Janko, kaj pa kvasiš.

    Kapitalizem je čisto v redu sistem, ki sicer ni popoln, prinaša pa največ dejanske možne svobode – v realnem svetu.

  6. Kaže, da so bili zagovorniki “laissez-faire” v ekonomiji deležni vzgoje v istem duhu. Namesto da bi jim pošteno navili ušesa, jim starši niso privzgojili niti trohice manir. Potem pa nekateri krivijo Gabrovo šolo …

  7. Carlos je pa res do konca zafrustriran in mora svoje frustracije zdraviti na tem portalu.

    Daje ga tudi zelo nizka samopodoba in se na vse kriplje trudi dokazati. Zato ga je še toliko bolj prizadelo, ko sem ga tako osramotil.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite