Neurje z gorenjske smeri. Slovensko katoliško telo je v rahlem šoku. Neurje z gorenjske smeri. Na Iskreni.net so se odločili, da bodo odprli vprašanje obnove dvorca Goričane ter izpostavili vlogo ljubljanske nadškofije in kardinala Rodeta. Nadškofija se kakopak brani pred obtožbami. Tu in tam se na spletnih lokacijah k debati priglasi kak posameznik. Večina iz aktivne klerikalno-laiške sredice pa se nas je potuhnila in čaka, kaj bo.
To ne pomeni, da ni mnenj; da nas reč ne zanima; da se in pectore ne opredeljujemo. Srečaš duhovnika, ki se strinja z iskrenimi, a šepetaje; srečaš onega, ki brani nadškofijo in kardinala, a potihoma. Sam nisem izvzet. Sem pa v precepu bolj kot kdo drug. Sem prijatelj in občasni sodelavec iskrenih, sem prijatelj in sodelavec ljudi iz ljubljanskega cerkvenega središča. Veselim se pogumnih laikov, kot vrednoto gojim tudi vdanost hierarhiji. Bi bilo najbolje, da bi se potuhnil in počakal, da neurje mine? Nagon po preživetju (beri: kalkulacija o karieri) pravi, da naj storim tako. Glavo dol, Brane, glavo dol!
Ampak vedno je kakšen ampak (in o teh “ampakih” bomo še kaj rekli). Z leti si grem vedno bolj na živce, če sem tak: šepetajoč in za vogalom. Ko je l. 1982 nek miličnik s pendrekom v roki navalil name, da bi me stolkel, se nisem upognil. Dvignil sem glavo gor, se zravnal, ga gledal naravnost v oči in rekel: „Nimaš me pravice tepsti!“ Sem se vmes izgubil? Ali sem se zgolj (cinično) prilagodil stvarnosti?
Tiho, tiše, klevetaje…
Tiho, tiše,… tako smo katoličani vajeni že desetletja, ko gre za razpravo o kočljivih notranje-cerkvenih temah. Šok, o katerem govorim, je zato bolj komunikativne kot vsebinske narave. Šokantna ni toliko obnova dvorca, niti ne kritičnost skupine laikov, kot je šokantno, da je skupina laikov spregovorila javno.
Ni namreč res, da se o tabu temah v Cerkvi med slovenskimi katoličani ne debatira. Se debatira. In na veliko debatira. Ampak v off-the-record modusu. Tiho, tiše,… Naša hišna specialiteta je konspirativni način komuniciranja in ustvarjanje neslišnega javnega mnenja. Ja, prav ste prebrali. Menda obstajajo zaobljeni koti in kvadrature kroga, zakaj ne bi obstajalo še neslišno javno mnenje? Nekateri prav uživamo v njem.
A tudi tega vzorca bo konec. Bolj bomo gradili občestvo, bolj bo nevzdržen. Premagati ga moramo, ker konspirativna manira skriva hudičevo zanko. Stopnjevanje se ne zaključi z „najtiše“, temveč gre takole: tiho, tiše, klevetaje. Končna postaja je 2razkolniška šinfarija”.
Ampak
Drugi zaznamek, ki se mi vrinja v misli ob zadevi Goričane, je o laikih. Kako dolgo že govorimo o „uri laikov“! In da se ta ura premika sila počasi! Kaj pa, če se premika sila počasi, ker je naš (duhovniški) govor o laikih pogosto „ampak govor“?Laiki – da, seveda! Ampak, saj veste, preveč pa tudi ne smejo imeti v rokah. Katoliški laiki samoorganizirani v civilni družbi – da, seveda! Ampak pozor, da ne postanejo kača na prsih matere Cerkve!
Iskreni.net – pridni, pridni! Ampak vprašanje, če katoliški.
Nek komunikolog na rimski Salesiani nas je nekoč podučil, da je z uporabo ampaka (it. però) tisti del povedi, ki je po ampaku, pomembnejši od onega pred njim. Aplicirajmo: če rečemo, „laiki so v redu, ampak pozor…“, smo težo dali besedi „pozor“. Poudarek v podsporočilu torej ni, da so laiki v redu, pač pa: „Pazi se laikov!“
Lev, ovca, lev, ovca, lev, ovca,…
Kaj je narobe z laiki? Nič. No, nič, dokler se kleriki ob njih ne počutimo ogrožene. Včasih je za občutek ogroženosti dovolj že to, da nad aktivnimi in nekoliko bolj avtonomnimi laiki nimamo želenega nadzora. Alergija nekaterih na skavte bi si na tem mestu zaslužila posebno analizo in poglobitev.
Večkrat sem dejal, da smo slovenskega laika stoletja vzgajali za ovco, po drugem vatikanskem koncilu pa naj bi kar naenkrat postal lev: dejaven, samozavesten, pobudniški. Toda zadeva je še bolj zapletena. Pravzaprav nekateri kleriki od laika pričakujemo, da je lev in ovca obenem. Lev tam zunaj; rjoveča zverina, ko se je treba spopasti z liberalci in komunisti; primerek z vrha prehranjevalne verige v džungli tega sveta. A ovca tu notri; krotko bitje v cerkveni stajici.
Ko torej dobimo laika leva, se rado zgodi, da hoče biti lev vedno: tam zunaj in tu notri. Noče dveh natur. Če rjove v džungli, zakaj ne bi tudi v staji? Takega laika se bomo morali v cerkveni sredici preprosto bolj navaditi.
Če hočemo odpraviti shizoidno nihanje med levom in ovco, se bo potrebno več srečevati, pogovarjati, podpirati. Naša smer je bolj sinodalna Cerkev.
Pripis uredništva: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger. Sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem.
Foto: Branko Cestnik
