PREJELI SMO.
Protesti imajo svoj vzrok.
Razmišljam o stanju v državi, nezadovoljstvu vsevprek, demonstracijah, vseh mogočih pobudah, peticijah, nasilju v vseh oblikah, o anarhiji, ki postaja globlja in globlja. V ljudeh je ogromno jeze, besa, frustracij, nemoči, strahu. Upravičeno! Gospodarske in politične elite so namreč državo popolnoma izčrpale in jo po svojem zgledu preoblikovale v vlačugo. In moja mati domovina si tega naziva ne zasluži! Morala bi biti vzvišena in ideal, je pa izdana, zlorabljena, posiljena, ponižana. In mi, njeni sinovi in hčere, enako z njo. V tem osnovnem čutenju vidim zbrano jezo, ki sedaj sproža proteste.
Jeza lahko uničuje.
Jeza je energija, ki lahko strašno uničuje, in to me navdaja s strahom. Zakaj? Ker poznam moj narod, njegovo razmišljanje in njegovo zgodovino. Slovenci smo takšno jezo v preteklosti že premnogokrat usmerili v uničevanje vsega, na koncu pa zaradi tega sami najbolj trpeli, bodisi smo si to priznali bodisi ne. Zakaj frustrirani tako radi prvinsko razbijamo in zakaj ne iščemo manj prvinskih in bolj konstruktivnih rešitev? Vprašanje za zgodovinarje, pesnike, pisatelje, filozofe …, duhovno in čutenjsko elito. Vprašanje, ki bo v prihodnje nujno potrebovalo odgovor. Sam odgovora ne poznam, morda je delni odgovor dejstvo, da prej v zgodovini nikoli nismo bili gospodar svoje usode, temveč smo samo stregli apetitom večjih, močnejših ali nasilnejših. Najpogosteje smo lahko izbirali samo manjše zlo in tako ostajali frustrirani, katarzičnih rešitev ni bilo. Morda od tod destruktivizem, cinizem in mačehovski odnos do države in lastne usode.
Zahtevati, da se v odnosu oni drugi spremeni, sam pa se ne mislim, je pravzaprav nasilje.
In razmišljam naprej o dandanašnjih demonstracijah. Veliko vzporednic z uporom proti totalitarizmu izpred dveh desetletij poskušamo potegniti, a nekako ne gre. Tudi tedaj je ljudstvu zavrelo, da je spontano odšlo na ulice in zahtevalo svoj prav. A od kod tedaj tisto dostojanstvo, notranji mir, odsotnost vsakršnega nasilja in nenazadnje množičnost; kaj je danes čisto drugače? Že res, bili so drugi časi. A kaj se je spremenilo v 20 letih, na kakšen način so sedaj drugi časi, zakaj danes ni več tega dostojanstva, tega miru, te odločenosti? Je današnje nasilje res samo eksces ali je morda čisto organski produkt podstati trenutnega upora? Ali ni ta podstat pravzaprav nasilna? Od kod sicer vsa nasilna retorika, skrivanje za anonimnostjo, odsotnost konstruktivnih rešitev in samo upor proti, nobenega upora za? Kje je moj rod izgubil nedolžnost, ki je krasil naše očete na Roški?
Nismo nedolžni.
Pravzaprav je grozljivo, kako smo se spremenili v zgolj dvajsetih letih. Materializem vseh oblik, kopičenje denarja in dobrin, nepoštenje, zavist, opravičevanje svojih nemarnih dejanj s podobnimi dejanji drugih, izkoriščanje in zlorabljanje rojaka za dosego lastnih patoloških odvisnosti, narcisistični individualizem, pasivna brezbrižnost in nesramnost do brata po krvi, odsotnost sočutja do drugih, vse druge vrste nasilja … Moralni in etični razkroj je razraščen po celem narodovem tkivu. Današnji protestniki zato nimamo duhovnega kapitala, legitimnosti pravzaprav, s katero bi imeli moč zahtevati kakršne koli spremembe. Pa vseeno rjovemo, da se morajo državne elite spremeniti, sami se pa ne mislimo. Ne uvidimo, da samo žanjemo, kar sejemo. Ne uvidimo, da so izprijene politične in gospodarske elite samo logična posledica stanja duha med nami, državljani. Elite se samo še bolj izgubile etični kompas in ne bodo ga znova našle, ker ga še nikoli niso poznale in nimajo nobenega motiva za spremembe. Resetirati zgolj elite v tem času je nemogoče, ker bodo iz takega organizma vedno izšle samo nove, enako izprijene ali pa še bolj. Taka rešitev ni realna, pa tudi če bi bila, bi bila nezadostna, ker spremembe ne bi zajele kritične mase ljudi.
Prav vsi goljufamo državo, izogibamo se plačevanju davkov, prispevkov, ne izdajamo računov, obrtnike plačujemo ceneje, ko ne izdajo računa, delamo na črno, nepravično prikazujemo svoj premoženjski in socialni status, vse z namenom izterjati kar največ pravic od države in izpolniti kar najmanj svojih dolžnosti do nje. »Tako ali tako bodo ves denar samo pokradli, bolje, da ga sploh ne dobijo,« premleva moja rokovnjaška pamet. A to razmišljanje in način delovanja je spirala medsebojnega izkoriščanja in goljufanja, ki se vrti znotraj ljudstva, med elitami in ljudstvom ter med elitami samimi že veliko let. Vsi nosimo del krivde, zato zlo lahko vlada v tej državi po načelu deli in vladaj. Žrtev takega delovanja pa je prav država. Ki ni neki abstrakten pojem, temveč sva to jaz in ti. S tem, ko sem sam ogoljufal državo, sem prikrajšal tebe, rojak v stiski, za pomoč, ki bi ti jo lahko dala država, ko si ostal brez službe, šel v pokoj ali poslal otroka v šolo malicat ali ko ti je povodenj odnesla vse. Ogoljufal sem te za veliko denarja, mirno vest pa si kupujem z nakazilom drobiža v humanitarne namene. Kako hinavsko! Sedaj pa sem jezen na vse in mi postaja vseeno, če država poka po šivih in drvi v prepad. Za dva buhtlja sem pripravljen prodati svojo državo!
Odgovornost do rodov pred menoj.
Država, moja ljuba država! Država, po kateri so hrepeneli mnogi rodovi pred mano. Ki so zanjo trpeli, molili in umirali v vojnah, uporih in revolucijah, držeč v rokah vile, sekire, bajonete, puške in bazuke, pa tudi nedolžne otroke ali pa rožni venec. Že zato sem jo dolžan spoštovati, jo negovati ali plemenititi, zaradi te silne dediščine, teh žrtev svojih očetov in mater. Ta je tako močna, da lahko preseže vse naše delitve in razklanosti. Povezala nas je v času plebiscita in prav je, da nas spet poveže v teh časih, ko državo razkrajamo. Ne, ni mi vseeno, kaj se bo z njo zgodilo, in verjamem, da tudi tebi ni.
Sprožimo spremembe od spodaj navzgor, ker se obratno ne bo zgodilo.
Kaj torej lahko storim jaz tukaj in zdaj, da ohranim in obnovim to svojo državo in naredim iz nje spet lepo državo pod Triglavom, kjer cveti poštenje in blagostanje? Spremenil bom svoj odnos do nje. Zavedajoč se, da ne morem pričakovati, da se bodo najprej spremenili drugi, bom sam najprej postal pošten in pravičen v odnosu do države. Vračal ji bom dostojanstvo. Ne bom iskal lukenj v sistemu, da bi jo ogoljufal. Sam nočem imeti prav nič pri tem, če bo ta rod zapravil mojo državo. Spreminjal bom sebe, iskal pravičnost in spodbujal pravičnost v svoji bližnji okolici. Pridružita se mi, brat in sestra po rodu. Skupaj bova učinkovitejša. Če nas bo veliko in bomo dosegli zadostno število, bomo dobili moč in možnost, da spremenimo celotno družbo. Poštenje, etično ravnanje in trud za vrednote bodo postali spoštovani pojmi in prenehali označevati neiznajdljivost, zaplankanost in naivnost. Ta moč in vpliv ne bosta ne politična in ne ekonomska in sploh nikakršna take vrste, da bi se ju dalo zlorabiti. Bo samo vseprisotna etična podstat, ki bo usmerjala energijo jeze v gradnjo. In ko bo postala družba pravičnejša in bolj spoštljiva do naše države, bo postalo nevzdržno sramotno, da bi elita še naprej razgrajevala našo domovino. Tedaj bo tudi elita spremenila svoje delovanje, nečastni ljudje jo bodo sami od sebe zapustili. Če pa se slučajno to ne bo zgodilo, tedaj grem lahko z vsem ponosom in zanosom dostojanstveno stat na Kongresni trg in to zahtevat. In tedaj ne bodo letele nobene granitne kocke v moje rojake! Bo preveč slovesno.
Kdo želi svojemu otroku zapustiti slabšo dediščino, kot jo je sam prejel?
Državo moramo na novo osmisliti, na novo vzljubiti in obnoviti. Svojim otrokom jo moramo zapustiti boljšo, kot smo jo prejeli od svojih očetov in mater. Zato danes slovesno in v tihoti srca podpisujem Zavezo za svojo državo Slovenijo.
Jošt Klemenc
Vir: Moja zaveza
