Namesto domov za starostnike luksuzno zavetišče za zapuščene živali

Namesto domov za starostnike luksuzno zavetišče za zapuščene živaliV Ljubljani na Gmajnicah gradijo nov dom za starostnike in brezdomce. Predračunska vrednost projekta je 6,7 milijona evrov. Kapaciteta: 247 oskrbovancev. Neokusna in neizogibna šala; v resnici gradijo zavetišče za zapuščene živali in ne doma starostnikov. Pri nezaslišanem pomanjkanju mest v domovih starejših (11.461 aktualnih prošenj) gradijo na robu Ljubljanskega barja razkošno zavetišče za živali s šestimi novimi objekti [2] za vrtoglavo številko 6,7 milijona evrov (Dnevnik, 31. 8. 2019), kar je vrednost dvajsetih luksuznih stanovanj v Ljubljani. Perverznost, dekadentnost, bolestna zoofilija, neobčutljivost za človeka v stiski!

Visoke cene in pomanjkljiva oskrba v domovih starostnikov

Skoraj vsak dan lahko beremo o visokih cenah bivanja v domovih starostnikov in v marsikaterem od njih tudi o pomanjkljivi oskrbi. Domovi so kadrovsko podhranjeni in storitve v njih se opravljajo po neživljenjskih normativih (n. pr. število plenic na dan). Številni starostniki, ki živijo pod pragom revščine, si bivanja v domu, kakršenkoli že je, tako in tako ne morejo privoščiti. Slednji bi število čakajočih seveda še povečali.

Blagor živalim; kako lepo se jim godi! Pa ne vsem. Tudi pri živalih (tako kot pri ljudeh) imamo dva razreda, prvorazredne in drugorazredne. V prvi razred so uvrščene tiste domače živali, ki si s človekom delijo dom (da ne rečemo mizo in posteljo)  in tudi tiste, ki se jih neodgovoren in potrošniško naravnan človek naveliča ter jih zavrže. Te neposredno ali posredno pristanejo v zavetiščih. Prvorazredne živali so seveda tudi in predvsem zveri, ki jim gozd ponuja dom in zavetišče. Drugorazredne živali bivajo na farmah in kmetijah. Namenjeno jim je, da končajo v tolstih človeških trebuhih ali pa so z blagoslovom stroke, politike in nevladnih organizacij lahek plen zveri.

Vsevedni in naravi odtujeni meščani očitajo obupanim kmetom, da ti ne znajo sobivati z zvermi in drugimi prebivalci gozdov, ki dnevno uničujejo kmetov trud. Za te odtujence hrana, ki je »sad zemlje in dela človeških rok«, ni nikoli dovolj dobra in dovolj poceni. Dišeče pečenke jih omamijo, tako da v hipu pozabijo, da so bile to pred kratkim drugorazredne živali, ki niso dobile prostega mesta na Gmajnicah in občinske podpore za oskrbo.

Človek dobi vtis, da so življenja živali neprimerno pomembnejša od človeških

Ne samo investicija v nove prostore, tudi stroški za dejavnost zavetišča na Gmajnicah človeku zapirajo sapo. Mestna občina Ljubljana je v letu 2017 zavetišču namenila 361.055,00 €. Skupaj z Občino Brezovica in donatorji je imelo 429.893,00 € prihodov. Sistemiziranih je bilo devet delovnih mest, od tega eno ni bilo zasedeno. Dva oskrbnika sta delala v nočnem turnusu. Zanimiva in hkrati zaskrbljujoča bi bila primerjava, koliko zaposlenih dela v nočnem turnusu v domovih upokojencev in bolnišnicah?!

Kaj pa čakalne vrste v slovenskih zavetiščih za živali in veterinarskih klinikah? Verjetno jih ni, ker živali pač ne morejo razumeti, da je potrebno počakati na prosto mesto. Na tedne in mesece pa se vlečejo dolge čakalne vrste obnemoglih starostnikov in hudo bolnih ljudi. Ljudje, razumna bitja, so prisiljeni razumeti, da morajo počakati, saj država ni tako bogata, da bi hkrati gradili drugi tir in karavanški predor in ograje na meji in izplačevali kmetom odškodnine zaradi krvoločnih zveri in kupovali blindirana vozila in vračali napačno porabljene bruseljske subvencije in v poenostavljeni prisilni poravnavi odpisovali desetine milijonov dolgov in …

Človek dobi vtis, da so življenja prvorazrednih živali neprimerno pomembnejša od človeških. Z vso pozornostjo ravnamo s tako imenovanimi hišnimi ljubljenčki in zvermi, hkrati  pa v valovih sprožamo kampanjo in pripravljamo državljane na zakonodajo o evtanaziji. Kako lepo nam je, saj oblastniki »primerno« poskrbijo tako za prvorazredne živali kot za ljudi.

Iz koristolovstva (in politične korektnosti) je poskrbljeno tudi za obredno klanje drugorazrednih živali, pri pripravi »halal« živil za muslimanski trg. Neodgovorjeno ostaja vprašanje, kaj bo z zavetišči za prvorazredne živali, ko bosta trčila dekadentna zahodna in prihajajoča muslimanska kultura. Odgovor na vprašanje, kakšen je odnos afro-azijskega človeškega vala, ki pljuska v Evropo, do živali, je dobro znan.

Kmečka pamet koristna tudi slovenskemu jeziku

V izogib napačnemu razumevanju zapisanega je potrebno, da povem, da nisem ne vegetarijanec ne vegan. Odrastel sem na kmetih in ohranjam kmečko pamet, kolikor mi jo je Bog dal, pri odnosu do naravnega reda, človeka, živali, prehrane in nenazadnje tudi do slovenskega jezika.

Zato med drugim še vedno vem in trdim, da žival ni noseča se ne rodi in ne umre (z izjemo čebele). Samice so breje, skotijo ali povržejo mladiče, ki nikakor niso »fantki ali punčke«. Žival zaradi starosti ali bolezni pogine, za potrebe prehranjevanja jo zakoljemo. Zveri in divjad lovimo ali streljamo in je ne odvzemamo iz narave. Še vedno imamo poklic lovec/lovka s kodo 6154.01 in ne odzemalec/odzemalka. Nikakor se ne morem strinjati z morebitnim ugovarjanjem, češ da se jezik in raba besed spreminja. Če že ne zaradi spoštovanja človeka pa vsaj zaradi pestrosti slovenščine ločujmo besede, ki opisujejo živalski svet od tistih, ki so namenjene za človeka.

Naj ne bo odveč zaključna misel, da naj bi najprej poskrbeli za človeka in njegovo dostojanstvo (od spočetja do naravne smrti), šele nato za prvorazredne živali v naših domovih in gozdovih. Naši predniki, ki jim sožitje z naravo ni bilo tuje, so znali stvari postaviti na pravo mesto in ravnali po zdravi kmečki pameti.