Zaupanje

13

zaupanjeČlovekovo življenje je sestavljenka, sestavljena iz mnogo koščkov. Nekateri so vidni – recimo človekova podoba, njegova dejavnost, sledi stopinj, ki jih pušča v življenju. Drugi so nevidni, a zato niso nič manj resnični: posameznikove etične in moralne drže, prizadevanje za osebnostno rast, negovanje in prizadevanje za kakovostne medsebojne odnose … Rečemo lahko, da ima človekova eksistenca vidni in nevidni pol. Pri tem ne gre samo za dobro znano primerjavo z ledeno goro človekove psihološke strukture, o kateri je govoril Freud. Vsak posameznik je „ledena gora“ ne le v psihološkem, ampak tudi v socialnem, družbenem smislu. Nekaj plasti človekovega sobivanja z ljudmi v določeni skupnosti je vidnih, pojavnih, opredmetenih, veliko drugih, na katerih pravzaprav sloni človekova eksistenca, je skritih, nevidnih, a zaradi tega nič manj pomembnih.

V spomin mi prihaja „igra zaupanja“, ki smo jo včasih izvajali v skupinah, kjer so se udeleženci raznih programov za osebnostno rast med seboj že dobro poznali. Izpeljank je sicer več, v osnovi pa gre tako: cela skupina stopi v strnjen krog, dober meter od posameznika, ki stoji na sredi. Osebi na sredi zavežemo oči, jo nekajkrat zavrtimo okoli njene osi, jo ustavimo ter počakamo, da se umiri. Ko razvije v sebi zadosten občutek varnosti in gotovosti, se v prostem padu spusti vznak. Prijatelji, ki stojijo v krogu ob njej, jo ujamejo, postavijo nazaj na noge, nekoliko zasučejo, oseba v sredi pa se znova prepusti prostemu padu. Spet jo ujamejo roke drugih prijateljev. V sredino kroga gredo lahko vsi, ki želijo, oziroma vsi, ki globoko v sebi zaupajo, da se lahko varno prepustijo lebdenju in prostemu padu, ker so okoli njih trdne roke prijateljev, ki jih bodo prestregle, ko bodo padali vznak. Da, zaupati morajo rokam opore, čeprav jih z zavezanimi očmi ne vidijo.

Zaupanje sočloveku je vedno „skok v neznano“, izročitev v trdnem notranjem prepričanju, da so – četudi jih ne vidim – nekje neke roke, ki me bodo ulovile, ki bodo prestregle mojo eksistenco.

Zaupanje kot temelj varnosti

Ko se otrok rodi, je v vsej svoji nemoči (na milost in nemilost) prepuščen drugim. Pade v prazen prostor, znotraj katerega je sam nesposoben narediti zase karkoli. V prenesenem pomenu besede lahko rečemo, da se z vsem svojim bitjem igra igro zaupanja. V vsem je prepuščen rokam ljudi, predvsem staršev, da zanj poskrbijo, ga hranijo, ščitijo, skrbijo zanj ter ga podpirajo pri vsestranski rasti in razvoju. Starši lahko v materialnem smislu ponudijo otroku vse, kar potrebuje za telesno rast. Toda pomembnejši od zunanjih dobrin je odnos, način, kako to storijo. Kar je najpomembnejše, je, da dajo otroku občutek varnosti. Da okrepijo in ga potrdijo v občutku prazaupanja. Če (in ko) otrok doživi varnost, potem se v njem krepi zaupanje. Bolj ko se bo čutil varnega, laže bo v različnih situacijah življenja zaupal.

Pred nekaj dnevi je sredi popoldneva začel sosedov otrok – star je nekaj let – glasno in neutolažljivo jokati. Starši so bili doma, skupaj so se igrali na vrtu. Ko se je otrok zatopil v svojo igro na trampolinu, so starši stopili na drugo stran hiše in se pogovarjali s sosedi. Otrok je nenadoma začutil, da jih ni več ob njem, in zagrabil ga je strah. Mama je nekaj trenutkov pozneje pritekla izza vogala ter mu z mirnim glasom rekla: „Jan, ne jokaj, tu sva! Samo za hišo sva stopila. Nimaš se česa bati, s tabo sva!“ Vzela ga je v naročje, ga stisnila k sebi in mu obrisala solze. Otrok je bil v trenutku pomirjen.

Ob otrocih, ki potrebujejo varno okolje za celostni razvoj, so na potezi predvsem starši. V tem smislu ima Alenka Rebula še kako prav, ko v knjigi Globine, ki so nas rodile pravi, da temeljno vprašanje ni, kako naj vzgajamo otroke, ampak kako naj omogočimo samoprečiščevanje vzgojiteljev. „Otroci nas vabijo v prerojenje. Vsak dan neslišno ponavljajo, da ni nikoli prepozno za srečanje in da čas za ljubezen še ni minil.“

Naloga, graditi zaupanje in ustvarjati varen prostor, ni nikoli končana. Nadaljuje se skozi vse življenje. Starši, ki so dali varnost in toplino otroku, ko je bil še dojenček, imajo nalogo, da odnos zaupanja nadgradijo, ko pride otrok v najstniška leta. Zakonca imata priložnost, da skozi leta partnerske zveze okrepita odnos in poglobita medsebojno zaupanje. Po nekaj letih ali desetletjih zakona znajo zakonci povedati, kako se njihovo zaupanje po skupaj prehojeni poti razlikuje od tistega na dan poroke. Boleče resnična je seveda tudi druga plat. Tragično je slišati ženo po dveh desetletjih zakona, ko z grenkobo v glasu prizna: „Svojemu možu preprosto ne morem zaupati. Ob njem se ne počutim varno.“ Tudi v poslovnem svetu velja, da se brez zaupanja v poslovnega partnerja ne sklepajo posli in ni sodelovanja. In še:  Z ljudmi, ki so nas kdaj pustili na cedilu, v prihodnosti preprosto ne bomo več sodelovali.

Samo brezpogojno zaupanje zaneti velike življenjske zgodbe.

Ključno se mi zdi poudariti, da na vseh ravneh človekove eksistence poglabljanje zaupanja nedvomno krepi občutek varnosti. Zaupanje se razvija znotraj konteksta varnosti, polje varnosti pa krepi in spodbuja posameznika v rasti in poglabljanju zaupanja. Gre za dinamičen proces, za nenehno interakcijo zaupanja in varnosti.

Zaupanje se gradi

Kako je mogoče graditi zaupanje oziroma vzpostavljati občutek varnosti? Podčrtati želim tri drže, ki se mi zdijo ključne. To so iskrenost, verodostojnost in doslednost.

Začnimo pri zadnji, pri doslednosti. Biti dosleden pomeni biti trden, konstanten v določenih ravnanjih. Izkazovati življenjsko držo, ki sama po sebi kaže na vrednostni sistem osebe, ki jo imamo pred seboj. Doslednost v vzgoji, recimo, se kaže v tem, da so meje jasno postavljene in da jih s svojim doslednim ravnanjem najprej spoštujejo otrokovi starši. Tako vzpostavljajo otroku jasen in nedvoumen prostor varnosti, znotraj katere lahko raste ter nabira vedno znova različne izkušnje življenja na način, ki zanj ni nevaren. Odpreti otroku prostor varnosti torej ne pomeni omejiti njegove možnosti za lastno učenje, eksperimentiranje, tudi ne preprečuje otroku, da bi delal napake – te so nujni del življenja – ampak pomeni, (zgolj) dati otroku trden referenčni okvir, znotraj katerega ve, da je varen, ker je tam nekje vedno (ne toliko v fizičnem, ampak v psihološko-duhovnem smislu) kdo, na katerega se lahko opre in nasloni.      

Iskrenost vedno predpostavlja priznanje lastne ranljivosti in nepopolnosti. Tudi če smo trdni in si prizadevamo biti dosledni, nas to ne odveže od napak in morebitnih napačnih odločitev. Otroci vidijo našo nedoslednost, opazijo naše napake. Z iskrenim pogovorom, morebiti opravičilom, prizadevanjem za drugačno ravnanje lahko zakrpamo luknje, ki jih v občutek varnosti ljudi, ki so nam zaupani, naredi naša nedoslednost.  Zanimivo je, da v teh časih finančne stiske tudi banke apelirajo na iskrenost. Če imate posojila in se znajdete v finančni stiski, ki ogroža odplačevanje mesečnih obrokov, sporočite takoj, svetujejo bankirji: „Imamo instrumente, s katerimi lahko vsaj za nekaj časa olajšamo stisko in poskusimo z nekaterimi začasnimi rešitvami.“

Verodostojnost, o kateri sem pisal v prejšnji kolumni, sama po sebi vzbuja zaupanje in varnost. Verodostojnost je sad skladja med besedami, vrednotami, življenjskimi držami in ravnanji, ki jih sredi menjav časa uteleša določena oseba. Verodostojnost ni vezana ne na stan ne na poklic ne na družbeni položaj posameznika. Kjerkoli smo in karkoli že delamo v življenju, je osebna verodostojnost ena od ključnih prvin, ki še zdaleč ne zagotavljajo samo uspeha, ampak so nujno potrebne za graditev skupnosti na različnih ravneh.

Zaupanje nam je podarjeno le, če nas drugi prepoznajo, da smo osebe, vredne zaupanja, če jim torej s svojo življenjsko držo in s svojim ravnanjem odpiramo prostor varnosti. 

Prazaupanje

Vprašanje, kako globoko in brezpogojno zaupati soljudem – partnerju, prijateljem … –, je za ljudi, katerim življenje od zgodnjega otroštva dejansko ni prizanašalo, eno ključnih vprašanj življenja. Gre za osebe, ki recimo niso imele staršev in družine, kjer bi se počutile varno; ki so bile v zaupanju izigrane; ki so doživele stvari, ki so jih mogoče že v zgodnjem otroštvu ranile in globoko zaznamovale za vse življenje.

Pred nekaj dnevi sem poslušal na radiu pogovor z nekim zakonskim parom, kjer je mož delil s poslušalci tudi  boleč dogodek iz svojega življenja. Pripovedoval je, da se je njegova mama, ko je bila noseča z njim, odločila, da bo naredila splav. To je tudi poskušala storiti, vendar neuspešno: splav ni uspel  in on se je – kljub povsem drugačni odločitvi mame (staršev) – rodil. Kako torej v življenju zaupati, ko veš, da si (bil) nezaželen, da so se ti želeli odpovedati tisti, ki bi te morali prvi objeti in prijeti za roko, starši? Vendar hkrati drži tudi drugo spoznanje: „Glede na to, da si tu, živ, in čeprav veš, da te starši niso hoteli, vseeno zaupaj, kajti nekdo te je hotel. Zato te je ohranil pri življenju.“

Frankl pravi, da prav v takšnih skrajnih situacijah tudi vprašanje zaupanja kaže na temeljno človekovo trodimenzionalnost. Človek je telo, duh in duša. Zaradi tega lahko človek prebudi v sebi občutek prazaupanja, kot ga imenuje Frankl. Ta občutek lahko prebudi ne glede na načrte in odločitve ljudi, ki ni nujno, da so nam vedno naklonjene, ampak zaradi globoke zavesti, da nas je „nekdo hotel“ ter nam namenil poslanstvo in nalogo, ki naj jo opravimo v življenju. Utemeljitev prazaupanja najdemo teološko razloženo tudi v Svetem pismu: „Če se mi izneverimo, on (Bog; op. ur.) ostane zvest, kajti sebe ne more zatajiti“ (2 Tim 2,13).

Podobnih bolečih situacij, ko je zaupanje v življenjskem smislu postavljeno na veliko preizkušnjo, je nešteto. Kako naj otroci zaupajo staršem, če le-ti nenehno spreminjajo pravila ali če za najmanjšo malenkost izgubijo živce? Kako (vedno znova) zaupati otrokom, če se ne držijo dogovorjenega? Kako zaupati prijatelju, ki te je v najtežji uri pustil na cedilu? Kako zaupati zakoncu po vrsti razočaranj, ki smo jih doživeli ob njem?

Drži, da so osebe s takšnimi življenjskimi izkušnjami pogosto razočarane ali v življenju za marsikaj prikrajšane (in to se je v tej ali oni obliki zgodilo že vsakemu izmed nas, se mi zdi). Vendar to še zdaleč ne pomeni, da življenje od njih kaj manj pričakuje, da jim ni naložilo pomembnega poslanstva. In, konec koncev, kakor vsi drugi so tudi ljudje s takšno izkušnjo življenja pred temeljno nalogo: odkriti najgloblji smisel svojega življenja, odkriti svoje poslanstvo in svoje mesto v svetu. Vsemu, kar se jim je zgodilo, navkljub.

Ali pa ravno zaradi tega. Kajti bolečina (lahko) vedno odpre nov, globlji uvid v skrivnost življenja.

Pripis uredništva: Martin Lisec je strokovnjak za logoterapijo, mediacijo, izobraževanje: stopinje.si

Foto: Patricija Belak, mlada umetnica, fotografinja, ki objavlja na Articija.

 


13 KOMENTARJI

  1. ta človek pa tako modro piše, kot da bi imel v sebi 200 let izkušenj …
    jasno, a še vedno usmiljeno.
    nikoli me ne prime, da bi z njim polemiziral, reč vedno preberem vase.

    hvala.

    • A se tudi tebi ne zdi, da bi avtor moral narediti vsaj kakšen manjši spodrsljaj (manjša kost), da bi se lahko začela prava razprava pod postom? 😉

      • hehe, ‘prava razprava’ 😉

        meni so komentarji nekako podaljšek članka oz. prebiram jih iz želje, da bi izvedel kaj več o temi.
        (ali – če se mi zazdi, da ‘vem’ nekaj dodatnega – dopišem).

        na financah denimo (kjer za komentatorje še kar zgledno skrbijo in tudi za raven pisanja) v komentarjih često prečitam vidik, ki ga članek ni razvil (pa so članki na financah celo nadstandardni, kar se tiče vrtanja v temo – drugod se novinar običajno ustavi na pr-službi).

        da bi le debatirali kot v piramidi (zaradi debate same), mi pa ne diši;)

        upam, da obilnost stališč pod ‘političnimi’ članki in odsotnost le-teh pri vseh ostalih ‘resnih’ temah (npr. zgornji), ne pomeni, da ljudje prvim pripisujejo večjo težo oz. usodnost, ampak je to zato, ker se je za šankom pač najlažje menit o politiki;)

        ta portal je sicer zgleden zato, ker ima pisce, ki ohranjajo zgleden nivo tudi ostalih tem (tu je zaoral čerin, lisec je pa zdaj že reden gost, trudi se rijavec…; škoda, da je s svojimi ‘na današnji dan’ ugasnil koncilja…)

        • Včeraj sem na predavanju

          http://www.napovednik.com/dogodek263882_predavanje_v_sklopu_mini_sole_medsebojnih

          bil presenečen, ko smo ugotovili, da sem bil najbrž edini prisoten ateist.

          Verni ljudje imajo na področju partnerskih odnosov veliko za naučiti splošno populacijo. In veliko več za svojo prepoznavnost in za zaščito svojega načina življenja naredijo, če ne tulijo o krivici zaradi nepokopanih belogardistov, pač pa kot avtor zgornjega posta razložijo svoj pogled, kakšni bi medčloveški odnosi morali biti.

          Opozarjanje na nepokopane belogardiste jaz takoj asociram z nedopustnimi poskusi revizije izida druge svetovne vojne. Naslednjič se pred nacizmom ne bomo začeli braniti v Španiji, pač pa bomo prostovoljce poslali v Čile in na Madagaskar. Nacizem je nesprejemljiva ideologija in holokavst je zločin, katerega sem jaz osebno med psihozo (oziroma njej podobno boleznijo z oznako F) bil prepričan, da se enostavno ni mogel zgoditi, saj ljudje po svoji naravi enostavno ne moremo biti toliko slabi. No, lahko smo. In zato je vsako približevanje opravičevanju holokavsta nedopustno. Zahteve za boljšo družbo, ki pokoplje svoje mrtve, se učinkovito dajo sprožiti samo skozi članke zgornjega tipa, ki pokažejo pot. 🙂

          • Koga brigajo tvoje asociacije?! Pro-komunistične asociacije! Mar tvoje asociacije definirajo resnico? Nihče ne opravičuje holokavsta bolj kot ti sam! Živcira te poln rudnik mrtvih?! To tebe živcira, zraven pa licemersko lajaš čez holokavst. Očitno si še vedno v tej psihozi ko ne verjameš da je zasut rudnik poln trupel!

          • Praviloma rečemo “žali koga drugega – ne mene”, a resnica je drugačna. Tudi drugih nimaš pravice žaliti.

          • …če ne tulijo o krivici zaradi nepokopanih belogardistov…
            ==================
            Oprosti. Kot psihotiku se ti lahko opravičijo takšne necivilizirane izjave.

          • Zdravko, tebe nisem prosil za odpuščanje in ga od tebe ne potrebujem. Če me za podrobnosti vprašal kakšen nenasilen sokomentator, mu bom pa z veseljem pojasnil.

          • Najprej se boš moral naučiti, da domobranstvo ni isto kot nacizem in antikomunizem tudi ni nacizem.

Comments are closed.