Kakšno je naše upanje za prihodnost? Kakšno je upanje, da bo Slovenija v prihodnosti naredila temeljne korake, ki bodo prispevali k sodelovanju velike večine prebivalcev in ključnih subjektov? Kakšno je upanje, da bo Slovenija vstopila med zelo uspešne in urejene države. Pa pri tem ni potrebno, da se razvije v izjemno tehnološko razvito državo, kjer odrasli preživijo cele dneve na delovnih mestih. In kakšno je upanje, da bo EU (p)ostal patforma, ki bo zagotavljala članicam varnost in pogoje za dober ekonomski razvoj.
Sprašujemo se o upanju, za katerega pravijo, da zadnje umre, za katero tudi apostol Pavel pravi, da ne osramoti.
Upanje torej pomeni pozitivno pričakovanje dogajanj, ki se bodo zgodila. Gre za pričakovanje, da se bo pozitivni potencial uresničil v posamezniku ali v družbi. Prej omenjena Pavlova misel se nadaljuje in postavi upanje na trdna tla, saj pravi: Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,1-5). Upanje torej temelji na presežnem. Njegovo absolutno zagotovilo velja le ob presežno močnih temeljih. Kako pa torej razmišljati o upanju, ko se to dotika prihodnosti naroda in države. Čeprav sta lahko tudi to presežni kategoriji, idealizem zagotovo ni na mestu.
In ravno idealizem je pogosto nasprotnik upanja. Komar (1965) govori o kačurstvu – po Cankarjevem liku Martina Kačurja – kot načinu idealizma, ko želimo uravnavati življenje po idealih in ne po priložnostnih potrebah in koristih. Ideali so nekaj vzvišenega, s čimer se človek zlahka poistoveti. Razlika med temi ideali in stvarnim življenjem pa je velika in se ob takem idealističnem pogledu samo še veča. Večanje te razlike vodi v izgubo upanja in pesimizem. In precej blizu tega stanja se nahajamo v Sloveniji. O velikih idealih je govoril predsednik vlade, a realnost se temu ni približala. Optimizem in upanje torej ne temeljita na idealizmu, ampak na realizmu. Ker živimo v realnem svetu z vsemi ovirami in negativnimi elementi, ga moramo razumeti in sprejeti. Kljub tej realnosti pa lahko ohranjamo upanje v dober izid, v potrebne spremembe in obenem optimizem, da je to mogoče doseči, da bomo to v prihodnosti dosegli. To pa torej zahteva zelo velik realizem posameznikov in skupin, ki v tovrstno upanje verjamejo. Po drugi strani pa seveda tudi zahteva stik s presežnim. Tista minimalna presežnost, ki je po eni strani sploh možna v današnji realni politiki, po drugi strani pa je minimalni pogoj za obstoj upanja je prihodnost, je vizija, ki jo deli dovolj ljudi.
Upanje vedno sega v prihodnost, v še ne doseženo, pravi Trstenjak (1984) in dodaja, da se v upanje vedno primeša tudi strah. To se lepo kaže v slovenskem jeziku, ko vprašamo: “Si upaš?” in s tem mislimo: “Ali te ni strah? Boš naredil to?” In drugi odgovori: “Upam si!” Čeprav lahko prihodnost, ki je predmet upanja, zelo zanesljivo napovemo, je še vedno nezanesljiva, dokler je ne dosežemo. Na Primorskem uporabljajo narečno obliko “A upaš?”, ki pomeni: “Ali lahko …? Boš lahko?” Na nek način ta oblika kaže, kako močno zagotovilo za prihodnost nosi beseda upanje. Morda tudi pomeni, da je primorski značaj bolj optimističen.
Trstenjak (1984) ponudi zanimiv pogled, ko pravi, da človek sicer šteje svoje življenje po letih svoje preteklosti, vendar pa je ves obrnjen v tok prihodnosti. Tako se nam njegova prava podoba bolj razodeva iz njegovih sanj in načrtov za prihodnost kot pa iz konkretnih dejanj, iz preteklosti. Trstenjak pravi, da je v preteklost obrnjen njegov ‘slabši jaz’, v prihodnost pa njegov ‘boljši jaz’. Človek mora upati v ta boljši jaz. Dojenček je poln upanja. Ko se postavlja na vse štiri in poskuša narediti premik naprej, vedno znova pada na trebuh. In dokler se sam ne more zopet postaviti na vse štiri, čaka in kliče, da ga nekdo postavi v sedeči položaj, potem pa zopet gre na vse štiri in poskuša in upa. Ko nekako naredi prvi premik po vseh štirih, se namesto naprej premakne nazaj. A še vedno upa in upa, mesec ali dva, morda še več, da se končno uspe premakniti naprej. Na nek način je upanje v dojenčka vgrajeno. Ne more biti prepričan, da mu bo uspelo, a usmerjen je naprej in ne odneha.
To primarno upanje moramo razvijati in najbolj zgodnja leta so pravi čas za to. Pri otroku razvijamo upanje tako, da mu za-upamo. Zaupamo vedno nekomu, zaupamo v nekoga, da bo nekaj naredil v prihodnosti – nekaj, kar je samo po sebi negotovo. In to upanje, kot pravi Trstenjak (1984), ne sme biti samo splošno, biti mora pravo pričakovanje. To je upanje, ki vsebuje obljubo. Opiše, da se prav z upanjem človek razlikuje od vseh drugih živih bitij, saj je upanje obrnjeno v prihodnost in v velikem loku presega sedanjost z vsemi trenutnimi fizikalno fiziološkimi pogoji življenja. Upanje je temeljni pogoj za življenje.
Pa zopet preklopimo na politično stvarnost. Kaj narediti takrat, ko umre upanje, da bo bolje, da se bodo v državi zgodile potrebne spremembe. Politiki tako radi sejejo upanje. A najprej si morajo pridobiti zaupanje ljudi. Najbolj hitra pot do zaupanja je obljubljanje tistega, kar ljudje želijo slišati. Na tej rodovitni zemlji so ugodni pogoji za razcvet populizma. Realisti imajo malo možnosti, da prebudijo upanje v ljudeh – da si pridobijo zaupanje ljudi. Vsaj na kratki rok to deluje. Ob tem velja misel, da se zdi, da poštenjaki vedno pridejo zadnji na cilj, a oni tekmujejo v neki drugi tekmi.
Na dolgi rok lahko pridobimo zaupanje le tako, da obljubljamo tisto, kar lahko uresničimo in to tudi naredimo
Slovenski politik, ki je najbolj uspešen v tem, je gotovo Borut Pahor. Tisto kar govori tudi ponazarja z dejanji. Dejanja so res le simbolična, a navsezadnje je tudi vloga predsednika v veliki meri le simbolična. Nekaj let nazaj je Rado Pezdir bil na dobri poti, da si pridobi zaupanje. Morda ga je celo pridobil, a ga ni mogel / hotel uporabiti na politični poti. Ko je začel in tudi končal akcijo zavrnitve preveč plačanih prispevkov za telefonijo.
Obstaja alternativa za graditev zaupanja, ki lahko na dolgi rok vrača upanje. Pot ni lahka. Bližnjice lahko prinesejo zmago na volitvah, ne morejo pa prinašati upanja na dolgi rok. Zakaj pravzaprav skorja nihče ne gre po tej poti? Ali res takt volilnega cikla tega ne prenese?
Trstenjak, A. (1984). Hoja za človekom. Celje: Mohorjeva družba.
Komar, M. (1965). Pot iz mrtvila, Slovenska kulturna akcija.
