27. januarja je mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta. Na ta dan je namreč Rdeča armada osvobodila preživele taboriščnike, ki so jih za seboj pustili nacisti v koncentracijskem taborišču Auschwitz. Letos mineva 66 let odkar se je ustavil nacistični uničevalni stroj. Žrtev je bilo na milijone. Točne številke najbrž ne bomo nikoli vedeli. Holokavst nosi globok simbolni pomen. Čeprav je sprva pomenil živalsko žrtev, ki so jo sežgali v obredne namene, je danes sinonim za človeško okrutnost in genocid nasploh.
Tarča so bili zlasti Judje
Sovraštvo, ki je bilo posebej uperjeno zoper Jude, je že dolgo tlelo v Hitlerju in njegovih somišljenikih. Ideja o večvrednosti »arijske rase« ga je obsedla in sčasoma narasla do megalomanskih razsežnosti. Kmalu po zmagi na volitvah in prihodu na oblast so nacisti videli priložnost za uresničitev enega od glavnih »programskih« ciljev: izkoreniniti vpliv Judov v nemški politiki, znanosti, gospodarstvu in kulturi. Čeprav je bilo Judov leta 1933 procentualno malo, so bili zelo vplivni in uspešni. Hitlerjevo paranoidno razmišljanje je imelo velik vpliv in sugestivno moč. Vešča propaganda je preko časopisov in radia usmerjala večinsko prebivalstvo zoper Jude, v šolah in na fakultetah so uvedli obvezni predmet učenja o rasah. Nacisti so sprejeli vrsto zakonov, po katerih so Judje izgubili nemško državljanstvo, prepovedali so jim opravljati javne službe (zdravstvo, šolstvo) in odvetniški ter novinarski poklic. Judovskim otrokom je bilo prepovedano hoditi v javne šole. Niso se smeli zadrževati na javnih mestih. Kot višek vsega so bile prepovedane poroke in spolni odnosi med »arijci« in Judi.
Čeprav je bila večina žrtev holokavsta Judov, se je nasilje nad nedolžnimi civilisti izvajalo tudi nad drugimi narodi. Med njimi so bili tudi Romi, pa slovanski narodi, Madžari in mnogi drugi. Iztrebljanje Judov in ostalih je bilo sistematično in do podrobnosti načrtovano. Prizanesli niso nikomur, ki ni bil del »večvredne« rase, ne otrokom, ženskam, ne starejšim in onemoglim, ne invalidom, bolnikom in duševno manj razvitim.
Lik zločinca
Kaj vse bi bilo ljudem prihranjenega, če ne bi bilo enega samega človeka? Koliko gorja, trpljenja, tesnobe, lakote, strahu in solz? Holokavst se je odvijal pod taktirko in z vednostjo Hitlerja, osebe, ki je bila prepričana v svoje posebno poslanstvo. Hitler je bil prepričan v svojo posebno moč, znanje in spretnosti. Zlo, ki je v njem tlelo, je projiciral predvsem na Jude. Vedel se je arogantno in poveljniško. Ni prenesel opozicije. Vsakršen odpor zoper njega je kruto zatrl. Nacisti so pridobili monopol nad vodenjem države. Prepričan je bil, da najbolje ve, kaj nemški narod potrebuje. Preziral je šibkost ljudi in izvajal nasilje tudi nad nemočnimi in invalidi. V zadnjih dneh njegovega življenja se je veliko zapiral pred ljudmi, obkrožen z vojsko stražarjev. Bil je zelo sumničav, brez smisla za humor. Ni pozabljal in oproščal. Kot politik je bil brezkompromisen, taktik in demagog. Sla po oblasti in moči je kar bruhala iz njega. Z ljudmi je manipuliral in jih uporabljal kot stopnice, po katerih se je vzpenjal. Od svojih najožjih in fanatičnih sodelavcev je iskal neomajno zvestobo in privrženost. Kdor je mislil in delal drugače, je bil izdajalec in zarotnik. Hitler je dosegel vrhunec personifikacije ali kulta osebnosti v politiki. Ljudje niso prisegali ustavi, ne zakonom temveč njemu – führerju. Utelešal je neizživete ambicije, sanje in upanje mnogih. V njem so videli poosebljeno moč, herojstvo, možatost in pogum. 30. aprila 1945 si je svet oddahnil.
Nikoli več
Čeprav se je holokavst, sicer ne v enakih razsežnostih, ponovil tudi po drugi svetovni vojni, bi moralo biti danes vsakomur jasno, da se kaj takega ne sme več nikoli ponoviti. Papež Benedikt XVI. je na splošni avdienci lansko leto, ob 65-letnici zaprtja Auschwitza, obsodil grozote in okrutnost v taboriščih smrti in svet pozval, da se kaj takega nikoli več ne zgodi. Hkrati je dal priznanje tistim, ki so preganjane ščitili, tudi za ceno lastnega življenja.
Kljub vse večji časovni oddaljenosti od dogodkov nacističnega holokavsta pa spomin ostaja. Ta spomin nas hkrati obvezuje do distance in zavračanja vsakršne oblike sovraštva in zaostrovanj. Ob spominjanju na žrtve holokavsta si je treba hkrati prizadevati za nadaljevanje vseh tistih dejanj, ki ohranjajo mir, strpnost in medsebojno sožitje. Grozote holokavsta nam ne smejo biti samo v spomin, temveč tudi v opomin na tanko črto, ki je v zgodovini razmejevala dobro od zla, demokracijo od diktature, pravico od krivice. Holokavst je najsramotnejše obdobje človeške zgodovine, zato je treba o tem na ustrezen način osveščati tudi prihodnje rodove.
Foto: Wikipedia
