Drago K. Ocvirk: Zatiskanje oči pred pomembnostjo krščanstva

Zaenkrat nas koledar še spomni, da ima naša družba in, širše gledano, civilizacija, nekaj s krščanstvom, čeprav največkrat ne vemo več kaj. Pred vrati je božič, eden redkih krščanskih praznikov, ki ga še niso preimenovali, čeprav ga utapljajo v »veselem decembru« in novem letu.

Vsekakor let ne štejemo več po Kristusu in pred Kristusom, ampak pred našim štetjem in po našem štetju. Delamo se, kot da ne gre za isto stvar in kot da za tem preimenovanjem ne stoji zgolj sovraštvo do Kristusovega imena in ničesar drugega. Otroci mi povedo, da bodo v šoli kmalu novoletne počitnice, okoli praznika Vseh svetih so imeli jesenske oz. krompirjeve počitnice, zaenkrat ni pouka, kot vidim, tudi na velikonočni ponedeljek. Vendar ta »velikonočni« smrdi po krščanstvu in ne bo dolgo, ko ga bodo ali ukinili ali dezinficirali, se pravi ideološko in politično korektno poimenovali.

Tudi božični dogodki govorijo o sovražnem odnosu do Jezusa Kristusa

Intelektualna obzorja, pardon, moram se popraviti, ne gre za intelekt, ampak za ideologijo, ki ima kljub različnim avatarjem – socialistični, nacionalistični, liberal(istič)ni, ateistični, LGBT+ idr. – skupni imenovalec: zaničevanje, celo sovraštvo, krščanstva. In seveda temu ustrezno klasificira kristjane kot zaostale, škodljive, sovražne …

Vendar kristjani ne bi smeli biti zaradi tega posebej presenečeni, saj že božični dogodki govorijo o sovražnem odnosu do Jezusa Kristusa, ki ga sami imajo za Gospoda in Učitelja. Ti dogodki so nekakšna prispodoba velikonočnega dogajanja. Za Jezusa ni prostora v mestu Betlehem, gostoljubja je deležen le med obrobnimi: pastirji. Tako je tudi na veliki petek, ko ga iz mesta Jeruzalema odvlečejo na Kalvarijo na križ.

Prehajanja iz smrti v življenje se kristjani učimo vse življenje

Toda kakor ga je Bog rešil pred smrtjo, ki je po Herodovi zahtevi doletela njegove vrstnike, betlehemske dečke, tako ga je Bog na velikonočno jutro iztrgal smrti. A ne le njega, Bog je namreč po vstalem Kristusu vsem njegovim vrstnikom, umrljivim ljudem, odprl vrata življenja in dal vedeti, da zadnje besede nima smrt, marveč Bog, ki je Ljubezen.

Prehajanja iz smrti v življenje se kristjani učimo vse življenje v Kristusovi šoli v hoji za njim, to obhajamo v vseh naših praznikih, tudi božiču. V tem je naša identiteta, pravi Jezus: »Po tem bodo spoznali, da ste moji učenci, če se ljubite med seboj.« A da ne bi bilo pomote in bi to ljubezen gojili le do svojih, Jezus precizira:

»Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki njih ljubijo. Če namreč delate dobro tistim, ki delajo dobro vam, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki delajo isto. In če posojate tistim, od katerih upate dobiti nazaj, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki posojajo grešnikom, da prejmejo enako. Vi pa ljubíte svoje sovražnike. Delajte dobro in posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali. In vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega, kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih. Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!« (Luka 6,32-36).

Ideja »Evrope« je povezana z zgodovino krščanstva

Sodobni preučevalci krščanstva, ne da bi bili sami kristjani, govorijo o krščanski revoluciji, o nečem novem, kar je iznašlo, ustvarilo krščanstvo. Tega ne najdete ne pri Grkih ne pri Kitajcih, pravi filozof François Jullien. Ta se v delu Ressources du christianisme. Sans y entrer par la foi / Raziskovanje in uporaba krščanskih virov. Ne da bi v krščanstvo vstopili z vero. (Besedo »viri« razume analogno s kategorijo »naravni viri«, ki jih iščemo, raziskujemo in uporabljamo!) Filozofu, ki je že temeljito raziskoval grško in kitajsko misel in je na tem področju svetovna avtoriteta, se zdi pomembno, da enako temeljito razišče in uporabi vire, ki jih je ustvarja in omogoča krščanstvo. Daleč od sleherne izključevalnosti krščanstva, ki je pri nas »večna dogma« naprednih (beri: izključujočih) ideologov, vidi filozof v krščanskih virih ali zalogah priložnost.

»Prepričan sem torej, da je treba prenehati s tem izogibanjem krščanstva v sodobni misli. Celo ideja »Evrope« bi pri tem pridobila, ker je povezana z zgodovino krščanstva. V Evropi se je treba danes dejansko vprašati, kaj je prineslo, spremenilo, odkrilo ali prekrilo v misli to, kar je povzeto (poimenovano) pod tem izmom (christianisme / krščanstvo). Tega vidimo danes skupaj z mnogimi drugimi izmi. Govorim o izogibanju, ker ni mogoče zanikati zadrege, ki je danes kolektivna in povsod navzoča zaradi te tako presenetljive, celo nenavadne zadeve, ki ji pravimo krščanstvo, in katero bi radi odpisali in z njo opravili. Ker bi radi videli, da je stvar preteklosti, se mu poskušajo na vsak način izogniti. Pa vendar, ali se ga je res mogoče odkrižati? Od Lacana do Mitteranda: ena maša, in fine, na koncu koncev ni nemogoča …«[1]

Naj bodo cerkvene klopi vedno bolj prazne, Zahod ostaja zasidran v svoji krščanski preteklosti

Če je za filozofa krščanstvo vir, »surovina« na področju misli, ki jo je treba poiskati, raziskati in uporabiti, je za zgodovinarja zrak, atmosfera, v kateri se gibljemo in smo vsi, ki živimo na Zahodu. To pokaže v odlični zgodovinski študiji Tom Holland, za katero upam, da jo bomo nekoč brali tudi v slovenščini.

»Živeti v Zahodni državi pomeni živeti v družbi, ki je še vedno v celoti prežeta s krščanskimi pojmi in predpostavkami. To ni čisto nič manj res za jude ali muslimane na Zahodu, kakor je za katoličane ali protestante. Dva tisoč let po Kristusovem rojstvu ni treba verovati v njegovo vstajenje od mrtvih, da bi bil človek zaznamovan z mogočnim – dejansko neizbežnim – vplivom krščanstva. Povsod po Zahodu naletimo na njegove sledljive prvine, najsi je to prepričanje, da je delovanje vesti najzanesljivejši oblikovalec dobrega zakona ali da sta Cerkev in država ločeni ali da mnogoženstvo ni sprejemljivo.

Tudi ko o tem pišemo v zahodnem jeziku, uporabljamo besede, ki so prestreljene s krščanskimi sopomeni. ‘Religija’, ‘sekularen’, ‘ateist’: nobena od teh besed ni nevtralna. Čeprav izvirajo iz klasične preteklosti, so vse natovorjene z zapuščino krščanstva. Vedno je nevarnost anahronizma, če se tega ne zavedamo. Naj bodo cerkvene klopi vedno bolj prazne, Zahod ostaja zasidran v svoji krščanski preteklosti. Leta 1860 se je na eni od prvih razprav o Darwinovem delu O izvoru vrst oxfordski škof splošno znano rogal teoriji, da bi ljudje bili morebiti proizvod evolucije. Sedaj pa je škorenj na drugi nogi. … Natančno tako kakor je oxfordski škof zavrnil, da je morda pa vendarle izhaja iz opice, tako sedaj na Zahodu mnogi nočejo niti pomisliti, da bi njihove vrednote in celo njihovo umanjkanje verovanja bilo mogoče slediti nazaj vse do krščanskih izvorov.«[2]

[1] Jullien, François. Ressources du christianisme: Mais sans y entrer par la foi. Paris: L’Herne, 6.

[2] Holland, Tom. 2019. Dominion: The Making of the Western Mind. London: Little, Borwn, 20-22.