Slovenska filharmonija potrebuje prepih v programskem in izvedbenem oziru

11
580

Slovenska filharmonija potrebuje prepih v programskem in izvedbenem oziruSlovenska filharmonija končuje abonmajske koncerte za sezono 2018/19 in vabi k vpisu in predplačilu abonmajskih vstopnic za novo sezono, kar je samoumevno. Samoumevno je tudi, da tako rekoč nihče resno ne razmišlja o iztekajoči se kot o prihajajoči glasbeni sezoni. Kot dolgoletni zvesti obiskovalec koncertov SF si zato dovolim predrznost, da kritično pogledam na delovanje te ustanove.

Slovenska filharmonija se pogosto ponaša s tristoletno tradicijo, žal pa se težko ponaša z dogajanji in dosežki v zadnjih letih. Tristo let vzponov in padcev pod različnimi imeni in organizacijskimi oblikami (Academia Philharmonicorum, Philharmonische Gesellschaft, Slovenska filharmonija) častitljivo ustanovo zavezuje k odgovornejšemu delu, kot smo mu priča v zadnjih letih. Slovenci smo ponosni na to, da je ustanova vsako leto starejša, ne moremo pa biti navdušeni nad tem, da se z njo nezadržno staramo tudi poslušalci in zvesti obiskovalci njenih koncertov. Med priletnimi ljubitelji klasične glasbe v napol zasedeni Gallusovi dvorani Cankarjevega doma ima namreč človek občutek, da prisostvuje shodu društev upokojencev. Se bo morala SF samo-ukiniti, ko obnemoremo še mi?

Le kam se porazgubijo številčne generacije šolarjev glasbenih šol? So v njih učenci deležni zgolj izobraževanja na majhnem vrtičku izbranega inštrumenta in jim ne privzgojijo občutka za brezmejno glasbeno pokrajino, ki bi jo v nadaljnjih letih življenja lahko občudovali na koncertih? O zapostavljeni glasbeni vzgoji na osnovnih in srednjih šolah pa tako in tako ne kaže izgubljati besed.

Stanje v Slovenski filharmoniji še kako ilustrira obsežen in zanimiv seznam zaposlenih

Po razburljivem obdobju samoupravljanja in pravi mali revoluciji pred nekaj leti, o čemer so nas javna občila izdatno obveščala, so končno v Slovenski filharmoniji prišli pravi ljudje na pravo mesto. Vsaj zdi se tako, če sklepamo po medijskem zatišju. Novo vodstvo SF je Gesellschaft povprečnežev, ki zajema velik denar iz korita Ministrstva za kulturo, ob tem pa še spretno trži »lastno nepremičnino«, obe dvorani v zgradbi na Kongresnem trgu. Erar nam razkriva, da je SF od decembra 2017 do decembra 2018 prejela 6.685.311,19 €. Če pogledamo spisek zaposlenih v ustanovi in program abonmajskih koncertov za novo sezono, nas lahko resno skrbi, da osnovna dejavnost poteka po inerciji, vztrajanju v lagodnosti ob napol praznih koncertnih dvoranah v vseh treh abonmajih.

Predrzno trditev moram seveda utemeljiti. Stanje v SF še kako ilustrira obsežen in zanimiv seznam zaposlenih (in pripadajoči podatki na spletni strani za kontakte): direktorica, pomočnik direktorja za zbor, pomočnik direktorja za orkester, poslovni vodja programa, svetovalec za pravne zadeve, poslovni sekretar zbora SF, organizatorka za oddajo dvoran, arhivarka, dramaturginji (dve!), uslužbenka za marketing, uslužbenka za prodajo abonmajev in vstopnic, inšpektor orkestra, knjigovodja, uslužbenka za obračun plač, receptorka, dva tehnična delavca. V matični hiši imajo nadalje po pogodbah še varnostnike in dežurne gasilce in biljeterje in sestavljavce koncertnih listov.

V Slovenski filharmoniji se pogreša tesnejše in pogostejše sodelovanje orkestra in zbora

Med zaposlenimi zaman iščemo dva ključna glasbena umetnika, ki naj bi delovala v vrhunski glasbeni ustanovi, šefa dirigenta orkestra in stalnega zborovodjo. Ker sta pomočnika direktorice za orkester in zbor predvsem upravno-administrativni funkciji, se kaže velik primanjkljaj v strokovnem delu z obema glasbenima telesoma. Za novo sezono se sicer pri orkestru obeta sprememba. Na koncu publikacije, v kateri SF oglašuje program abonmajev, na koncu – in ne vsaj takoj za prepomembnim direktorskim trojčkom, je predstavljen novi »glavni gostujoči dirigent« Philipp von Steinaecker. Bo tudi ta kaj kmalu obupal v samoupravnem okolju, ali pa ga bodo kar nagnali? Njegovi predhodniki George Pehlivanian, Emmanuel Villaumin, Keri-Lynn Wilson in Uroš Lajovic imajo glede tega bogate in bridke izkušnje.

Slovenska filharmonija ima odličen komorni zbor. Nekdanji Slovenski komorni zbor so leta 2015 preimenovali v Zbor Slovenske filharmonije in ga spustili na raven organizacijske enote SF. Človek bi pričakoval, da je bil namen preimenovanja v tesnejšem in pogostejšem sodelovanje orkestra in zbora, vendar se stvari sučejo ravno v nasprotno smer. Tako bosta v novi sezoni organizacijski enoti (orkester in zbor) delovali ena mimo druge. Z izjemo Beethovnovega Kristusa na Oljski gori v oranžnem abonmaju je vokalno-instrumentalna glasba povsem zanemarjena. V štiriindvajsetih koncertih treh abonmajev orkester in zbor sodelujeta le enkrat in sicer skromnih petdeset minut. Koliko neizkoriščenih umetniških moči!

Slovenska filharmonija potrebuje prepih za višjo raven kakovosti tako v programskem kot izvedbenem oziru.

Ali se ponavljajo časi komunizma, ko so bili oratoriji, koncertne maše in druga sakralna vokalno-instrumentalna glasba izgnani iz naših koncertnih dvoran ali je posredi denar za honorar pevskim solistom in morebitnemu gostujočemu zboru za okrepitev komornega zbora ali nekompetentnost obeh pomočnikov direktorice ali …? Nekdaj uspešno izvedena monumentalna vokalno-instrumentalna dela in ne nazadnje evropska turneja s koncertno izvedbo opere Jolanta Petra Iljiča Čajkovskega z dirigentom Villauniminom in Ano Netrebko so dokaz, kaj se da ustvariti s sodelovanjem orkestra in zbora. Podobnih uspehov kot so jih dosegali nekdaj, ne moremo pričakovati s postavljenim plotom med orkestrom in zborom.

Program simfoničnih koncertov v novi sezoni je enoličen. Seveda je prav, da je koncertna sezona v znamenju dvesto petdesetletnice rojstva Ludwiga van Beethovna. Vendar ne bi smeli z njegovo glasbo tako pretiravati. V osmih koncertih oranžnega abonmaja načrtujejo kar deset Beethovnovih del. Tudi Haydn in Mahler s po štirimi deli ter R. Strauss s tremi kažejo na povsem neuravnotežen program. Podobna neuravnoteženost se kaže tudi pri slogovnih obdobjih; saj je barok povsem prezrt. Radi se pohvalimo z mogočnimi orglami v Cankarjevem domu. Slovenska filharmonija orgel v novi koncertni sezoni v abonmajskih koncertih ne bo uporabila niti enkrat. To je velika škoda in brezbrižnost, ki meji na sramoto.

Namesto zatišja povprečnosti in samozadostnosti ter vrtičkarstva bi bil v osrednji slovenski kulturni ustanovi potreben prepih. Ta naj bi omogočal višjo raven kakovosti tako v programskem kot izvedbenem oziru.

11 KOMENTARJI

  1. Slovenska filharmonija potrebuje TRG. Če so na trgu preživeli Slaki in Avseniki pa še kdo, bo tudi SLO filharmonija.

  2. Fiharmonicni orkestri, opere in baleti pa se bolj, ne morejo izkljucno preziveti na trgu. Najmanj v Sloveniji.

      • Ne ves, kaj govoris. Gostovanje 100 ali vecclanskega orkestra ni podoben strosek kot pri 5 ali 8ih ljudeh.

        • Ah. Torej so zanič pa jim mora naš delavec za tekočim trakom plačevati, da nastopajo? Zakaj že?

          • AlFe , ali si bil v “dobri stari jugi” , morda sekretar v
            kamniškem , titoniku ! Kaj za božjo voljo vlačiš na dan
            delavce za tekočim trakom in jih hkrati nezavedno tlačiš
            v maso rdečih in upornih proletarcev ? Čas te prehiteva , oziroma držiš tempo obdobja “tito partija” ! Vsak je delavec, ki dela umsko , ali fizično in zakaj po tvoje ne bi smel ljubiti
            delavec klasične glasbe ? Prijavi se za kulturnega ministra
            šlosarju iz Trbovelj in teraj proletariat v slabem pomenu besede !

            Andrej Briški

  3. Glede clanka se posebej strinjam o ubozni umetnosti vzgoji v slovenskih solah. Le verska vzgoja je se bolj zapostavljena. Pretresljivo je tudi, da svojih ucencev glasbene sole ne znajo navdusiti za obiskovanje koncertov.

    Sicer je pa razlog stanja obiska v nizanju kulturnega okusa generacij. Vcasih je klasicna glasba sodila k okusu omikanega cloveka. Akademsko izobrazenega toliko bolj. Pojdite danes v studentsko naselje vprasat, koliko jih poslusa klasicno glasbo. Ali tudi pedagoski kader vecine fakultet. Zelo, zelo malo njih.

    • “Včasih je klasična glasba sodila k okusu omikanega človeka. ”

      Ja, pa jo naj še plača. Zakaj bi moral delavec za tekočim trakom plačevati (preko davkov) nekaj, kar ne posluša?

  4. Takle kupček poslovnih vodij in pomočnikov direktorja pa res ne sodi v neko umetniško ustanovo. To je bolj za v banko ali kakšen ministrski urad. 🙂

  5. Nič čudnega ni, da se na koncertih zbere le še nekaj upokojencev. Izobraženci,poznavalci prave kulture s potomci leže v množičnih moriščih ali pa so njih rodbine v tujini . Pri nas pa žanjemo sadove usmerjenega izobraževanja v nihilizem.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite