Duhovita modrost Winstona Churchilla pravi, da je najboljši argument proti demokraciji petminutni pogovor s povprečnim volivcem. Povprečni volivec sicer ne obstaja, je abstrakcija. Ta v Churchillovi izjavi predstavlja projekcijo vseh negativnih občutij, ki se porodijo ob misli na »človeka-masa«, ki mu lastni konformizem, čredni nagon ter duhovna omejenost ne omogočajo kritičnega razumevanja kompleksnosti političnega dogajanja. Winstonov »povprečni volivec« vidi politično stvarnost v omejenih dimenzijah, zato so zanj stvari preproste, enostavne in rešljive – po gostilniško. Resnični volivec dojema realnost skozi lastno optiko in je sposoben razumeti delček realnosti bolje, kakor vsi ostali. V ogromnem bazenu mikrorazumnikov se zazdi, da se v masnem seštevku vse vrline med seboj izničijo, ostane samo še velika skupina »povprečnih volivcev«, ki deluje in razmišlja s trebuhom.
Prejšnji torek sem vložil nekaj ur v spremljanje prenosa seje iz argentinskega parlamenta. Potekala je skupna izredna seja večjega števila komisij za proračun, za energijo in gorivo, za javno gradnjo, za varstvo potrošnika ter za varstvo konkurence. Zaradi nekajkratnega zvišanja cen elektrike in zemeljskega plina v zadnjih mesecih se je moral zagovarjati trenutni minister za energijo, Juan Jose Aranguren. Ker sem po tihem navijal za ministra, me je neka variacija športnega vzgiba gnala k spremljanju seje prav do konca. Kemijski inženir ter bivši predsednik argentinske izpostave multinacionalke Shell je s faktografsko natančnostjo odgovarjal na poslanska vprašanja, a je bil po mnenju nekaterih politično neprepričljiv. Seja je postala precej mučna zaradi nepripravljenosti udeleženih poslancev na konkretna vprašanja z energetskega področja. Zaradi tega so – namesto, da bi postavljali tehtne odgovore – ponavljali vrsto ideoloških, ljudsko všečnih puhlic in med seboj le obračunavali. Med spremljanjem seje sem se tako spomnil na zgoraj omenjeno Churchillovo izjavo ter si jo prevedel po svoje: najboljši argument proti demokraciji je nekajurno poslušanje takšne parlamentarne razprave…
Srž problema, ki je zadrževal ministra in poslance na tako napornem srečanju, sta trenutna argentinska energijska in gospodarska kriza, nastali zaradi večletnega sistematičnega zanemarjenja energetskega omrežja in zanemarjanja investicij. Ob tem so bile tarife za elektriko ter zemeljski plin skoraj polno subvencionirane s strani države. Za lažjo predstavo bralca: v letu 2015 je 60 odstotkov buenosaireških gospodinjstev za mesečni račun za elektriko odštelo ceno ene kave v kavarni. Ker so te subvencije v zadnjih 13 letih državo stale 51 milijard ameriških dolarjev (v letu 2015 so te subvencije predstavljale nerazumljivih 4 odstotke BDP-ja), se je nova oblast odločila za poseg v sistem, ki bi ta primanjkljaj nekoliko zmanjšal. To je sprožilo močan odpor v opoziciji, ki je kovana v modelu potrošniško usmerjene in državno financirane ekonomije in ki po tihem trenutni vladi, ki sama prisega na uravnovešenje javnih financ, privošči neuspeh. V borbi sta na eni strani trg in svobodno gospodarstvo ter na drugi močna država in potrošnik. Nič novega pod argentinskim soncem.
Vprašanje energijskih subvencij ostaja eno ključnih za trenutno vlado, ki stavi velik del lastnega uspeha na zmanjšanje inflacije in deficita. A sama izvedba teh sprememb v subvencioniranju je bila pomanjkljiva. Nekaj pravnih vidikov je bilo nepazljivo spregledanih, zato se je vpletlo tudi argentinsko vrhovno sodišče in v svoji odločitvi zadalo trenutni vladi enega najhujših udarcev.
Opozicija se pri nasprotovanju spremembam politike subvencij sklicuje na »nerazumno visoko« podražitev, ki je v nekaterih primerih dosegla 500 odstotkov, ter na slabo stanje gospodarstva, zaradi katerega večina prebivalstva spremembe občuti še močneje. Vrhovno sodišče temu prikimava. Kljub temu pa molčijo, da gre večji delež trenutnih energetskih subvencij tistim, ki jih ne potrebujejo. Da se račun zanje izstavlja celotnemu prebivalstvu v obliki inflacije (trenutno čez 30 odstotkov na letni ravni) ter da je trenutna subvencionirana cena energentov nerealno nizka, kar dodatno vzpodbuja njeno nerazumno potrošnjo. Prebivalstvo se je z leti privadilo na nizke cene elektrike, sedaj bo težko nenadno spremeniti mentaliteto, da elektrika in plin nista zastonj.
Kar je bilo najbolj boleče spoznanje nedavne parlamentarne seje je, da je po letih populistične in neodgovorne politike nerazumnega zapravljanja družba izgubila smisel za realnost. Večina poslancev je strastno zatrjevala, da je energija »pravica ljudstva«, da jo je država dolžna priskrbeti in da ne sme biti predmet »dobička kapitalistov«. Bolj ko je minister razlagal, da Argentina energijo uvaža, da je zanjo potrebno plačevati in da so za razvoj lokalnih virov potrebne investicije, bolj so nekateri poslanci udrihali čez pohlep kapitalistov, ki služijo na račun ljudstva. Dva nezdružljiva idejna svetova. Sodbo vrhovnega sodišča so na koncu proslavili vsi v opoziciji skupaj s sindikati, nevladne organizacije in pomemben delež ljudstva. Odločitev, s katero se je zrušil del vladnih prizadevanj za uravnovešenje proračuna, so nekateri sprejeli z otroškim veseljem in privoščljivostjo. Kar je mogoče razumljivo za prebivalstvo, ki bo sedaj še nekaj časa odštevalo manj denarja za zemeljski plin. Toda politiki, ki v veliki meri razumejo, v čem je problem, se raje sprenevedajo, kakor pa da bi povedali ljudem resnico: da bo račun potrebno tako ali tako plačati, bodisi neposredno, bodisi z davki in inflacijo. Povprečna volivec, večna tarča populistov.
