Zarjaveli bagri

“Ne biti bitk, v katerih ni mogoče zmagati”. In v boju z mediji ni mogoče zmagati. Morda lahko dobiš kako malo (sodno) bitko, vojne pa zagotovo ne. Iz preprostega razloga: ker imajo vedno zadnjo besedo. To je tako enostavna resnica, kot na primer, da se ni dobro prepirati z natakarjem, ker nikoli ne veš, katero telesno tekočino ti lahko primeša v kapučino, ki si ga pravkar naročil.

Novinarsko in uredniško delo je nepotrebno kritizirati, pa naj bo še tako slabo. Kot je tudi nesmiselno pričakovati, da bodo kritizirani pozitivno odreagirali na kritike, ki so morda celo pravilne in dobronamerne. Edino, kar lahko storimo in smo dolžni početi, je redno, dosledno, dostojno, argumentirano in po možnosti s humorjem odgovarjati na netočnosti in traparije, ki se nekaterim vedno znova zapišejo.

Realnost je drugačna. V Sloveniji se stranke oziroma njihovi strategi, tako pomladne kot jesenske, izrazito preveč ukvarjajo z mediji. Jesenske se zaradi zgodovinskih okoliščin ukvarjajo predvsem z manipuliranjem in zlorabo medijskega poročanja – ob pomoči prijateljskih novinarjev in urednikov -, pomladne pa s kritiziranjem tega poročanja.

/ .. /

Vpliv tradicionalnih medijev v današnji odprti, informacijski in čedalje bolj izobraženi družbi zelo hitro upada in nikakor ni tako izjemno velik, kot je bil nekoč. In ni tako velik, da bi upravičil energijo, ki jo stranke vložijo v njih. Razlogov za to je več.

Prvič, internet in spletne tehnologije zelo hitro postajajo del življenja slehernika.     …….

Drugič, potrošniki medijskih informacij postajajo čedalje bolj osveščeni in izobraženi. Tudi tisti z nižjo stopnjo formalne izobrazbe. Za ušesa privlečenih medijskih zgodbic pač ne kupijo več tako zlahka. Še posebej ne takih, ki se v vedno novih verzijah ponavljajo v neskončnost.

Npr. žajfnice o trgovini z orožjem, ki bo imela kmalu več delov kot Santa Barbara. Spričo tega umetnost vplivanja na javno mnenje postaja čedalje bolj sofisticirana in zelo fina veščina. Poceni medijske manipulacije, ki se jih poslužujejo slovenski jesenski strategi, ne vžgejo več tako kot včasih. Niti v Sloveniji. In me čedalje bolj spominjajo na mesarje, ki se gredo nevrokirurgijo. Zato mediji s svojim dokazano neuravnovešenim poročanjem ne škodijo toliko pomladnim strankam, ampak sami sebi in predvsem jesenskim strankam. Podatki o rejtingih jesenskih strank so lep dokaz.

/ … /

V podkrepitev mojemu razmišljanju naj omenim še pravljico o izjemnem državnozborskem dometu ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ki jo je pred tedni lansiral tednik Mladina in se jo še kar trudi vzdrževati. Po tej pravljici lahko Janković iz volitev izide kot veliki zmagovalec. V podkrepitev so celo manipulirali z interpretacijo anketnih podatkov, vse skupaj pa je bilo opremljeno z ustrezno spremljavo drugih medijev. No, ne vemo, ali se bo ljubljanski župan odločil za nastop na volitvah, zagotovo pa vemo, da ima precej slabe prišepetovalce, ki mu z napačnimi nasveti delajo medvedjo uslugo.

Kljub siloviti medijski podpori, ki jo uživa, so – bolj realni – anketni podatki neizprosni: dan, ko se bo Janković odločil iti na državnozborske volitve, lahko Janša začne odpirati šampanjce. Že osnovna analiza bolj kakovostnih podatkov pokaže, da Janković na nacionalnem nivoju nima bistvenega mobilizacijskega potenciala v velikem korpusu razočaranih in neodločenih volivcev, ki si jih danes vsi tako želijo; poskrbel bi predvsem za kanibalizacijo levega volilnega telesa in iz parlamenta ob Zares dokončno potisnil še LDS in močno oslabil SD in DeSUS. Na volitvah pa še vedno ne bi zmagal.

Lekcija je enostavna. Medijski bagri, na katere so lahko stranke slovenske jeseni tako dolgo računale, so odslužili. Zarjaveli kot so ne morejo več igrati vloge oblikovalca družbene realnosti. Potrebujejo generalni remont, za katerega pa morajo poskrbeti sami, z bistveno višjo stopnjo profesionalnosti. Stranke pa naj se namesto z mediji ukvarjajo z vodenjem države. Pot do volivcev pa je potrebno iskati na druge načine, z aktivno uporabo – bistveno bolj demokratičnih – spletnih tehnologij in z neposrednim stikom na terenu.

Več: blog Borut Rončevič