Med rojaki v Clevelandu je bilo v nedeljo, 30. oktobra veselo. Najstarejši slovenski pevski zbor v mestu (in tudi nastarejši slovenski pevski zbor izven Slovenije, kot se sami predstavljajo) – Zarja je namreč praznoval visok jubilej: 100. obletnico prepevanja. Mešani zbor, ki sedaj šteje 15 članov, ima bogato zgodovino. Ustanovljen kot moški zbor leta 1916, je že 1920 v svoje vrste sprejel prvo žensko. Zadnja leta zbor izvaja dva nastopa letno: koncert jeseni ter pevsko igro, to je nekakšen muzikal s slovensko ljudsko pesmijo ter tematsko avtorsko igro spomladi. Pred leti pa je bil spekter nastopov še širši, tako so leta 1928 na primer izvedli svojo prvo opero Turjaška Rozamunda.
Na tokratnem jubilejnem koncertu, popoldne, kot je to navada v ZDA, so v Slovenskem narodnem domu »Recher« (poimenovan po ulici, kjer stoji) v Euclidu, to je vzhodno predmestje Clevelanda, pripravili pester repertuar: koncert so začeli s Planinsko Antona Foersterja ter nadaljevali s šopkom slovenskih narodnih in umetnih, ob nje pa uvrstili še Straussovo Ob modri Donavi. Prvi vrhunec večera je bila Slakova pesem Visoko nad oblaki, s katero so se nastopajoči spomnili Slovenije ter še posebej njihovega zadnjega skupnega obiska in koncertne turneje leta 1987 (pred tem so bili v Sloveniji prvič ob njihovi 50. obletnici leta 1966, nato pa še 1972 in 1976 in 1987).
Nastopu Zarje so sledili glasbeni pozdravi vseh slovenskih pevskih zborov v Clevelandu, nastopili so: Glasbena matica, Korotan, Fantje na vasi in Mi smo mi. Dejanje, ki se danes zdi samoumevna in logična prijazna gesta, bi bilo še ne tako dolgo nazaj nepredstavljivo. Tudi rojake v Clevelandu so namreč dolga desetletja razdvajala politična razhajanja. Glasbena matica (do 1940 imenovana Samostojna Zarja) se je v 30. letih prejšnjega stoletja odcepila od Zarje, ki je veljala za socialistično usmerjeno in se podala na svojo pot. Korotan so po prihodu v novo deželo ustanovili povojni politični begunci, saj so jim bila vrata v oba zbora zaprta. Fantje na vasi je moški sestav, ki je nastal iz druge generacije povojnih beguncev, Mi smo mi pa še dve desetletji mlajši moški sestav, ki so ga ustanovili večinoma sinovi pevcev Fantov na vasi. A s tem, ko se je slovenska skupnost v Clevelandu postopoma krušila, so se tudi različne skupine vse bolj zbliževale. Ideološke razprtije so danes zgodovina, skupnost diha enotno, se medsebojno podpira ter skupaj prizadeva za preživetje in razvoj slovenstva. Ta proces bi bilo preveč suhoparno preprosto označiti z »asimilacijo«, obstaja namreč cela kopica razlogov, da je takšen razvoj neizogiben – številni se zaradi študija in služb selijo v druge dele države, ob napornih delovnih ritmih je tudi za tiste v Clevelandu težko vzporedno delovati še v takšnih strukturah, sodobna tehnologija nas vse bolj drži doma …
Vsak izmed gostujočih zborov je zapel svoj kratek program, temu pa je sledil drugi vrhunec večera: skupni zaključni nastop vseh zborov: zapeli so Avsenikovo Slovenija, od kod lepote tvoje ter Slakovo Ej, prijatelj; ter marsikomu orosili oko. Popoldne se je nadaljeval s plesom z ansamblom Patty C and the Guys, mlade skupine, ki igra »cleveland style polko« – torej po vzoru kralja ameriške polke Frankyja Yankovica, in postaja v zadnjih letih ena najbolj priljubljenih v tej zvrsti. Omeniti velja, da je Patty tudi ena izmed pevk v zboru Zarja.
Čeprav ima Zarja zelo pestro sestavo – člani so stari od poznih 20. let do čez 90 let je potrebno povedati, da je prihodnost zbora negotova. Med pripravami na jubilejni koncert se je kakšen član tudi vprašal, ali je to morda njihov zadnji koncert. Kljub veliki požrtvovalnosti dirigenta ter umetniškega vodje Douglasa Elersicha ter članov, še posebej mladih – mladi pevci so se samoiniciativno vključili tudi v sobotno šolo za odrasle pri sv. Vidu, da bi se naučili slovenskega jezika – je dejstvo, da je nove člane težko privabljati. Za enkrat se le šepeta tudi o ponovni združitvi z Glasbeno matico. V primeru negativnega razpleta (v katerega pa vendarle ne gre verjeti, saj je želja po druženju in prepevanju še velika) to ne bi bil prvi slovenski zbor v Clevelandu, ki bi ugasnil. Že pred leti se je razpustil Jadran, pa tudi otroški zborček Slavček.
A vendarle ne velja biti pesimist. Slovenska skupnost v Clevelandu se brez dvoma spreminja, tako kot se spreminja ves svet in družba. A čeprav se slovenski jezik pospešeno umika angleščini ter je vedno bolj realistična, bolj kot vsak konec tedna le občasna aktivnost rojakov v slovenskih organizacijah, človeka ob obisku še vedno navdušuje vsa narodna zavest, ponos, entuziazem in energija, ki Slovence v »ameriški Ljubljani« navdaja ter hrani njihovo željo po ohranitvi lastne narodne identitete ter korenin. Prihodnost slovenske skupnosti bo zagotovo drugačna od preteklosti, a to še ne pomeni, da je ne bo.
