Zaprta zanka zaznavanja političnih problemov

6
570
Dr. Mitja Steinbacher

V javnih razpravah pogosto slišimo, da je dober politik tisti, ki mu je mar za skupno dobro.

V tem komentarju se ne bom spuščal v resničnost te izjave, temveč bom skušal osvetliti pomemben dejavnik odločanja politike o pomenu neke problematike, ki je manj pereča, kot se zdi glede na višino sredstev, ki se ji namenjajo glede na sredstva, ki so se ji namenjala v preteklosti.

Daniel Gilbert, profesor psihologije s Harvarda, s skupino raziskovalcev proučuje spreminjanje zaznavanja problemov pri ljudeh, ob pogojih vse manjše izrazitosti problemov. Med drugim so v njegovi skupini ugotovili, da ljudje na zmanjševanje izrazitosti nekega problema reagiramo s pretiranim potenciranjem njegove pomembnosti: zaznavo problema spremenimo do te mere, da lahko spregledamo dejstvo, da smo problem v resnici že uspešno odpravili. Lepi primeri pojavnosti tovrstne zmotne zaznave so odnosi do pojavnosti revščine, pitne vode, zdravja, izobrazbe in podobni.

Revščina je vse manj prisotna, človek pa jo je večinoma že uspešno izkoreninil. Kljub temu neredki iz razvitega sveta opozarjajo na pojavnost revščine in nas opominjajo na to, da je revščine v njihovih okoljih vsak dan več. Tovrstna opozorila so lahko dobronamerna, a v njih se skriva past zmotne zaznave resničnega stanja. Do zmote pride tedaj, ko ljudje ne zmoremo ločiti med preteklimi in sedanjimi okoliščinami in ne zaznamo sprememb. Namesto tega spremenimo pogled na vprašanje, kar storimo na način, ki daje slutiti, da se je stanje v vmesnem obdobju poslabšalo, čeprav se je v resnici zgodilo ravno obratno: stanje se je izboljšalo. Ob izboljšanem razmer smo močnejši kritiki obstoječih razmer glede na našo kritiko preteklih slabših razmer. Posledično podpiramo obsežne politične programe za soočanje s temi problemi. Večji kot je problem, več javnega denarja zahteva soočanje z njim in obratno.

Tako ne čudi, da imamo danes primerjalno gledano drag sistem izvajanja politike socialne varnosti, s katero se spopadamo z domnevno naraščajočo revščino, definicijo le-te pa vseskozi spreminjamo in prilagajamo obsegu programov socialne pomoči. Nastane občutek, da je potreb po socialni pomoči v resnici vedno več in ne vedno manj. Politika izvajanja socialne pomoči prinaša visoke stroške izvajanja, ki nastanejo preden pomoč doseže končnega prejemnika. Podoben primer zmotne zaznave je odnos do pitne vode in čistega okolja. Kljub temu, da so zrak, voda in okolje, vsaj v zahodnem svetu danes mnogo bolj čisti kot kadarkoli v zgodovini, politiki v zahodnih državah uvajajo predimenzionirane programe upravljanja z onesnaženostjo okolja.

Odnos do zdravja je naslednje področje, kjer je vpliv zmotnosti zaznave vsaj tako izrazit, kot pri vprašanju odnosa do revščine oziroma čistosti okolja. Danes živimo dlje in smo bolj zdravi, kot so bili naši predniki, in to kljub temu, da domnevno živimo v bolj onesnaženem svetu naraščajoče revščine, slabšanja kakovosti okolja in naraščajočega števila obolenj. Za spopad s temi domnevno težkimi problemi v zvezi z zdravjem uvajamo nesorazmerno obsežne in potratne programe zdravstvenega varstva, socialnega zavarovanja, nege ostarelih in podobne. Pri tovrstnih programih manjka racionalnosti pri opredelitvi stopnje jakosti problema in potrebe po obsežnem financiranju nečesa, kar je v veliki meri že rešeno vprašanje in kjer so potrebe precej nižje od vlaganj.

Načini reševanja tovrstnih problemov predstavljajo visoke stroške in namesto usmerjenosti k resničnim problemom vzpodbujajo moralni hazard pri izvajalcih teh programov in pri uporabnikih. Te politike pomenijo za mnoge bogat vir dohodka, njihovi učinki pa so večinoma pičli in bi se jih dalo doseči z mnogo manj denarja. Vzpostavljajo se okoliščine zaprte zanke, kjer je interes prejemnikov sredstev v poudarjanju pomena problemov, ki jih ta denar financira, interes politikov pa v krepitvi zavedanja o tem, da se s tem denarjem rešujejo veliki problemi, ki zahtevajo obsežno financiranje.

Kako naprej? Vprašanje je relativno preprosto, odgovor nanj pa ni enoznačen. Danes so državni programi financiranja pogosto pod pritiskom interesnih skupin, ki imajo od njih največ koristi. Čez noč se mnogih potratnih ne da prestrukturirati. Spremembe v smer, kjer bi pobuda po smotrnosti in samoregulaciji prihajala od uporabnikov teh programov zahtevajo postopnost, potrpljenje in vztrajnost. Takšna sprememba zahteva veliko odgovornosti, lastnih vlaganj in nasploh spremembo mentalitete od pasivnih prejemnikov potratnih in pogosto predimenzioniranih programov za soočanje s problemi, ki to niso več, vsaj ne v takšnem obsegu, kot so morda nekoč bili, k aktivnim in odgovornim uporabnikom.

Naj sklenem. Zaprta zanka v zaznavanju problemov je dokazana človeku imanentna vedenjska lastnost. Nič čudnega torej, da na Slovenskem redko slišimo, da bi bilo nujno treba racionalizirati načine financiranja in izvajanja nekaterih obsežnih državnih sistemov, financiranje nekaterih pričeti premikati od državnih jasli h končnim uporabnikom, s kakšnim programom pa znati narediti konec za vselej.

Mitja Steinbacher, Fakulteta za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu.

6 KOMENTARJI

  1. “KOMUNISTIČNA DEMOKRACIJA” je očitno primernejša od normalne zahodne demokracije. Ker se v Sloveniji nihče ne zna z nikomur nič pogajat in dogovorit. To nam kažejo slaba pogajanja s Hrvaško, nikakršna zunanja politika. Pri nas očitno potrebujemo/jo vse napisano v zakonu, brez osebnega note odločanja in odgovornosti, avtomatizem. SRAMOTA ampak žal RESNICA o nespsobnosti voditeljstva!
    V Sloveniji bi vlado lahko sestavili le, če bi imeli v zakonu zapisano, da največ 3 stranke sestavijo vlado pri čemer se glasovi zmagovalca pomnožijo z 1,2 in nato sorazmerno glasovom razdelijo ministrska mesta. torej malo za šalo:

    SDS=25 glasov x 1,2 = 30
    LMŠ 10
    LMC 10
    v tem razmerju 30/10/10 se sestavi vlada.
    SDS 9 ministrov
    LMŠ 3
    SMC 3

    V roku 8 dni po volitvah.
    Nobenih pogajanj ki jih oičitnop niso spsobnio!
    ” pogajnaja” zdaj niso drugegaq kot kravja kupčkanja in podkupovanje, zrelo za Štefaneca.
    Brez Pahorjevetga leporečenja in delanja demokratičnosti, slovenska demokracija je še vedno izvedenka balkankega/ruskega razumevanja demokracije. ŽAL niti po 30 letih nismo prestopili praga osnovne šole !

    ORGANIOZIRAJTE SESTAVO TAKŠNE VLADE, DA POMAGAMO TAKPOJ OIBLIKOVATI VLADO.
    V enem dnevu jo sestavimo, obstoječi revčki je v enem mesecu niso sposobni!

  2. Gospod Steinbacher, lahko bi rekli kakšno o aktualni politični situaciji, kjer se je izkazalo, da je Janša v resnici poraženec volitev. Predvsem moralni poraženec. Če večina ostalih strank ne želi iti z njim v koalicijo, to pomeni samo eno: da slovenska mnenjska večina v vladanju SDS ne vidi rešitve, ki bi delovala za skupno dobro – z drugimi besedami: gre za nezaupnico večine volivcev Janševi SDS. Večina je pač volila za stranke, ki so že pred volitvami jasno povedale, da z Janšo ne bodo šle v koalicijo.
    Odhod Janše iz politike je pač prvi nujni ukrep, da bo slovenska desnica normalno zadihala in bo konkurenčna znotraj trga demokratičnega sistema. Ni pa edini nujen. Na žalost je tudi pri drugih vidnih članih SDS veliko mentalitete in drže, ki ne morejo biti v ponos pri prizadevanju za skupno dobro,pač pa izražajo bizarno kombinacijo prostaštva in primitivizma. Tu in tam se najde kakšen bolj umirjen politik, žal pa med večino prevladujejo Janševe kopije.
    In če bomo hoteli kdaj delati za skupno dobro, bo te nujne korake treba pač narediti. Sicer bo sledilo samo še nazadovanje.

Prijava

Za komentiranje se prijavite