Zapravljeni foto-termin

Bourt Pahor je nazadnje le dobil srečanje z Obamo. Toda ali ga je dobro izkoristil v prid države?

Pred meseci je bil del slovenske javnosti ogorčen, ker da naj bi sodeč po Wikileaksovih depešah premier trgoval z zaporniki iz Guantanama v zameno za “foto-termin” s predsednikom Obamo.

Morda je bil Borut Pahor res nespreten, zlasti z obiski na ameriškem veleposlaništvu, ki premieru ne pritičejo.  Toda odkod in zakaj takšna zgroženost slovenske levice, da bi Slovenija priskočila na pomoč predsedniku Obami, ljubljencu evropske in svetovne levice, v njegovem pohvalnem prizadevanju, da zapre zapor, ki je naredil toliko škode demokratični podobi ZDA? Odkod takšno zgražanje, da bi sprejeli vsaj enega od po vsej verjetnosti nedolžnih islamskih fundamentalistov?

Borut Pahor pa zares ne bi smel trgovati s temi zaporniki v zameno za to, da se fotografira s predsednikom in tako morda pridobi kakšen glas več na zanj tako porazni domači lestvici priljubljenosti. Pač pa bi moral svoj obisk v ZDA opraviti davno pred podpisom arbitražnega sporazuma s Hrvaško in tam obljubiti sprejem enega ali – če bi bilo potrebno – treh zapornikov iz Guantanama v zameno za to, da ZDA od Hrvaške v arbitražnem sporazumu doseže npr. klavzulo, da se mora arbitraža končati pred vstopom Hrvaške v EU ali da mora upoštevati načelo pravičnosti.

Kaj je iztržek foto-termina premiera Pahorja pri predsedniku Obami ni jasno. Še huje: na spletni strani Bele hiše si lahko preberemo, kaj so bila najpomembnejša sporočila ameriškega predsednika in podpredsednika v pogovoru s slovensko delegacijo:

– priznanje Sloveniji za njeno vodstvo v regiji Jugovzhodne Evrope;
– pogovor o sodelovanju med ZDA in Slovenijo pri spodbujanju napredka  vseh sosednjih držav Slovenije na poti v evro-atlantske strukture;
– v tem kontekstu je ameriški podpredsednik omenil skupni interes ZDA in Slovenije za podporo Hrvaški na njeni poti v EU.

Slovenska diplomacija in Borut Pahor sta torej vložila ves ogromni napor v to, da jim tam čez lužo gostitelji dajo priznanje za vodstvo v Jugovzhodni Evropi (beri: nekdanji SFRJ plus Albanija) in kot najpomembnejšo temo izpostavijo Hrvaško. Je to za Slovenijo uspeh?

Borutu Pahorju ni npr. uspelo ameriških gostiteljev opozoriti, da je Slovenija še vedno najbogatejša država Srednje in Vzhodne Evrope. Verjetno se tudi ni spomnil, da bi – ob dvajsetletnici Višegrajske skupine, ki jo praznujejo te dni – ZDA zaprosil, da pri Poljski, Češki, Slovaški in Madžarski posreduje, da bi se tudi Slovenija vendarle postopoma pridružila tej srednje-evropski povezavi. (Pozivi predsednika Danila Türka o krepitvi naše srednje-evropske komponente ostajajo mrtva čaka na papirju.) Gospodarski del pogovorov pa bo – tako kot vselej doslej ob obiskih v ZDA – ostal nerealiziran: ne po krivdi premiera, ampak preprosto zato, ker je toga slovenska industrijska in investicijska politika še kar naprej skoraj povsem nekompatibilna z ameriškim razumevanjem tržnega gospodarstva.

Slovenija žal še naprej ostaja brez jasno izdelanih realnih zunanjepolitičnih interesov, niti se sama ne uspe predstaviti kot zanimiv partner; ne zna pokazati, kje lahko vodilne države Evrope in sveta najdejo v nas svoj interes. In ker se ne znamo predstaviti oz. “tržiti” sami, nam tržno vrednost določijo drugi: v ZDA npr. smo dobri le toliko, kolikor pomagamo Srbiji, BiH in Makedoniji ter kolikor Hrvaški ne povzročamo težav na njeni poti do polnega članstva v EU – ki pa spet pomeni le zmanjšanje pomena Slovenije v taisti Jugovzhodni Evropi.

Ali bo torej za Slovenijo od tokratne poti čez lužo ostalo kaj več kot lep spomin in lepa fotografija srečanja z legendarnim predsednikom Obamo?

Foto: Kabinet predsednika vlade (Avtor: Daniel Novakovič/STA)