Rezultat drugega kroga italijanskih lokalnih volitev, ki se je v ponedeljek popoldne zasvetil na semaforju, je bil šokanten. Leva sredina je v šestnajstih glavnih mest provinc svoje koalicijske partnerje po sili z desne potolkla z neverjetnim izidom šestnajst proti nič. Takšnega poraza Berlusconijevi na volitvah v Italiji vse od Vitezovega vstopa na politični parket še niso doživeli. Blizu so mu bili malo samo jeseni 1997, ko so na lokalnih volitvah prav tako hudo pogoreli.
Ne boli samo Rim
Pri tem zamenjava nekdanjega kmetijskega ministra in dosedanjega župana prestolnice Giovannija Alemanna z levosredinskim kirurgom Ignaziem Marinom sploh ne boli najbolj. Rim je res največje italijansko mesto, toda vseskozi se ga je držala fama vsaj blago na levo škileče občine. Zato je bila Alemannova zmaga pred petimi leti na krilih Vitezove vrnitve v vladno palačo večje presenečenje kot letošnji poraz, čeprav je po tihem računal na precej več kot na 36 odstotkov iz drugega kroga. Precej hujše udarce je Ljudstvo svobode z zavezniki dobilo na severu in na Siciliji, kjer je bilo tradicionalno najmočnejše. Po vodi je splavala oblast v Brescii in Lodiju v Berlusconijevi matični Lombardiji. Vso katastrofičnost rezultata desne sredine pa podčrtuje kalvarija v mondeni ligurijski Imperiji, kjer po vojni še nikoli niso imeli levosredinskega župana. Tokrat je kandidata s tega brega obkrožilo – reci in piši – 76 odstotkov volivcev. Tudi na drugem koncu države, na največjem italijanskem otoku, položaj ni boljši. Potem ko so Berlusconijevi tam vedrili in oblačili zadnjih dvajset let, so sedaj v kratkem času izgubili najprej oblast nad Palermom, nato nad pokrajino in slednjič še nad številnimi drugimi mesti, kakršna je Catania. Ponekod si niso uvrstili niti v drugi krog.
Kaj se je zgodilo?
S tem so volivke in volivci Ljudstvu svobode pravzaprav izstavili račun, ki so mu ga morda hoteli že na februarskih splošnih volitvah. A je bilo takrat nezaupanje tudi v levo sredino tolikšno, da jih je to zelo veliko storilo z glasovanjem za populista Beppeja Grilla. Demokrati z zavezniki tako niso mogli izvoliti niti predsednika republike niti oblikovati večinske vlade, dokler se ni uresničila nočna mora vseh tistih, ki so najbolj stavili na spremembe. Predsednik je ostal politični metuzalem Napolitano, zavladala pa je prej povsem neverjetna velika koalicija leve sredine in Berlusconija. Cunami je z nedeljskimi in ponedeljkovimi odločitvami prišel nekaj mesecev prepozno. Potrebno je bilo, da je volilno telo spoznalo praznino Grillovega populizma in na levo sredino preneslo glasove, ki ji jih je februarja še odreklo. Čeprav bi človek pravzaprav pričakoval, da bo demokrate najbolj kaznovalo za nenačelno koalicijo in da se bosta spet – kot že februarja – na koncu najbolj zadovoljno nasmihala Berlusconi in Grillo. Nazadnje Gibanje petih zvezdic ni zabeležilo niti enega odmevnega uspeha, za desno sredino pa lahko vlogo nekakšnega zelo slabega obliža igrajo samo zmaga v videmski pokrajini in uvrstitve v drugi krog v nekaterih trdnjavah levice, kakršni sta Siena in Ancona.
