Zapoved ljubezni do bližnjega je enaka ljubezni do Boga

3
728

Šemá Izrael, kar pomeni »Poslušaj Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod edini! Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo« (5 Mz 64–9). To je temeljna starozavezna zapoved o ljubezni do Boga, ki je bila dana Judom z namenom, da jo skozi zgodovino ohranjajo v spominu in izročajo potomcem. Te vrstice so obenem začetni del judovske molitve, ki se moli zjutraj in zvečer. Da bi se Judje vedno in povsod spominjali bistva svoje vere, so molitveni obrazec, napisan na pergament, shranjevali v majni škatlici, ki so si jo z usnjenim jermenom privezovali na podlaket in na čelo.

Izjava, Gospod je edini, ne pomeni le tega, da je Izraelov Bog edini, ki ga smejo Judje častiti, ampak predvsem to, naj drugih bogov ne častijo, ker so maliki, zgolj produkt človeške domišljije, ko človek razmere svojega neurejenega sveta projicira v onstranstvo. Poganska božanstva nimajo svoje biti, potemtakem ne obstajajo, so samo preslikava nereda, ki po grehu vlada v vsakem posamezniku, pa tudi v odnosih med ljudmi in narodi, v gospodarstvu in kulturi. Poganski bogovi so muhasti in nezanesljivi, kot smo muhasti in nezanesljivi ljudje, ki smo jih umislili.

Takšno pojmovanje bogov je zavrgel že Platon. Kritičen je bil do slovite Heziodove Teogonije, pesnitve, ki obsega več kot tisoč verzov v heksametrih in sistematično navaja grške bogove in njihovo rodoslovje. V nasprotju s Heziodom Platon na več mestih poudarja, da obstaja eno samo Bivajoče, ki je Lepo, Dobro, Veliko in vse drugo.[1] S tem uvidom se je Platon zelo približal podobi Boga, razodetemu v Svetem pismu.

Ni težko razumeti, da mnogoboštvo ne omogoča resne religioznosti in etike. Na bogove, ki so nepredvidljivi, se človek ne more zanesti. Nikoli ne ve, kdaj mu bodo naklonjenim, ali kdaj ga bodo pogubili. V poganskem religioznem okviru ne obstajajo pregledna pravila, ki bi zagotavljala kakršno koli doslednost.

Manj pa je razumljivo, zakaj je lahko nevarno tudi enoboštvo, vera v enega samega in edinega Boga. Dvoumnost vere v enega samega Boga je v izraelski zgodovini večkrat pokazala svoj negativni obraz. Vsi izraelski kralji so priznavali veroizpoved Šemá Izrael! »Poslušaj, Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod edini.« A mnogi od njih so vseeno morili preroke ter zatirali in izkoriščali uboge. Kako so ti kralji v svoji vesti usklajevali vero v enega Boga s svojim nasilnim in krivičnim ravnanjem? Dejansko brez večjih težav, a ne le oni, ampak vsi tisti verniki v edinega Boga, ki so kdaj koli v zgodovini vero v enega Boga zamenjali z idejo o enem Bogu.

Razlikovati moramo med vero v Boga Očeta in predstavo o Bogu, ki je le abstraktna ideja. To dvoje ni lahko razlikovati nikomur, oboje radi mešamo. Kdaj je Bog za nas Oče in kdaj ideja, je odvisno tudi od tega, kako pojmovanje Boga prilagajamo svojim potrebam. V tem se kaže vsa naša nedoslednost verovanja. Ko smo v težavah, pokleknemo in prosimo usmiljenja. Ko pa zagovarjamo svoj prav in svojo resnico, se radi sklicujemo na večno absolutno resnico, ki pa ni več Oče, temveč abstraktni konstrukt, zgolj izdelek našega uma. Bog kot ideja je le še orodje za uveljavljanje naše oblasti in prevlade nad drugimi. In tu tiči past: kar namreč nastaja v našem umu, nam je blizu, je tako naše in zlito z nami, da postane predmet naše ljubezni. Od tu pa ni potreben niti korak, da se absolutna ljubezen do Boga transformira v absolutno ljubezen do sebe. Ko je ideja o Bogu le še naša miselna tvorba, dobimo namesto absolutne in brezpogojne ljubezni do Boga, absolutno ljubezen do sebe. Temu z drugo besedo rečemo idealizem. Idealist je človek, ki ljubi svojo idejo in ne človekoljub, kot navadno mislimo.

Ko je Bog samo še projekcija naših superlativov, nagrmadenih v absolutno idejo, lahko v prepričanju, da ljubimo Boga, čeprav ljubimo sebe, delamo stvari, ki so v popolnem nasprotju z Božjo voljo. Ljubezen do Boga, preoblikovana v ljubezen do sebe, ima strahotno moč. Značilna je za vse idealiste v zgodovini človeštva. To so fundamentalisti vseh barv, tvorci totalitarnih družbenih konceptov, trdorokci, ki iz enega središča, ki je v njihovem umu, urejajo svet okoli sebe. Naj še enkrat ponovimo: idealisti niso človekoljubi, filantropi. Ne ljubijo namreč konkretnega človeka, temveč človeštvo. Ljubijo svojo idealistično konstrukcijo, svoj sistem za obvladovanje resnice in ekonomsko-politične moči. V koordinate svoje idealistično oblikovane celote postavijo posameznika, družbo, znanost, umetnost in vse drugo. To je sistem iz enega načela.

Nazoren primer razmišljanja, ki enega in edinega Boga pretvori v eno in edino idejo, seveda svojo, je nemški subjektivistični filozof Johann G. Fichte (1762–1814). Njegovo razumevanje sveta, njegov idealistični konstrukt, je imel religiozno razsežnost. Tako je svoje poslanstvo tudi razumel. V Jeni, kjer je začasno bival, je imel ob nedeljah zjutraj, ko so ljudje hodili k sv. maši, provokativne govore. Krščanski nauk je želel spodriniti s svojim naukom. Pozimi 1807–08, torej v času, ko je bil Napoleon na vrhuncu svojih moči –, vanj so bili zaljubljeni vsi idealisti tistega časa –, je imel na berlinski akademiji med bobnanjem francoske garnizije svoje znamenite Govore nemškemu narodu, v katerih je z gorečim navdušenjem zahteval prenovitev naroda iz samih temeljev prenovljene vzgoje. Deset let po njegovi smrti je bil v Nemčiji prepovedan ponatis teh govorov.

Fichtejev velik vpliv je temeljil na njegovi logiki, ki je bila seveda poganska, da je vso stvarnost deduciral in utemeljil na enem samem načelu. Za vzor si je vzel Platona –, to je bila nadutost, ki se je verjetno ni zavedal –, in se imel za filozofa, ki bo kot Platon v svojem času, izrekal merodajne resnice o družbi in kulturi. Dejal je:

»Kultura mojega in sledečih razdobij je poverjena tudi meni, mojemu deležu. … Poklican sem za pričevalca resnice; moje življenje in to, kar me bo v njem doletelo, ne pomeni nič, vpliv mojega življenja pa neskončno mnogo. Sem svečenik resnice, v njeni službi. Obvezal sem se, da bom zanjo vse storil in tvegal in pretrpel. Če me bodo zaradi nje preganjali in sovražili, če bom v njeni službi umrl – kaj bom tedaj storil posebnega, kaj bom tedaj storil drugega razen tega, kar bi naravnost moral storiti?«[2]

Fichte je bil pripravljen umreti za novo družbo, za prenovo sveta: kakšna samoprevara. Tisto, kar je ljubil, ni bil človek, temveč njegov koncept, v tem konceptu je ljubil sebe, ljubil tako zelo, da bi za sebe dal svoje življenje.

Jezus se je zelo dobro zavedal nevarnosti vere v »edinega Boga«, ki v glavah mnogih ljudi, kot pri Fichteju, pogosto preneha biti Bog Abrahama, Izaka in Jakoba, ampak je le še konstrukt osebnih blodenj in hotenj. Vertikalo, človek – Bog, značilno za Staro zavezo, je Jezus prekrižal s horizontalo, človek – človek. Ljubezni do Boga je ob bok postavil ljubezen do bližnjega. Iz tega je nastalo popolnoma novo razumevanje ljubezni. Izhodišče ljubezni je po Jezusovem nauku in zgledu vedno bližnji. On je tisti, ki me kliče, njemu moram odgovoriti. In kako se v tem, ko odgovarjam bližnjemu, dvigam k Bogu? Upoštevati moramo, da v nas prebiva greh, napuh, lakomnost, nečistost, nevoščljivost, požrešnost, jeza, lenoba itd. Zaradi stanja greha, ki je naseljen v vsaki celici našega bitja, bližnjemu odgovorimo ali pa ne, odgovorimo prav ali narobe, kakor pač zmoremo in kakor se nam zdi. Motiv in moč za odgovor bližnjemu je v nas vedno nezadosten, celo takrat, ko gre za odgovor lastnemu otroku, ki nam pomeni vse, ali sozakoncu, s katerim želimo biti ena duša. Absolutni motiv in moč za odgovor bližnjemu, za izkazovanje ljubezni torej, prihaja od Boga, ki edini ljubi brezpogojno, kajti Bog je »svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje« (Jn 3,16).

Idealistično enoboštvo, ko je vera v Boga samo krinka za egocentrizem, učinkovito korigiramo le, če služimo konkretnemu bližnjemu. Prav to je želel povedati sv. Janez Pavel II. na začetku svojega pontifikata z okrožnico Redemptor hominis. Kristus po Janezu Pavlu II. ni odrešenik človeštva, o čemer je sanjaril Fichte, ali kar imajo pred očmi politiki, ko delajo politične programe, temveč je Kristus odrešenik človeka, konkretne osebe v njeni ranljivosti.

Prav to, kar je Jezus povedal o ljubezni v današnjem evangeljskem odlomku, zadostuje, da vidimo povezavo med vero v Boga in ljubeznijo do bližnjega, in živimo ljubezen, vse drugo je dodatek, ki je sicer lahko zanimiv, ni pa obvezen.

[1] Platon, Fajdon, Zbrana dela I., Mohorjeva družba Celje, 2004, str. 147

[2] Karl Vorländer, Zgodovina filozofije III./I, prevedel Slavoj Žižek, Slovenska matica, Ljubljana 1977, str. 49–51

3 KOMENTARJI

  1. Če gremo k samemu naslovu teksta, ne k tistemu, kar se je potem razvilo: trditev je le pogojno točna. Točna je pri Božjih in svetniških ljudeh. Pri običajnem kleru in vernikih pa je taka trditev zelo grešna, KER LJUBEZNI DO BOGA SPLOH ŠE NISO DOSEGLI, kajti to je posebna in popolnoma neodvisna duhovna “znanost”. Zato razvijejo LAŽNO, NAMIŠLJENO ljubezen do sveta, ki jo demonstrira tudi sedanji papež (islamizator, poslan k nam kot bič Božji). Postane poželenje, to potem pa pedofilija, pederastija in zemeljski način razlaganja Božjega nauka.

    Razlaga: prvi zapovedi o Ljubezni do Boga ni enaka prav nobena druga zapoved, ne tista o ljubezni do sebe, ljudi, niti devet od desetih Božjih zapovedi. Vse druge zapovedi so popolnoma odvisne od tega, ali ljubiš Boga iz srca v srce in iz oči v oči, ali ne. To je popolnoma lahko dokazljivo, a nemogoče dojeti moderni teologiji, ki ni sposobna slišati, videti, čutiti Gospoda, ZATO SE KONCENTRIRA NA SVET, in si domišlja “ljubezen” do sveta. S tem pa je enaka levičarski: v njej je skrito le POŽELENJE. Posledica tega je, da je kar nekaj duhovnikov, ki vsak dan jedo Kristusa, a delajo nezamisljive zločine pedofilije, pederastije, ženskarjenja, bogatenja, sodelovanja z mafijami. Vse to svet seveda zelo dobro vidi in se mu taka Cerkev gnusi, pa četudi bi bil v njej le en procent takih pokvarjencev. Pa jih je nekaj več.

    Če bi kak duhovnik resno vzel prvo zapoved o ljubezni do Boga, bi odkril svetnike in svetnice, ki so imeli v srcu SAMO, SAMO, SAMO in še enkrat SAMO ljubezen do Gospoda. To so jasno povedali. Moramo citirati njihove besede? Kdor pa ima ljubezen do Jezusa v srcu, ta ljubezen sije tudi ven na svet in pride do sočutja ter ljubezni tudi do sveta. A Božji ljudje se seveda zavedajo resnice, da je naš Bog zaradi ljubezni do nas LJUBOSUMEN Bog, in nam daje milosti, ko ljubimo njega čez vse drugo. To potrjuje tudi Evangelij. Janez 2,15:

    “Ne ljubite sveta in tudi ne tistega, kar je v svetu! Če kdo ljubi svet, v njem ni Očetove ljubezni.”

    Kdor ima Očetovo ljubezen v sebi, živi v sladkem Božjem miru v srcu, ki je trajen ne glede na kakršnekoli okoliščine. To je eno od meril kdo ali kaj si. Ta mir lahko daje drugim, če ga ti sprejemajo. Če pa ga ne, Jezus zapoveduje:

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?q=prah&step=20&qall=1&qids=808080808080809fffffff7&idq=14&id13=1&pos=0&set=2&l=sl&q1=1

    Krščanstvo v svojem originalu ni tako cenena zadeva, kot jo razlagajo sodobni pripovedovalci. Pravzaprav je matematika zelo zelo preprosta; koliko misliš na Gospoda – in koliko na svet? Kdor malo misli na Gospoda, a misli veliko na uspeh v svetu, in če misli pozitivno in za to tudi gara, bo uspel v svetu. Kdor misli pol na Gospoda, pol pa na svet (kot dela duhovščina), bo prišel komaj v vice. In kdor misli z zaupanjem in ljubeznijo ves dan na Gospoda, v tem svetu ne bo uspešen kaj dosti, bo pa deležen nebeške mane že tu na zemlji, in potem večno v nebesih.

    Zato teologija, ki nas sili ves čas misliti na svet in ga ljubiti, pač ni Božja, ampak bolj vražji podobna. Kajti to je že itak narava našega zemeljskega uma. Kje je torej kak teolog, ki nas bo učil NENEHNO na Gospoda misliti, kaj šele, KAKO ga ljubiti! Ni ga, ni, ker je celo evangelij nedosegljiv tem dušam, kaj šele tisto, kar evangeliju sledi. Postali so bedni posvetneži.

    Ljubi torej Gospoda, svojega Boga, z vsemi močmi celega sebe, kot nor. In čez čas bo prišel in se ti razodel iz obličja v obličje. Šele potem ti bo jasno, kaj je to ljubezen do sveta. Ta pa ni poželjiva in zato grešna.

  2. Duhovščina mora dojeti, da je bila že v semenišču posvetno vzgojena, torej bolj za patronažne sestre, pripovedovalce ali morda župane, ne pa za duhovnike po Duhu. Zato tako uporno sprejemajo, da je ljubezen do Gospoda absolutno na prvem mestu, da tej zapovedi ni nobena enaka in da so vse druge odvisne od te, prve. Upirajo se resnici in letijo v vice, od tam pa prosijo pomoči tiste, ki to zaznavajo. In tam je tudi kak svetniški kandidat, ki bi rad protestiral, a zdaj ga nihče več noče poslušati.

    Sem pa dobil sporočila iz dveh far včeraj. V eni je mladi župnik govoril enake besede kot g. Knep v naslovu. In ta župnik je malo izgubljen v Cerkvi, času in prostoru. Ga trma kdaj mine?
    Potem pa je bil še en župnik, če se prav spomnim v Beli Cerkvi na Dolenskem, starejši, ki pa je odločno in jasno oznanil, da je zapoved o ljubitvi Boga daleč na prvem mestu! In pika in AMEN.

    O, kako je Gospod vesel te duše! O, kako ji bo vrata na stežaj odprl! O, koliko miru ji bo v srce nasul! O, kakšno mesto ji pripravlja v nebesih!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite