Prepričani smo, da kriza najbolj prizadene tiste iz dna družbe, torej preprosto rečeno revne, ker ti s tem postanejo še bolj revni. Res je, da revščina ni lahka stvar za človeka, še posebej če je tako huda, da zadeva že samo osnovno preživetje posameznika in njegove družine. Vendar, ali ni po drugi strani absurdno trditi, da reveži ne zmorejo sprejeti revščine, saj je ta vendarle najbolj »normalna« stvar, ki jo poznajo? Naj ponazorim s primerom. Recimo, da imate doma akvarij in v njem nekaj rib, ki bi v »normalnih« pogojih sicer morale živeti v naravi, a sedaj svoj vsakdanjik preživljajo pod umetnimi žarki, plavajo med plastičnimi kamni in uživajo nekakšen fastfood priboljšek iz pločevinke, katere vsebino zadovoljno posipate po vodni gladini. Največkrat so te ribe povsem zadovoljne, kajti v naravnem okolju bi si morale same poiskati dovolj svetlobe, si same urediti primerno bivališče oziroma skrivališče pred plenilci, ki jih v akvariju ni in predvsem bi si morale vsak dan mukoma poiskati priboljšek, ki včasih nikakor ne zadosti dnevni potrebi po hrani. Kar si te ribe v resnici želijo, je kvečjemu večji akvarij, ki prinaša še dodatne ugodnosti. S tem od naših revežev prek primera preidemo k bogatašem. V resnici je sleherna kriza za njih, za njihov luksuzni način bivanja, udarec. Spet je res, da znajo nekateri krizo tudi izkoristiti in ob njej še dodatno obogatijo, a po drugi strani je več kot očitno, da se za besedami usmiljenja nad položajem revežev vse prevečkrat skriva strah pred izgubo lastnih privilegijev. Naj mi bo dovoljeno, da še enkrat sežem po izbranem primeru z ribami. Večji in bolj udoben akvarij prinaša le navidezno bogastvo in je slej ko prej razlog za kritično stanje, medtem ko sprejetje tega, da se moramo vrniti nazaj k preprostemu ali če hočete normalnemu načinu bivanja, pomeni pravo osvoboditev. Seveda si tega, da si reven nihče ne želi, a veliko lažje to sprejme tisti, ki že živi preprosto. Nad njim kriza preprosto nima moči. Eden izmed razlogov, zakaj se današnja kriza javlja kot mogočna, bi lahko bil tudi ta, da se nekateri pač ne morejo sprijazniti z dejstvom, da je normalno, torej nekritično manj ali celo najmanj (kje je ta pogum danes?) in ne več, oziroma preveč. Kriza je primer nezadovoljstva z lastno situacijo, je nesvobodno stanje duha in zato ne samo posledica, ampak predvsem vzrok naših dejanj. Kriza vedno obstaja kot možnost, njene dejanske posledice pa so odvisne od našega odgovora nanjo, ne pa od čakanja, da bo ob morebitnem udejanjanju minila brez sprememb. Sprašujem se, če so bile pretekle krize v človeški zgodovini bodisi res tako nedolžne nasproti sedanji ali pa, in to jemljem za bolj verjetno, so se ljudje znali zadovoljiti z malim in so srečno živeli naprej? Koliko primerov nam kaže svet, ki potrjujejo to zakonitost. Upam, da smo tudi Slovenci zmožni zaplavati iz krize. Pa brez strahu pred odprtimi vodami!
