Zanemarili smo zlorabljene in jih pustili same

20
2593

Med tem ko papež končno sprejema odstope škofov in kardinalov, ki so spolne zlorabe prikrivali ali jih zakrivili sami, se pri nas napada murskosoboškega škofa Petra Štumpfa, ker je žrtvam zlorabe prisluhnil in ki primera – kot po »stari cerkveni navadi« – ni skril pod preprogo.

V času, ko nam je vsem znana papeževa fraza »ničelna toleranca«, se pravi, niti najmanjša simpatija do neželenih spolnih kontaktov ali karkoli hujšega, kar bi žrtve oropalo dostojanstva; v času, ko se papež globoko opravičuje in sočustvuje z žrtvami in z njihovimi svojci, se pri nas raje pozornost usmerja na škofa in dlakocepsko preiskuje, ali je tekom postopka morebiti storil kaj narobe, bodisi preveč bodisi premalo. Vemo, da škof zadeve ni »preoblekel« v ušesu-bolj-prijazno premestitev, recimo, da bi duhovnika poslal na »misijon«, na sobotno leto, v novo župnijo ali v predčasno upokojitev, ampak ga je preprosto umaknil in tudi jasno povedal zakaj. Torej, nekdo, ki deluje po navodilih Cerkve in papeža – žrtvam prisluhne in jim verjame, zadevo razišče in obenem vključi strokovnjake iz Ekspertne skupine za spolne zlorabe – je pri nas deležen groženj z odstranitvijo. Še kdo razume to logiko?

Znano nam je tudi Pismo Božjemu ljudstvu, v katerem papež Frančišek s sramom in kesanjem priznava, da Cerkev »ni bila tam, kjer bi morala biti«, da »ni pravočasno delovala« in da je »zanemarila in pustila male«. Ko pa slovenski škof zazna stisko malih, ukrepa in žrtve celo zaščiti pred možnimi nadaljnjimi spolnimi nadlegovanji, se le-tega obira do kosti in se kujejo načrti, kako bi se ga znebili. Trpljenje nemočnih se v tej zgodbi na umazan način izrablja za notranji obračun s škofom.

V prizadevanju za zaščito žrtev papež dodatno zahteva solidarnost in boj proti vsaki obliki pokvarjenosti. In pisana beseda, ki ima izredno moč pri ustvarjanju javnega mnenja, bi morala med prvimi obsoditi neprimerna početja, žrtvam pa izraziti podporo in sočutje. A pri nas je vse to obrnjeno na glavo. Novinarji, ki v svojih komentarjih v nevtralnem in mirnodušnem slogu navajajo »za zadnjico prijel odraslo žensko«, »s prstom drezal v prsi mladoletne osebe« (Dnevnik, 27.7.2018), bralcem in žrtvam posredno sporočajo, da so prijave takšnega tipa »odveč«, saj prijemi za zadnjico in prsi »niso nič«. Če bi zdravnik svoje paciente ob slovesu potrepljal po zadnjici ali se učitelj dotikal intimnih delov telesa svojih učencev, bi to jemali kot nekaj vsakdanjega? Na tem mestu novinarje iskreno sprašujeva, kako bi se kot očetje počutili, če bi duhovnik otipaval njihove otroke ali njihove žene? Bi to mirno sprejeli? Prav tako naju zanima, kaj o tem meni vrh Cerkve na Slovenskem: ali nekdo, ki deklice in ženske prijema na intimnih mestih, sme opravljati duhovniško službo brez da bi ga doletele sankcije?

Novinarji, zaradi zaverovanosti v lastno (ali morebiti narekovano) različico zgodbe, povrh še nastrojeni zaradi splošne gonje proti škofu Štumpfu, popolnoma pozabljajo, kaj povzročajo njihove objave – ne samo, da z nenehnim pisanjem žrtve vedno znova spominjajo na te neljube dogodke, kar jim zadaja samo še večje rane – ampak jih dodatno še črnijo in jim pripisujejo zlonamerne spletkarske naklepe. Kakšen prevrat! Mar je naloga novinarjev, da iz storilca delajo žrtev in iz žrtev kriminalce? Da ne omenjam kolateralne škode, ki ga tukaj proizvaja pristransko poročanje: kako se naj potemtakem tudi druge žrtve opogumijo in spregovorijo, ko pa ob vsej tej medijski histeriji začutijo, da je varneje biti tiho? Zato ne morem razumeti tako neobčutljivega novinarstva v času, ko se še vedno 90% zlorab ne prijavi (zaradi strahu, krivde in sramu).

In ob koncu še beseda kolegu teologu in sožupljanu, novinarju Dnevnika, ki je s svojim pisanjem o primeru suma spolnega nadlegovanja v murskosoboški škofiji skorajda zavzel mesto osumljenčevega »postulatorja«. Tega ne piševa z nobenim posebnim zadoščenjem, ampak ker je v tem trenutku to nujno. Slednji v Dnevniku (25.8.2018) brez kančka slabe vesti med drugim izziva s podatkom, kje živijo nekateri prijavitelji. Sprašujeva se, ali ga kot raziskovalnega novinarja ni nikoli zanimalo, da bi slišal tudi njihovo plat zgodbe? Saj jih je ob nedeljah najverjetneje celo videval pri sv. mašah. Morda bi ob poslušanju njihove stiske vsa teorija o zaroti proti duhovniku, ki jo je skoval, padla v vodo in bi na vrh privrela le izpoved malega človeka. A novinarja zgodba malih najbrž ne zanima, ampak samo interes »veljakov«, ki tolčejo po škofu. Zato sva mnenja, naj glede tega primera raje odloži svoje pero, kajti javnost si ne zasluži polresnic, zavajanj in »kopico« anonimnih komentatorjev. In še nekaj, kar v istem prispevku nobeno oko ne more spregledati: novinar o omenjenem duhovniku piše, da ta »res prizadene kakšno od tisočerih božjih stvarc, a množina na koncu preglasi ednino«. Ne, še eden je preveč, ko govorimo o spolni nedotakljivosti najbolj ranljivih. Mar ni bil Jezus tisti, ki nam je dal pravi zgled? »Karkoli ste storili enemu teh najmanjših mojih bratov, ste storili meni« (prim. Mt 25, 40).

mag. Mojca Belcl Magdič in Kristjan Belcl, zakonca

20 KOMENTARJI

  1. Ne bo držalo. Več kot 90% zlorab ostane neprijavljenih. Osebno poznam žensko, ki je o svoji zlorabi pisala knjigo šele, medtem ko je zlorabitelj že umiral. In v njej razmišljala celo o tem, da mu odpusti.
    Dalje ne razumem vašega komentarja v smislu, kako bi se tisti novinar počutil, če bi nekdo nadlegoval njegovo mamo ali sestro. Simetrijo bi imeli, če bi si na (enako kot Dnevnik) javnem mestu nekdo telesno privoščil njega.
    Seveda drži, da so se v “visoki politiki” krive ovadbe od nekdaj uporabljale kot bližinjice. A ta problem se ureja drugače. Krivoovadeni odrasel človek ima veliko več časa kot zlorabljeni otrok.

  2. Odličen članek. Sploh v luči razkritiji iz ZDA, ki se dogajajo v teh dneh. Bravo, škof Štumpf! Molimo za Vas, da boste vztrajali v svojem delu očiščevanja in duhovne prenove Vaše škofije!

  3. Ne verjamem nič temu dušebrižnemu svetohlinstvu. Ja, žrtve ostanejo same s sabo, ne glede na javno izpostavitev, ali še huje, po takšni javni izpostavitvi. Da ne omenjam naslajanja javnosti nad temi stvarmi.

  4. Ljudje, ki jih otroci spolno privlacijo, z otroci ne bi smeli delati. Najmanj v osami. Ce imajo take vzgibe, bi se najmanj morali samoizolirati od teh stikov. Tudi pod groznjo prijav in tezkih sankcij. Da ne omenjamo strahu pred Bozjo sodbo.

    Ni pa v redu niti druga skrajnost, da otroka odrasli ne bi smel vec prijazno pobozati ali objeti. Ali da se fant ne bi upal vec telesno priblizat dekletu. Ce mu dlan slucajno zaide pri odraslem dekletu na prsi ali zadnjico, je menda vendarle groznja z nekajletnim zaporom vendarl nekaj prekomernega in neracionalnega. Podobno kot za vzgojno klofuto problematicnemu otroku po novi, po mojem zblojeni levicarsko-permisivisticni zakonodaji.

    Ne zahajajmo torej iz ene skrajnosti v drugo. In ne sodimo, ce zadeve ne poznamo. Jaz sploh ne vem, kaj se doticnemu priljubljenemu zupniku ocita.

    • Vsi smo grešniki in vsi trpimo zaradi grehov drugih. Ne sodimo, da nam ne bo sojeno. Razumem tvoj pogled. A razumem tudi, da ti ne razumeš, o čem govoriš.
      Bral si Cankarjevo Skodelico kave. Ko je užalil svojo mater, se je Cankar tega zavedal in globoko obžaloval. Ti očitno nisi grešnik, nisi takšne situacije doživel (in se tudi z razumom imaš težavo vživeti v kaj takšnega), da bi razumel, kako se počutijo žrtve. Zato ti bom poskusil karikirati, kako vse skupaj vidim jaz.
      Nek študent me je prijavil zaradi rasizma. Ne, ni šlo za kazensko ovadbo – le za študentsko anketo. Ne bo sodnega procesa in tudi prav nikakršnih drugih posledic zame ne. A, če malo analiziram situacijo, uvidim, da ni bil edini prizadeti pač pa le vrh ledene gore. Vsako leto vsakič na istem mestu med razlaganjem snovi poskušam pozornost študentov pritegniti z istimi šalami. Velika večina mojih študentov (dam roko v ogenj da praktično vsi) bodo samo debelo pogledali, če jim rečeš, da si slišal, da sem rasist. Poslušali so iste šale, a jih niso razumeli na takšen način. Doživljanje razžalitve je seveda tudi nekoliko subjektivno. A po drugi strani jih med užaljenimi velika večina drži jezik za zobmi. Če se je eden oglasil, jih je šala verjetno, vsaj malo, piknila kar nekaj.
      Kaj torej ostane meni? Ostane mi, da razmislim, ali res potrebujem točno to šalo, da lažje ponazorim pojme, o katerih se učimo. Ko razumemo, da je nekaj problem, ga pač poskušamo odpraviti.
      Podobno je s tistim župnikom. Seveda ga za spolno nadlegovanje odrasle osebe ne bo preganjal državni tožilec. Če želi, lahko oškodovanka sama sproži ustrezni odškodninski zahtevek. Po vsej verjetnosti tudi tega ne bo.
      In kaj ostane nam? Da mislimo na vse ostale številne tihe žrtve. Seveda se načeloma lahko zgodi, da je bil zasačen že prvič. In da je kazen nesorazmerna. A saj ne bo šel v zapor.
      Enostavno se bo podobno kot svojčas na radarje navaditi še, da so nekateri kaznovani za zaradi spolnega nadlegovanja. Res se nam tisti, ki so plačali radar za 10 km/h prehitro vožnjo pogosto smilijo, ker tudi sami počnemo isto, a se nam nikakor ne bi smeli smiliti tisti, ki jih zasačijo “pri 200 km/h prehitri vožnji skozi naselje”, kar v tem kontekstu ponazarja spolne napade na otroke.

  5. Gospod IF,
    sedaj pa nisem popolnoma prepričan, da to pišete na osnovi znanstvenih raziskav. Mislim, da pišete po vašem občutku. Sicer je lepo, ampak nerealno.

    Med nami so psihopati, to so ljudje brez vesti, morale. Sicer se pretvarjajo, da imajo neko moralo, ker tako lažje napredujejo do npr. mesta duhovnika, kjer uživajo v svoji nadmoči nad ljudmi. In kaj je še močnejšega za njih, kot situacija, kjer otrok ve, da je to narobe a vendar pride to trpeti, ker se boji za starše? In je tiho In zloraba na področju spolnosti pušča težko, težko popravljivo stanje.

    Tako je potekala večina zlorab homoseksualcev, ki so se pretihotapili med duhovnike. Spolni naoad na punčko je v manjšini, ker nima tak učinek.

    Prav tako trdim, da duhovnik, ki mu je celibat pretežak, z lahkoto dobi žensko. Pravzaprav trdim, da ženske pikirajo na duhovnike. Zato:

    MOLIMO ZA NAŠE DUHOVNIKE!!!

  6. Tako je gospod AlFe. To so homosexualci katere je hotel papež Benedikt XVI zmetati iz vrhhov Cerkve, sedanji frančišek pa jih je nagradil. Škof Štumpf pa je itak zakon. Upam, da se ne bo pustil sprovocirati s strani nekih duhovnikov, laikov in levih pisunov.

    • Kje je kak dokaz, da Francisek nagrajuje ljudi zato, ker so homoseksualci? Neumnost! Nasprotno, javno je izpostavil problem vpliva homoseksualnega lobija znotraj Cerkve oz. hierarhije. In ne mazimo po nepotrebnem pocez duhovnistva. Kaj bi obcestvo brez duhovnikov? Mnogo vec dobrega kot slabega je med njimi. Tudi altruizma, razdajanja v dobro soljudi. Razsvetljevanja z lucjo evangelija. Brez katoliskih duhovnikov bi bila moralna kriza, nevzgojenost, razpuscenost, grobost, samoljubnost med ljudmi mnogo vecja kot je. Tudi ce sami niso popolni. Bodimo jim najprej hvalezni, potem sele dobronamerno kriticni.

    • Tudi vztrajanje papeža na napačni strani v Čilu je bilo velikansko razočaranje. Kaj pa o tej tvoji zgodbi menijo večji mediji?

  7. Menim, da vsi, s kristjani vred, preveč nasedamo gonji proti krščanstvu in cerkvenim institucijam, katere udarni del je napihovanje tisočerih zgodb o spolnih zlorabah v Cerkvi. Spolne zlorabe otrok so se vedno dogajale in se bodo v vseh okoljih, kjer sobivajo otroci in odrasli, največ v družinah, športnih, šolskih, taborniških, počitniških in drugih institucijah. Seveda tudi pri veroučnih in podobnih cerkvenih, kjer se srečujejo duhovniki in otroci. Vendar v slednjih zaradi posvečenosti duhovnikov, nedvomno manj, kot v drugih posvetnih. Pričevanja odraslih, že desetletja spolno aktivnih ljudi, ki naj bi naenkrat postale “žrtve” pred desetletji ali celo pol stoletja starih “zlorab” duhovnikov, so neverodostojna in pogosto zlonamerna ali lažnjiva. Verjeti se mora le otrokom, ki tja do pubertete ne vedo za kaj gre in so popolnoma nepokvarjeni angelčki. Kadar ti govorijo o neprimernih dotikih ali dejanjih odraslih, si gotovo niso izmislili. Treba je vedeti, da je razkristjanjevanje v velikem interesu globalistov in kulturnih marksistov pri implementaciji Euafrabije z migrantsko invazijo in multikulturalizmom, saj je krščanstvo tej agendi največja ovira. Podobne agende se dogajajo v ZDA in Avstraliji, ki sta odločneje začeli omejevati ilegalne migracije. Zanimivo je, da se mnogo manj omenja milijone zlorab žensk in otrok z iznakaženjem ženskih in otroških genitalij in otroškimi porokami ter tisoče smrtnih žrtev med njimi zaradi izkrvavitev in fatalnih infekcij med evropskim in ameriškim muslimanskim prebivalstvom, da o islamskem svetu sploh ne govorimo. Te zločine pa politična korektnost oblasti in medijev v imenu pospešenega multikulturalizma uspešno prikriva in jih prišteva med “kulturne” posebnosti. Naj na koncu povem, da nisem niti duhovnik, niti zagovornik spolne zlorabe otrok, ampak upokojen zdravnik, ki se je med polstoletnim poklicnim delom dovolj seznanil s tozadevno problematiko!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite