Ob (še enem) Dnevu slovenske kulture
Za nami je še ena Prešernova proslava. Preživeli smo še en “Dan slovenske kulture”. Uspešno in brez žrtev. Oproščam se za cinizem, ampak ciničen je vse bolj tudi pristop, ki ga Ljubljana kaže do tega praznika. Do praznika vseh Slovencev. Do tistega dneva, ki bi ga morali Slovenci občutiti s srcem in dušo. Občutiti bi ga morali tako, kot nam je z izjemno gesto to nakazal letošnji nagrajenec, “naš” Pavle Merku’ (kratek medklic: dovolite mi, da tokrat zlorabim svojilni zaimek “naš”, a gre za zlorabo, ki jo narekuje ponos, da je gospod Merku’ član naše narodne skupnosti).
Dobro, da imamo Pahorja! Dobro, da imamo Merkuja!
Zanimivo je, da sta v tako kratkem obdobju, samo nekaj mesecev, Ljubljani morala odčitati poučno lekcijo etike in morale dva pripadnika slovenske narodne skupnosti, ki živi zunaj domovine. Dne 26. avgusta je na svoj 100. rojstni dan to storil pisatelj Boris Pahor s svojim trmastim vztrajanjem za tisto dodatno minutko na odru slovenske Opere. Na petkovi slovesnosti v Cankarjevem domu pa je učno uro ponižnosti in velike dostojanstvenosti večkrat arogantni uradni Sloveniji (predvsem tisti, ki je sedela v prvi vrsti) odčital Pavle Merku’. Njegov kratki poseg je bil ganljiv, ker se je dotaknil človekove intime. Veliki kulturnik, glasbenik in jezikoslovec se je pred Slovenijo razgalil v svojih šibkostih: “Leta 2004 sem dokončal svojo zadnjo skladbo. Naslednje jutro sem se zbudil in začutil, da z mojimi možgani nekaj ni več v redu. Naslednjih deset let sem se samo zdravil; od takrat ne smem brati, delati, gledati televizije… Že deset let se spominjam samo, kako sem bil nekoč srečen. Zadnji mesec sem spet garal: štiri tedne že odgovarjam časnikarjem; od tega sem utrujen, ampak presrečen zaradi nagrade, ki mi je nihče ni bil dolžan dati. Spet se počutim srečnega, ‘magari’ samo za en dan. Umrl bom srečen”. Ponižnost (“presrečen sem zaradi nagrade, ki ki mi je nihče ni bil dolžan dati”) in žareče veselje (“umrl bom srečen”) zaradi svoje izpovednosti in iskrenosti sta sami po sebi kulturni presežek. Tržaški skladatelj in jezikoslovec je na stran dal umetniški vidik svojega življenja, na stran je dal tudi svoje delo in si drznil izpostaviti svojo človeškost ter svoja iskrena čustva. In to je šele veliko kulturno dejanje: kulturne presežke lahko dojamemo, če smo sposobni empatije (nikakor ne pomilovanja, ki ga nagrajenec ne potrebuje, niti ga ne zahteva) ob takih trenutkih.
Cinizem nad kulturo
A res težko verjamem, da je prva vrsta v Cankarjevem domu (oziroma del tiste prve vrste) sposobna takega razumevanja kulture. Le malo preden je pred mikrofon stopil Merku’, smo lahko v prvi vrsti videli nakremžene obraze in srepe poglede, ko so na oder poklicali enega od nagrajencev Prešernovega sklada. Seveda, Jožeta Možino, okoli katerega se je v prejšnjih tednih spletla prava afera ravno zaradi podelitve tega častnega priznanja. Kakovost dokumentarnega dela o misijonarju Pedru Opeki ne bi smela biti pod vprašajem, če kaj štejejo številna mednarodna priznanja in splošno odobravanje, ki ga je dokumentarec požel. Za nagrado so obstajali torej tehtni in konkretni argumenti. Vemo za vso nepotrebno navlako, ki se je okoli tega primera nabrala, a upati je bilo, da v Cankarjevem domu ne bi našla mesta. Občutek ob gledanju prenosa je bil žal drugačen. “Afera Možina”, ki je po nepotrebnem stresala Slovenijo pred naravno katastrofo vremenske ujme, je, žal, bila bolj odmevna od kulturne in umetniške plati dela, ki je režiserju po rodu iz Vipavske doline prinesla priznanje Prešernovega sklada. In to je tipičen primer, kako lahko Ljubljana (mišljeno kot osrčje slovenstva) cinično razvrednoti svoj kulturni praznik, začenši z nekaterimi vidnimi predstavniki oblasti, ki so sedeli v prvi vrsti.
Tako razvrednotenje doživljamo že drugo leto zapored. Lani se je ravno dan slovenske kulture spremenil v ideološki boj za ali proti Janševi vladi. Na višku pouličnih protestov in v času, ko so bile strasti najbolj vroče, je bil lani izbran prav 8. februar za dan dveh različnih in med seboj povsem nasprotujočih si manifestacij. V dokaz večne razklanosti slovenskega naroda. Vse to je svetlobna leta oddaljeno od besed, ki smo jih prejšnji večer slišali iz ust Pavleta Merkuja. Uradna Slovenija ne izžareva kulturnega naboja, niti kulturne srčnosti, ampak nasprotno, cinizem politikantskih računic. Škoda, da Ljubljana tega še ni prerasla.
Pred nov dokaz kulturnosti bodo slovenske oblasti sicer postavljene že v kratkem. Pri odpravi posledic žledoloma za ljudi in za naravo bo potrebno delovati ne samo na podlagi ekonomskih izračunov, ampak tudi s sposobnostjo empatije in srčne kulture, ob kateri smo se zaustavili v gornjih vrsticah. Pa da vidimo, če bo vladajoči politiki uspelo spoprijeti se s to težko nalogo, ne da bi proizvajala dnevnih afer in aferic na podlagi osebnih zamer ali častihlepnosti.
Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom, objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.
Foto: Aleš Čerin
