Sprejeta novela zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih je po stari navadi spravila narod na okope. Ena stran terja zase svoje pravice, medtem ko se druga stran javno postavlja v vlogo razsodnika, saj naj nasprotni strani pravice ne bi pripadale. Obstaja še tretja stran, ki je recimo do perečega vprašanja homoseksualnosti brezbrižna. Kdo ima torej prav?
Narava vedno govori svoje
Odvisno, kakšen je domet stališča, s katerim se posameznik proklamira v eni izmed treh omenjenih vlog. A poleg odkritega javno-političnega konflikta, nomotehničnih dikcij in referendumskega imperativa najbrž ostaja še svojska pot narave, ne oziraje se na družbene mehanizme.
Novela zakona predstavlja odgovor na stiske in boleče življenjske situacije, ki jih uprizarja človek. Oblast s podelitvijo pravic homoseksualcev odgovarja na njihove potrebe, vendar s tem ne more razumeti in rešiti zapletov homoseksualnih odnosov. Sistema niti ne zanima preveč, kaj je pravi problem oz. simptom, kaj šele vzrok za stanje, ki ga zakon pokriva. Zastavlja se vprašanje, ali o homoseksualnosti sploh vemo toliko, da bi lahko o njej dokončno presojali? Res je, da je homoseksualnost stara znanka zgodovinskih virov, ter da vključno do danes ne predstavlja resnega problema oz. grožnje za »mainstream« heteroseksualno populacijo. Evolucija ima namreč svoj red in zakonitosti, ki prečiščujejo človeško vrsto. Povsem običajni so namreč primeri izumrtja celih družin oz. rodbin zaradi vojnih in drugih travm, npr. incestnih razmerij, ki jih ni bilo malo v kraljevskih dinastijah.
Neumorna borba za zakonske pravice kaže, da imajo problem homoseksualci. Zelo malo ljudi ve in čuti, kako je dejansko živeti kot homoseksualec. En vidik postavlja vprašanje, ali ni krivično, da človeka izda lastno telo, saj je zaradi svoje spolne usmerjenosti prikrajšan za otroke? Zavrženost (kot pri spontanemu splavu, neplodnosti) brez primere, a hrepenenje po zapolnitvi te praznine ter uresničitvi materinstva in očetovstva ostaja tako globoko in močno, da človek išče vse načine za njihovo izpolnitev. Drugi vidik postavlja vprašanje, kaj je tisti afekt, ki kreira homoseksualne odnose? Najbrž je za večino heteroseksualcev neprivlačna, celo gnusna, že misel na osnovni homoseksualni spolni akt (objem, poljub itd.)? Je ta misel zato averzija ali zgolj odgovor narave? Vsekakor je obsojanje homoseksualcev povsem nesprejemljivo in nekrščansko, saj se ti vedejo v skladu s svojimi čutenji in miselnimi predstavami, ki pa jih vedno kreirajo prevladujoče izkušnje iz najintimnejših odnosov ter genetika.
Še globlje je vprašanje, kakšen je problem otrok homoseksualnih »staršev«? Ali ni še hujša zavrženost, ki jo doživljajo otroci ob tem, ko morda ne vejo, kdo so njihovi starši (to velja nasploh za zapuščene otroke)? Zaradi preživetja samega sicer otrok nujno ne potrebuje bioloških staršev ali dveh raznospolnih skrbnikov, vendar se otrok ne more odreči hrepenenju po odnosu s starši, ki ga ima zapisanega v svoji človeški naravi. Človeški odnosi predvsem niso sredstvo za potešitev neke potrebe (npr. spolne), kot je denimo mislila še freudovska psihoanaliza, ampak je cilj sam po sebi. Otrok vedno želi vedeti, kdo so njegovi starši. Zato bodo morali otroci homoseksualnih staršev živeti s temi vzdušji in občutji, ki jih bodo iskali in razreševali vse življenje. Boleči kriki »novih družin« sami po sebi ne bodo izginili, morda eksplicitno, ne pa tudi implicitno.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
