Ko so pismouki in farizeji zalotili grešnico, so Jezusa vprašali, kaj naj storijo z njo. Naj jo kamnajo? Jezus jim je odgovoril: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo« (Jn,8,7). V družbi, ki išče vzroke vseh težav v drugih, kamni kar letijo po zraku, v obe smeri. Osnovno poslanstvo vladajoče strukture ni iskanje grešnih kozlov, temveč delo na ustvarjanju blaginje za njene državljane. Kajti viktimizacija ljudi, ki morajo neogibno delovati v sferi javnega življenja, vodi samo k ustvarjanju napetosti in družbenih trenj. Tako se družba, ki je bila v svoji osnovi demokratično koncipirana, spremeni v poligon za medsebojna obračunavanja, kjer je zrel, produktiven in konstruktiven diskurz izgubil vso svojo kredibilnost.
Zadnje čase smo državljani priča glasnim protestom, ki ne kličejo toliko po družbenih spremembah, kot po političnih. Vsekakor je javno izražanje protestov legitimna pravica državljanov kot osnovne celice demokratične družbe, drugo pa je vprašanje, ali dobiva njihovo delovanje prizvok sredstva v boju za določene politične cilje ali natančneje rečeno, za interese določenih kapitalsko-interesnih družbenih skupin, ki se bodisi počutijo ogrožene, bodisi izgubljajo svojo moč in vpliv.
Vsekakor velja, da morajo biti najvišje veje oblasti zgled vsem hierarhično nižjim družbenim strukturam, hkrati pa so odsev oz. ogledalo družbe. Naloga ljudi, ki so na čelu države je dajanje zgleda, ni pa njihovo delovanje predmet edukacijskih in socializacijskih procesov, ker apriori pričakuje, da bodo najvišje položaje zasedle že izobražene, vzgojene, formirane in celovite osebnosti. Ne glede kje kdo zaseda javno funkcijo, ali v vrhu države ali v krajevni skupnosti, pa velja dejstvo, da je kot človek nagnjen h grehu. Zato bi, absolutno gledano, morali biti v življenju moralno obsojeni praktično vsi. Relativistično gledano, pa ni toliko greh tisti ki obsoja, kot njegova teža. S tega zornega kota gledano, nekdo, ki ukrade 100-krat več kot drug, ni enak grešnik, zato ne more nositi enakega bremena odgovornosti oz. sankcij.
Kadar se znanost loti iskanja resnice, to skuša popolnoma objektivizirati. Po njenem je resnica objektivnost. Družba mora biti pravična. Človek, ki deluje v skupno dobro mora biti resnicoljuben, objektiven. Vendar, roko na srce, človek je (še) grešno bitje, zato je idealistično od njega pričakovati absolutno objektivnost, ker je ta zgolj ena izmed interpretacij realnosti. Živimo v svetu, ki pozna laž, prevaro, krajo, napuh, pohlep. Vse to so grehi in kadar odstopajo svoj prostor koristnosti in interesom v imenu »višjih« ciljev, smo dojeli drug vidik realnosti.
Odpraviti grehe v družbi z njeno objektivizacijo je moralno zahteven podvig, posebej v politiki, na področju, kjer so grehi najbolj očitni in vidni. Vse bolj pa z objektivizacijo postaja očitno, da je ta poskus ustvarjanja več svetov, z večjo ali manjšo stopnjo realnosti. Ti svetovi s seboj potegnejo ljudi, jih še bolj razdelijo drugega proti drugemu in ustvarijo še več napetosti, saj eni in drugi zastopajo svojo resnico.
Zato realneje gledano je napredek naše družbe v smeri razvoja demokratičnosti, tolerantnosti in blaginje, v prvi vrsti odvisen od ustvarjanja takšnega družbenega in gospodarskega sistema, ki bo s svojimi mehanizmi to omogočal. Predpogoj za to pa je vsekakor integrirana kultura in družba, katere pomembne sestavine so tudi krščanske vrednote. Priznavanje tega s strani tistih, ki živijo drugače, je ključno, saj je del družbe, ki je primoran, da stalno brani svoja osnovna načela in vrednote, hočeš nočeš pahnjen v težek položaj. Priznanje, da je vera, kot tudi Cerkev, kot njena nosilka, most med ljudmi, je ključno za integralnost prihodnje družbe, kajti tam, kjer ni duhovne in moralne povezave med ljudmi, tam ni skupnosti, je zgolj družba s svojimi pravili.
Kadar grešnik s prstom kaže na grehe drugega in je pripravljen zalučati vanj kamen, ker meni da je brez greha, je lahko ubog ali sprevržen na duhu. Ubogim je oproščeno, ker ne vedo, da ne vedo. Slednjim pa je naloženo težko breme greha, ker obteženi z njim iščejo resnico in pravico.
Iskanje resnice je ustvarjalna aktivnost človeka, ki pri sebi venomer nosi podobo Boga. Tudi če iščemo resnico in pri tem spoznavamo grešnost drugih, jo moramo najprej poiskati pri sebi. Kajti če živimo v laži, kako jo lahko iščemo pri drugih. Z Jezusovimi besedami parafrazirano, »mar ne počnejo to hinavci?«
Foto: skywriting.net
