Žalne slovesnosti imajo narodno očiščevalni pomen

1
Pesnik Karel Destovnik Kajuh se v Slutnji sramuje, da »bomo uživali ob krvi nedolžnih teles …« A se včasih zdi, da nekaterih sploh ni sram.

Genocidna množičnost medvojnih in povojnih pomorov pri nas in po svetu je skušala prekriti resničnost enkratne in neponovljive smrti, ki jo umre vsakdo sam. Zločinski sistemi in njihovi izvajalci so naredili vse, da bi okoliščine nasilnih pobojev, vključno z žrtvami, obdržali anonimne. Brez imena naj bi bili tudi nalogodajalci in izvrševalci, smrti naj bi se dogajale na neznanih krajih, v sencah dreves in gluhih loz, kjer naj bi se potuhnila kletev in strel.

Če človeku gledamo v obraz, se nam njegovo obličje zasmili. A vseeno je resnico težko dolgoročno prikrivati, še posebej, če je nečloveško kruta. Sicer so tudi pri nas kot po svetu imena izvajalcev znana, čeprav so dokumente večina uničili ali ukradli. Žrtve, še bolj pa rablje pa je teroristična krutost iztrgala iz njihove normalne osebne življenjske povezanosti v družinsko in narodno telo. Iz oseb je naredila pokorne stroje, iz družin in skupnosti poslušna orodja, iz naroda brezimno ljudstvo, ki naj kima tiranom.

Ker so namesto Boga zavladali maliki, »se je to izkazalo, kot da bi hlad, ki se ne bo nikoli ogrel, obiskal človeško hišo«. Kako silovito se je ta sibirski piš zajedel v človeške duše in ohladil medsebojne človeške vezi, šele polagoma dojemamo zdaj, v svobodni državi. Ustrahovanje in prisila k nečloveškim dejanjem laži, zatiranja in izkoriščanja so pustili trajne posledice v osebah in narodu. Celo za stometrsko pregrado zasuta gola trupla v Hudi Jami so le za hip predramila človeška srca, a so spet otopela v svoji nečloveški brezbrižnosti za usodo trpečega človeka.

Žalne slovesnosti imajo narodno očiščevalni pomen

Kjer Bog ni več Bog, tam tudi človek ne more biti več človek, je zapisal Marjan Rožanc. Mozaik resnice o pobitih pa se kljub temu v svojcih žrtev in krvnikov polagoma, a vztrajno sestavlja. Kolikor bolj spet postajamo ljudje, tj. osebna in odgovorna bitja, toliko bolj nas ta celovita resnica osvaja in osvobaja. Zato imajo žalne slovesnosti narodno očiščevalni pomen. Nekdanji anonimni ljudje, zgolj številke, ki so pripadali osovraženemu razredu, rasi ali narodu, spet vstopajo v človeški svet. Z njimi vstopamo vanj tudi mi vsi, vključno s tistimi, ki so ukazali ali izvrševali pomore. Iz herojev, komisarjev, sekretarjev, razrednih sovražnikov, kulakov in verskih blaznežev postajamo ljudje. Pri nas so bili oboji, krvniki in žrtve, v glavnem katoličani, med žrtvami pa je bilo še največ kmetov, podjetnikov, samostojnih oseb s srcem za dom in rod.

Kajuh se v Slutnji sramuje, da »bomo uživali ob krvi nedolžnih teles …«

Rablji so ubili v sebi svoje božje in človeško dostojanstvo in potem je bila odprta široka pot, ki vodi v pogubljenje; ne le pogubo drugih, pač pa tudi v pogubljenje njih samih. Kdo more opisati smrtne stiske pobitih, ki so jih ti zmogli preliti v molitev, medtem ko so rablji, kot je zapisal duhovnik, poznali le kletev, ki se je morda po neprespanih nočeh le spremenila v molitev? Oboji pa so svoje skrite bolečine naložili potomcem.

Kako peklensko se je razraslo opustošenje človeških duš, razsejalo sovraštvo in kako zelo je pordečila kri ne le deželo, pač pa duševnost, ni treba spraševati psihologov in psihiatrov, treba je pogledati v dušo Slovenca in v dušo naroda, kot poje Kajuh v Slutnji, da »bomo uživali ob krvi nedolžnih teles; o, ne … o, ne … Kako sram me je …« A se včasih zdi, da nekaterih sploh ni sram.

Pogum prekaljenih v veri, ki se odpirajo večnim razsežnostim

Težko in počasi prihajamo spet do dostojnih meril človeškega občevanja in sobivanja. A zanje si je treba stalno in pogumno prizadevati, zastaviti zanje svoja življenja, kot so to storili naši predniki, profesor Lambert Ehrlich in vsi drugi možje in žene, med njimi vsi Vi, ki Vam danes po 75 letih vračamo svoj človeški dolg, ki terja od nas, da vsakomur ob smrti zagotovimo, da je v miru položen v domačo zemljo. Ob slovesu verni ljudje molimo, obenem izlijemo svoje solze ob zemeljski ločitvi. Vse to so opravili za Vas že Vaši svojci, matere dekleta, žene in otroci, ki so sicer še upale na vrnitev, dokler to upanje ni ugasnilo v srcih in so se solze posušile na zgubanih obrazih. Koliko življenjskega hrepenenja in upanja je odšlo v prerano kruto gomilo? Koliko solz, bolečin in praznine je ostalo za tisoči pobitih in kričalo v nebo po odrešenju.

»Blagor Vam, kadar Vas bodo zaradi mene zasramovali in preganjali … veselite in radujte se, veliko je Vaše plačilo v nebesih. Tako so delali s preroki in pravičnimi« (prim. Mt 5,11). Takšen pogum zmorejo ljudje, prekaljeni v veri, utrjeni v pravičnosti, ki šibko človeško naravo odpirajo večnim razsežnostim. Med mučenci, ki so branili dom in rod, je gorela ta predanost, o čemer pričajo svete podobe, rožni venci na poti v mučilnico pod Macesnovo gorico in številnih drugih krajih naše okrvavljene domovine.

Predanost Bogu jim je dajala smer in cilj

Duše pravičnih so v božji roki, je zapisal modrec. Za rajne, ki jih po 75 letih s sveto mašo in opravilom za rajne pokopavamo, velja to v dvojnem smislu. Pokojni mučenci so živeli iz vere, da so v božjih rokah. Molitev angelovega češčenja in jagode rožnega venca so posvečale njihova življenja, da so bila v stalni božji navzočnosti. Danes težko razumemo to globoko predanost Bogu, ki je njihovemu življenju dajala smer in cilj. Iz te življenjske globine je rasla tudi dokončna predanost Bogu, popolno pričevanje, ki je zadnja stopnja, ki so jo prešli ti trpini iz ljubezni do Boga in do svojega rodu in doma. Ne pozabimo tudi na potrpežljivo predanost njihovih deklet, žena in mater, ki so v tihoto izbe in gluhost loze ihtele, da jim je vsak dan zorel za nebo: Duše pravičnih so v Božji roki.

Neodgovornost je usodno zadela Slovence

Za svoja človeška dejanja običajno razumni ljudje prevzemamo odgovornost, ker se zavedamo posledic neodgovornosti. Pomislimo na usodni čas prve in druge svetovne vojne, ko so politiki lahkomiselno pahnili narode v strahotno morijo; tudi Jugoslavijo z nepremišljenim ravnanjem »bolje rat nego pakt«, ki je izzvalo Hitlerja in druge krvnike. Kako usodno je ta neodgovornost zadela Slovence: po prvi svetovni vojni smo izgubili Primorsko, Koroško, pred stotimi leti s požigom simbolni Narodni dom v Trstu. V drugi se je nečloveškemu ravnanju tujcev pridružil še rojak, ki je v stiski uničeval brata ter po vojni zakrivil toliko smrti, begunstva in pohabljanja človeških duš. (več tukaj)

1 komentar

  1. Odlično zapisano in meditirano za tolažbo prizadetih ljudi (svojcev). Toda za vse to zlasti v narodu je potrebna sprava in to so dejanja, ki preprečujejo ponavljanje. Kot pristni kristjani moramo zlo obsojati in ga preganjati. To pomeni ne obsojati zločince, ampak zločine, obsojati sisteme, ki zločine omogočajo in storilce, ki jih izvajajo po smislu.
    Torej za spravo je potrebna sočutna obravnava zla in storilcev, ki omogoča kesanje in odpuščanje. Samo sodba ni dovolj za človečansko obravnavo zla-nasilja, ampak je potrebno vzeti v zakup kesanje in odpuščanje.
    Šele na podlagi dejstev zla se lahko izvaja odpuščanje in kesanje, ki odrešuje stisko prizadetih ljudi.
    V našem primeru ko zločinci umirajo brez sodne obravnave je stvar zapletena, ker se ustvarja videz dopustnosti in možnost za ponavljanje. ( naša kolesarska praksa to dokazuje !).
    Stvari se bodo začele urejati ko bodo civilne in verske ustanove smiselno in človečansko enotno nastopile proti zlu in ga smiselno pomagale obravnavati. Kajti: ” odvzemi človeku krivdo, pa ga boš potolažil- toda s tem mu boš vzel zrelo odraslost” “Krivda je težak kamen na srcu. Kamen, ki ga je treba odvaliti s spremenjenjem. Zakaj: spremenjenje v srcu spremeni kamen” (Elizabeth S. Lukas ).

Comments are closed.