Živeti v lepem partnerskem odnosu je nekaj najlepšega v življenju. Kako zelo lepo je videti dva starejša človeka, ki si še vedno izkazujeta ljubezen v naklonjenosti, spoštovanju in slogi! Veliko truda je treba vložiti, če želiš danes, ko se opevajo mladost, lepota in zdravje, doseči to, kar v eni od svojih pesmi prepeva Adi Smolar: »Daleč, daleč je za naju pomlad. Leta prinesla so jesen. A ne bi hotel sam postati spet mlad, raje star sem, star in z njo.«
Romantične knjige in filmi nam mnogokrat prikazujejo nekoliko izkrivljeno pot do tega romantičnega konca. Pokažejo nam tak ali drugačen zaplet, razplet … in potem sta srečno živela do konca svojih dni. Žal takšnih zgodb ni, kajti po tem zapletu in razpletu se zgodita nov zaplet in razplet – in ta krog se ponavlja brez konca. Pravzaprav zapletov ne zmanjka nikoli, le bolj umirjeno in odgovorno se jih naučimo reševati, s čimer pa jih tudi omilimo; kajti ključnega pomena za razrešitev konflikta je to, kako se na situacijo odzovemo.
Zaljubimo se v princesko, v princa na belem konju
Kaj povzroči toliko različnih izzivov v partnerskem odnosu? Kaj se je zgodilo z osebo, v katero sem se zaljubil? Po letih partnerskega odnosa je slišati: »Saj ga/je sploh ne poznam. Popolnoma se je spremenil/-a. Ni več isti/-a, kot je bil-/a prej.«
Zaljubimo se v princesko, v princa na belem konju – a to so samo naše lastne predstave o tej osebi. Sčasoma te predstave čedalje bolj bledijo in se nam pred očmi riše podoba človeka, ki razmišlja drugače, vidi drugače, posluša drugače, se izraža drugače, ima drugačne navade, potrebe itd., kot smo si to sprva predstavljali mi.
Različne notranje potrebe so zanimive in privlačne, vendar tudi težavne. Ko mladostniki odrastejo v može in žene, se začnejo učiti, kako spremljati potrebe partnerja. Zavedam se, da je vsak posameznik individuum, a v veliki večini primerov se držimo splošnih načel. Večina žensk ima potrebo po pogovoru. Želijo graditi odnose preprosto s tem, da se pogovarjajo in izražajo svoja doživljanja. Medtem pa mož razmišlja, kaj mu žena želi povedati in kaj bi moral narediti. Moški imamo notranjo potrebo po tem, da če kaj srbi, tudi popraskamo. Zato lahko ob takšnem govoru svoje žene občutimo pritisk, zmedenost ali še kaj hujšega. Ker želi žena v svojem jeziku – kar je povsem naravno – z možem graditi odnos, se z njim pogovarja, medtem ko se on ob tem počuti zmedenega in mu ni povsem jasno, kaj mora storiti. Žena bi seveda rekla: »Nič. Sedi naj in posluša. Nato mi lahko tudi kaj pove.«
Če misliš, da si debela, potem si debela!
Nekoč je žena zastavila možu tisto tako poznano vprašanje: »Misliš, da sem debela?« Nakar ji on odgovori: »Če misliš, da si debela, potem si debela.« Ona reče: »Saj sem vedela, da sem debela. Bi ti bila bolj všeč, če shujšam?« »Vseeno mi je,« odgovori on in ji čez dva dni prinese novo knjigo – z naslovom »Učinkovito hujšanje«. Naslednjih nekaj dni se nista niti enkrat sporekla, saj sta se oba zaprla v tišino svoje lastne prizadetosti in obtoževanja partnerja. Dva dobronamerna človeka sta sprta, ker si je ona želela potrditve, da je takšna, kot je, možu še vedno všeč in se mu zdi privlačna – on pa ji je samo hotel pomagati, da bi se dobro počutila v svoji koži.
Naslednji dnevi so hladni in oba se počutita zavrnjena
Nogometno ekipo, za katero on tako strastno navija, čaka zelo pomembna in napeta tekma. Ženi pove, da bo tekma na sporedu takrat in takrat ter ji namigne, da bi bil zelo vesel, če bi sedla k njemu pred televizor in bi si tekmo ogledala skupaj. Nakar mu ona odgovori: »Nogomet je neumen! 22 moških teče za tisto trapasto žogo, da jo potem vsak po dvakrat brcne. Lahko bi imel vsak svojo in jo po mili volji brcal v gol, če mu je to v takšno veselje. To gledajo samo primitivci in huligani!«
Nato on zamahne z roko, sam pri sebi nekaj zamomlja, se obrne in gre. Ona njegovo gesto razume, kot da je on ne želi več ob sebi. Naslednji dnevi so hladni in oba se počutita zavrnjena. Njemu nikakor ni jasno, zakaj si ona ne želi z njim preživljati časa in zakaj ji je vse drugo pomembnejše kot on. Ona pa se ne more sprijazniti s tem, da njen mož raje gleda nogomet, kot da preživlja čas z njo. Pravzaprav si v tem primeru oba želita partnerjeve pozornosti in posvečanja časa. Samo razumela se nista, saj je vsak od njiju izhajal iz lastnega razumevanja in lastnih potreb.
Z različnostjo moža in žene ni prav nič narobe. Prav je, da se med seboj razlikujeta. Vendar se moramo začeti učiti govorice, potreb, razumevanja, pogledov, navad itd. drug drugega. Moževo obtoževanje žene le zaradi tega, ker ne razmišlja v jeziku moškega, in obratno ne pripelje nikamor. Iz moškega se ne da narediti ženske, kakor tudi ne iz ženske moškega. Ravno različnosti nas privlačijo in dopolnjujejo.
