Zakonca Prevc za Družino: »Bolj me skrbi, ko se odpelje po cesti, kot takrat, ko se spusti po skakalnici«

Julijana in Božidar Prevc sta verjetno v tem času v medijih največkrat omenjena starša. Njun najstarejši sin Peter z izjemnimi skoki in poleti navdušuje ljubitelje zimskih športov, uspešno mu sledita mlajša brata: 19-letni Cene in 16-letni Domen. Od petih otrok le še najmlajša 6-letna Ema čaka na smučarski debi, 10-letna Nika je namreč že državna prvakinja. Čeprav jih že z dosedanjimi rezultati lahko štejemo med najuspešnejše slovenske športne družine, zase Julijana in Dare, kot Prevčevega očeta kličejo prijatelji, trdita, da so povsem običajna družina. Oče že dve desetletji vodi uspešno podjetje z dvema salonoma pohištva, mama je učiteljica oziroma knjižničarka na srednji šoli v Kranju.

Intervjuja sta se precej »otepala«, češ, da sta ob letošnjih Petrovih in Domnovih uspehih zavrnila že vsaj deset prošenj. A tudi zato, ker sta že četrt stoletja naročnika Družine – to izvem precej pozneje –, se mi v torkovem dopoldnevu na telefonu izpiše sporočilo Prevčevega očeta: »Z ženo sva se odločila, da vas povabiva danes po 17. uri k nam domov.« Dom sta si ustvarila v Dolenji vasi v Selški dolini. V velikem dnevnem prostoru s kuhinjo, jedilnico in dnevno sobo s krušno pečjo sva začeli pogovor z Julijano, očeta še ni bilo domov …

Kar »namatrala« sem se, da sem vaju dobila za pogovor. Nič rada se ne izpostavljata …

Julijana: Nobene potrebe po pozornosti ne čutiva. Iz običajnih ljudi novinarji želite narediti posebne, drugačne. Mi smo povsem običajna družina! Kot velika večina staršev želiva dati otrokom najboljše, podpirava jih, da razvijajo darove … Pri nas domuje preprostost, delavnost, vztrajnost – smo zato res posebni?!

Pozabili ste omeniti uspešnost! Peter je že šampion, mlajši mu sledijo. Imate štiri državne prvake!

Julijana: Dobro, naši otroci so dobri v skokih, drugi pa blestijo v glasbi, v umetnosti, v plavanju, nogometu … Hvala Bogu, imava zdrave otroke! Koliko je družin, ki imajo otroke z zdravstvenimi težavami, ko mame pustijo službo in doma skrbijo zanje. Veliko staršev mnogo več časa in skrbi posveti otrokom kot midva.

Se je vajino življenje v zadnjem času spremenilo?

Julijana: Seveda se je spremenilo, otroci odraščajo. Imamo drugačen urnik, ni treba več voziti treh fantov vsak dan na trening, niso več vsi odvisni od naju. In mama večkrat najde čas zase, najde več časa tudi za prebiranje Družine (nasmeh). Tisti časi, ko sva kot starša lahko kaj počela na račun družine, so minili. Otroci so samo enkrat majhni, takrat so prvi, obdobja odraščanja starši ne smemo spustiti. Vse drugo lahko počaka.
(Domov se vrne Domen. Prijazno pozdravi in še napravljen v oblačila s sponzorskimi napisi zavije v kuhinjo. Z Julijano govoriva naprej, Domen dviga pokrovke na štedilniku. »Segedin je in meso ni svinjsko,« mu zakliče mama. Domen brez besed in brez vihanja nosu vzame iz omare lonec in si začne pripravljati nekaj svojega … Mama prišepne, da pri njih velja, da če otroku pripravljeno kosilo ni všeč, si še vedno lahko sam naredi jajca ali kaj mlečnega, to je vedno pri hiši …Ob čakanju, da mleko zavre, Domen prebira razglednice s čestitkami, ki so na kuhinjskem pultu; na desetine sta jih dobila s Petrom po uspehih na novoletni turneji.)

Pa vam je bilo kot mami lepše, ko so bili fantje še majhni, odvisni od vas, ali sedaj, ko so veliki in uspešni?

Julijana: Vse ob svojem času. Otroci gredo svojo pot, uredijo si svoje življenje in tudi v družino vnašajo svoj način življenja: svoje razmišljanje, svojo voljo, svoje veselje, svojo žalost. Tudi uspehe. Zadnje čase se rada pošalim, da imam štiri odrasle moške v družini. Privilegij je, da imamo še Niko in Emo, tako sem še mama za crkljanje. Čeprav, ravno ta teden se je zgodilo v cerkvi, da je šla Ema prvič sama sedet spredaj. Preblisk pred mašo: no, pa sem sama (nasmeh).

Veliko družino sta si ustvarila. Razlika med Petrom in Emo je skoraj dvajset let.

Julijana: Sedemnajst let. Zdravnik se je nekoč pošalil, da imam raztresene otroke. Češ da sem vsake toliko let enega »stresla«. Fletno je bilo ob rojstvu Nike, prve punce, fantje so jo občudovali, pestovali … Dobili so sestrico! Pet otrok v naših krajih ni nič neobičajnega, družine so še številnejše. Tudi midva sva iz velikih družin: pri Daretu je bilo pet otrok, pri nas smo bili štirje. Sreča je, da imava lahko otroke, da imamo dovolj prostora. Koliko je zakoncev, tudi med mojimi kolegicami v šoli, ko jih ne morejo imeti. Neplodnost je velika preizkušnja …
(Vrneta se oče in Nika. Oče je prišel že vmes, a je po nekaj minutah vstal: »Po Niko moram.« Mama široko odpre oči: »Pa res! Nanjo sem skoraj pozabila.« Vprašam, če na trening, pa povesta, da je hči danes na folklori …)

Kako spremljate vsakega otroka? Vrtec, šola, fakulteta, treningi, pevske vaje …

Dare: Saj ni prišlo vseh pet naenkrat (nasmeh). Se privadiš …
Julijana: Peter je bil tako zelo priden, drugi so mu kar spontano sledili. Midva sva le opazovala, spremljala, jih usmerjala. Vozila sva jih na treninge, tekme. Za Niko sva upala, da bo pozneje začela s športom, pa je po ogledu ene tekme hotela skakati še ona …
Dare: Peljal sem jo k trenerju in rekel: »Tu jo imaš!« In po nekaj mesecih je zmagala na državnem tekmovanju.

Kako ste pri Petru odkrili nadarjenost za skoke?

Dare: Pri nas v Dražgošah je bil bolj popularen smučarski tek, vsi smo tekli. Sam sem tudi treniral, a nisem dosegel vidnejših rezultatov. V Dolenji vasi pa imamo Bloudkovo skakalnico, rečemo ji Bregarca, kjer športno društvo organizira vaška tekmovanja.
Julijana: Pri vas v vasi niste imeli skakalnice na prvem bregu?! Včasih ni bilo denarja za smučišča, sami smo »poštamfali« vse hribčke okoli hiš. Pri nas smo skakale tudi punce, to je bil način življenja na vasi …
Dare: Peter je sam zlezel na skakalnico, ko je ata skakal (nasmeh). Pri osmih letih je zmagal na vaškem tekmovanju in vprašal sem ga, če bi treniral. Drugi so otroke vpisovali v glasbeno šolo ali na plavanje, mi smo ga pa v skakalni klub v Kranj. In je bilo konec …
Julijana: … potem se je šele začelo, bi jaz rekla!
Dare: Ko so mlajši otroci videli Petra, s kakšnim veseljem gre na trening, je bilo logično, da so hoteli poskusiti tudi oni. Nikogar nisva silila, nikomur nisva branila. Trening nikoli ni bil problem.

Pogovarjala se je Ksenja Hočevar. Več lahko preberete na druzina.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.