Zakonca Hribar vedno bolj osamljena in naslonjena na Kučana

13
Zakonca Hribar v Odmevih (Foto: posnetek zaslona)

Zakonca Hribar sta se odrekla temeljnim dosežkom osamosvojitve in zato – ne po krivdi Janeza Janše in teologov, pač pa po svoji lastni – nikoli ne bosta imela statusa matere in očeta sodobne slovenske države.

Tragična paranoja

Prazniki so za to, da se odmaknemo od vsakdanjih skrbi in novic, ki nas lahko vznemirjajo ali celo pojezijo. Tridesete obletnice plebiscita na žalost nismo mogli praznovati tako, kot bi si tak dogodek zaslužil. Oddaje in intervjuji ne morejo nadomestiti dogodkov v živo. Prav pa je, da se ob praznovanju ne izpostavljajo tisti vidiki, ki razburjajo in delijo, tako politično kot kulturno.

Vsi vemo, da med ključnimi protagonisti Demosa ni soglasja o nekaterih takratnih dogodkih niti ni enotne interpretacije. Pri tem najbolj izstopata zakonca Hribar. Oba sta v času praznikov imela javne nastope. Spomenka Hribar ob praznovanju 30. obletnice podpisa dogovora o skupnem nastopu vseh političnih strank na plebiscitu pri predsedniku države Borutu Pahorju 4. decembra, Tine Hribar pa v oddaji Z Mišo na nacionalni RTV 20. decembra. Oba sta izrekla stališča, ki jih je treba komentirati z več razlogov, predvsem pa zato, ker teh stališč ni izrekel nekdo, ki nima nepomembnega vpliva na slovensko družbo in stanje duha v njej.

Tine Hribar kot gospod nad neumna vprašanja Miše Molk, a ne povsod

To, da filozofa in misleca na nacionalni RTV intervjuva nekdo, ki o filozofiji ve malo ali samo tisto, kar si vnaprej pripravi, je še eden od neštetih zdrsov nacionalnega medija. Z odgovori Tineta Hribarja tudi na vprašanja z jasno ideološko predpostavko smo lahko v veliki meri soglašali, še posebej s tistim na osnovnošolsko vprašanje o religiji kot opiju za ljudstvo. Žalostno je, da je estradna voditeljica nacionalnega medija ostala pri miselnih vzorcih iz socialistične osnove šole. A Tine Hribar je bil v odgovorih dejansko gospod, ker je iz neumnosti naredil vsebinski odgovor.

Žal pa mu to ni uspelo v primerih, ko je govoril o svetosti življenja in katoliški Cerkvi ter vlogi teologov. Zelo verjetno gre v teh primerih za veliko osebno bolečino in prizadetost, da njegova sintagma o svetosti življenja ni pristala v prvi demokratični slovenski ustavi. Krivdo za to je pripisal in jo ves čas pripisuje komunistom in katoliški Cerkvi, ki naj bi to skupaj preprečili. Pri tem gre za znano Hribarjevo tezo o enačenju partije in Cerkve.

Tako pri izjavi komisije pri SAZU kot pri sprejemanju Ustave je odločila večina

A na tem mestu bi želel opozoriti na določene Hribarjeve nedoslednosti. Ob koncu intervjuja je bil govor o izjavi komisije za človekove pravice pri SAZU, s katero je ta komisija kritizirala sedanjo vlado. Od izjave sta se distancirala člana, akademik dr. Jože Krašovec in podpredsednik akademije dr. Milček Komelj. Hribar se je v intervjuju postavil na stališče kot zagovornik demokratičnih pravil, kjer večina zmaga. Manjšina ali posameznik pa ima pravico do svojega mnenja. Pred tem je govoril o vsebinskih in proceduralnih vidikih ustavne demokracije, ki jih je treba vedno spoštovati. Ustava je temeljni dokument demokratične družbe in njene politične ureditve, kjer je lahko zapisano vse, kar doseže maksimalno soglasje. Sintagma svetost življenja tega ni dosegla, zato bi pričakovali, da je ta tema za Hribarja zaključena. Pri umeščanju te sintagme v ustavo se ni zgodilo nič drugega, kot se je zgodilo pri izjavi omenjene komisije pri SAZU. Večina je odločila!

Vendar to sploh ni bistveno. Bistveno je vprašanje vsebine. O tej vsebini v devetdesetih letih ni tekla nobena široka javna razprava med vsemi relevantnimi kulturnimi protagonisti, vključno s teologi. Razumljivo je, da pri pojmu svetost in življenje teologi imamo relevantno stališče. Tega nam ne odreka niti Habermas, kot to dobro ve tudi Hribar.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Splav sicer po mnenju Tineta Hribarja ni dober, a ga je izkoristil za napad na katoliško Cerkve    

V povezavi s to travmatično sintagmo se je Hribarju zgodil še hujši intelektualni zdrs, ko je jasno povedal, da splav ni nič dobrega, a da ga katoliška Cerkev preganja s policijskim nasiljem in pendreki. Teologi pa zahtevamo, da se obravnava kot absolutno zlo. Obe trditvi sta daleč od resničnosti. Tudi teologi in cerkveno učiteljstvo trdimo, da je splav nekaj slabega, da pa lahko obstajajo medicinske indikacije, ki ga dopuščajo. Smo pa proti socialnim, evgeničnim in etičnim indikacijam. Ne vem pa za primere, da bi Cerkev kjerkoli uporabila »policijsko nasilje in pendreke«. Prvič, policije nima, drugič pa bi to bilo v diametralnem nasprotju z njenim moralnim naukom, ki tudi v primeru splava kot zadnji kriterij aplicira odpuščanje in usmiljenje.

Drži, splav je lahko manjše zlo, a ni prav, da se za manjše zlo uveljavlja načelo svoboščine in pravice. S tem zlu, ki je sicer manjše, dajemo nepotrebno legitimnost. To pa nikakor ne pomeni, da je treba splav potisniti v ilegalo. Treba ga je samo obravnavati v skladu z njegovim etičnim statusom, da je manjše zlo, ne pa dobro. Legalizacija manjšega zla je po pravilu pripeljala do prepričanja, da to, kar je legalno, ni slabo.

Zakonca Hribar vedno bolj osamljena in naslonjena na Milana Kučana

V razpravi o spravi smo slišali tezo o pravici vseh do pokopa, ne pa o pravici do resnice in tudi rehabilitacije, če se izkaže, da je ta edina poštena. Tudi v tem primeru zakonca Hribar zagovarjata tezo, da so sicer poboji s strani komunistov bili zločin, torej zlo, vendar je v sedanji družbi treba postaviti toleranco pred nevarnost maščevanja ali revanšizma, kot se rado reče.

Dr. Matija Ogrin v svojem eseju Notranja vez slovenske prenove: spomin na žrtve revolucije v zborniku Z lepilom na podplatih pravilno ugotavlja, da je ta teza komunistom ohranila in zagotovila status quo. To pa je tudi točka preloma znotraj Demosovih protagonistov. Velika večina se jih s to tezo ne strinja, zato sta tudi zakonca Hribar vedno bolj osamljena in naslonjena na Milana Kučana, ki simbolizira ta status quo. Do kakšnega absurda lahko pripelje takšna teza, je v svojem govoru pri predsedniku države potrdila Spomenka Hribar, ko je zahtevala popolno rehabilitacijo armadnega generala Milana Aksentijevića, ki bi po njenem moral dobiti slovensko državljanstvo. Še hujša pa je bila trditev, da je Janez Janša zaradi domnevne trgovine z orožjem posredno odgovoren za pokol v Srebrenici.

Če bi zakonca Hribar demokracijo jemala zares, bi se ne znašla v družbi gostilniške politike

Zakaj je bil na slovesnosti ob 30. obletnici podpisa o skupnem nastopu vseh političnih strank pred plebiscitom predsednik vlade Janez Janša deležen brezumnih napadov, je popolnoma jasno: zato, ker ne pristaja na tezo zakoncev Hribar, ki trdita, da je sprava možna brez razkrivanja in odkrivanja resničnih dejstev pred in med drugo svetovno vojno ter po njej. Kdor pa ne pristaja na njune teze ali sintagme, je anatemiziran: razglašen za krivoverca.

V intervjuju s Hribarjem smo to teologi in katoliška Cerkev, v govoru Hribarjeve pa Janez Janša. In kje je tu demokracija, tako formalna kot proceduralna in vsebinska? Je ni! Ker če bi jo zakonca Hribar jemala zares, bi se nikakor ne mogla znajti v družbi gostilniške politike, ki je v ozadju odločala in določala kandidate za predsednika države in ljubljanskega župana.

V nasprotju z Janezom Janšo, ki gre na volitve in s tem spoštuje pravila demokracije, vsa druščina od Kučana, Roterja, Toša do Hribarjev ne spoštuje temeljnega načela, zapisanega v tretjem členu Ustave. Tam je rečeno:

»V Sloveniji ima oblast ljudstvo. Državljanke in državljani jo izvršujejo neposredno in z volitvami, po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno

Janševa vlada ima večino v parlamentu, Tine Hribar pa v komisiji za človekove pravice na SAZU

Ker pa Ustava, pri pisanju katere sta sodelovala tudi zakonca Hribar, dejansko zagotavlja prelom s starim totalitarnim sistemom, je toliko bolj tragično paranoično stanje duha, ki ga vzdržujeta in utrjujeta v slovenski družbi zakonca Hribar. Da temu stanju sledijo večinski mediji, je očitno pri vseh poizkusih rušenja sedanje koalicije. A pri tem vsi pozabljajo, da je antijanševska propadla koalicija, ki je bila tudi produkt omenjenega stanja duha, sama omogočila nastanek nove koalicije, ki je med drugim po volilnih rezultatih edina poštena.

Janša ni postal predsednik vlade, ker je nekdo o tem odločal v gostilni, niti ne zato, ker je manipuliral javnost ali uporabil protiustavne avtokratske prijeme.

Po zadnjih volitvah je kot relativni zmagovalec odšel v opozicijo, ker je spoštoval formalni in postopkovni del demokratičnih pravil iger. Za sedanjo sestavo vlade je dobil večino, kot vi, gospod Hribar, v komisiji za človekove pravice na SAZU.

Zakonca Hribar nikoli ne bosta imela statusa matere in očeta sodobne slovenske države

Zaradi spoštovanja sodne veje oblasti sta Janez Janša in Tone Krkovič kot dva ne tretjerazredna osamosvojitelja odšla v zapor brez uporabe nasilnih sredstev za preprečitev tiste krivosodne odločitve. Tudi Igor Bavčar je odšel v zapor, drugače od velikega slovenskega gradbenega barona Ivana Zidarja, ki ga očitno neizmerno ščiti globoka država, od pravosodne do medicinske stroke. Osamosvojitve ni ugrabil VSO, pač pa sta se vidva, zakonca Hribar, odrekla temeljnim dosežkom osamosvojitve in zato – ne po krivdi Janeza Janše in teologov, pač pa po svoji lastni – nikoli ne bosta imela statusa matere in očeta sodobne slovenske države, pa četudi sem v devetdesetih letih mislil, da boste, gospa Spomenka, postali in ostali mati naroda.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

13 KOMENTARJI

  1. Rešili se bomo toliko kvalitetno, kolikor bomo verni in ne kolikor bomo bogati ali politično močni za obvladovanje drugačnih. Za tukaj in tam.

  2. Zakonca Hribar vedno bolj osamljena

    Dvomim, da je samota na poti proti satanovim dvorom pogosta. Zakaj že se moramo ukvarjati z njima, zakaj ne produciramo lastnih kadrov?

  3. Ga je popolnoma nadmudrila revčka, bolj kot se stara. A to se je zgodilo že davno, ko je zavrnil Boga, celo filozofsko, kolikor je pač ta njegova filozofija pomanjljiva prav tam in to je osama-osama brez Boga, brez upanja v dobro i9n tako tone v močvirju vsak sam s seboj, zgolj s seboj…

  4. Škoda pa toliko je obetal, kot mlad filozof, ko je dvomil v komunistično diktaturo 20. stoletja, danes pa se pusti, da ga Hinavščina potiska nazaj vanjo, celo v srboslavijo… in temu celo javno kima. kakšen razkol osebnosti! Zaskrbljujoč pojav 30 let po osebni in narodni osamosvojitvi.
    Dokler bo NATO, Hrvate vanjo ne bo nihče prisilil!

  5. Očitno jima je žal, da je prišlo do osamosvojitve Sloveniie, sicer jima ne bi šli na živce tisti, ki so zakuhali in uveljavili osamosvojitev in še danes spoštujejo ta dejanja.

  6. Zaradi mene gospa Spomenka lahko ostane mati naroda. Vedeti pa je treba, da niso vse matere dobre in pravične do svojih otrok. Njen ljubljeni Janezek je postal “enfant terrible” in odšel svojo pot. Kdo ve katerih prednikov je pobral gene in od kje izvira ta nesrečna odbojna energija, če sta v devetdesetih stala na istem bregu!? Kot zunanji opazovalci lahko ugotovimo, da Janez upošteva demokratična pravila igre in nikogar osebno v javnem življenju ne blati. Za svoje prepričanje je ponižno odsedel svoj čas v zaporu. Gospe Spomenki, osamosvojiteljici ni v novi državi nihče skrivil lasu na glavi. Nova država jo je upokojila pod zelo ugodnimi pogoji in za njena razmišljanja se je vedno našel prostor v časopisih. Ženska za vse čase! Jo kdo preganja!? Jo kdo kleveta!? Kot veliki intelektualki ji nikoli ni prišlo na misel, da bi ustavljala levico, pa bi bilo to po vseh dogodkih minulega leta še kako potrebno!? Njena osovražena vlada se na vse kriplje trudi potegniti Slovenijo ven iz gospodarske katastrofe, diplomatske katastrofe, objema smrtonosnega virusa, madame iz Tomišlja pa modruje in demonizira naše junake, ki v tem času dajejo vse od sebe za Slovenijo! Srečna sem, je rekla ta gospa ob rojstvu te iste Slovenije! Morda pa ji nikoli niti ni bila mati ampak le asistenca ob porodu, babica, ki je narobe zavezala popek!?
    O svetosti življenja je treba razmišljati ko je človek še živ. S krivičnimi obsodbami na račun človeka se ta svetost hudo rani! Vsakršna sovražnost “ad personam” je nesprejemljiva, toliko bolj, če jo producira uveljavljeni filozof ali sociolog!
    Vsekakor pa je po ekscesu v predsedniški palači 4.12. 2020 lahko vsakomur jasno, da je bilo ustoličevanje Spomenke Hribar za “ministrico za spravo” pomota!
    Spoštljivo in resnicoljubno je razmišljanje g. Štuheca! Ob zaključku omeni svoje razočaranje nad domnevno “materjo”. Res je! Mnogi smo ji s solzami v očeh aplavdirali v dvorani TF po njenem izjemnem predavanju. Kaj hočemo!? Duh je voljan, a meso je slabo!

    • Hribarca ni nobena mati naroda. Še imena mačeha si ne zasluži. Ves čas ne počne drugega, kot da povzdiguje sebe in svoje (in Tinetove) zasluge za Slovenijo ter besno blati ljudi, za katere misli, da jo ovirajo pri tem. Ne zaveda se sirota, da je to brezupno početje, ki mu le še malokdo naseda.

    • Ne bi ju primerjal s Kocbekom. Edvard Kocbek je bil vendarle v komunizmu disident. Vsaj od objave Straha in poguma naprej. Kot disidenta ga je videl tudi Zahod, zanj se je zavzemal Heinrich Boll. Na vsakem koraku, tudi ob smrtni postelji, ga je sledila udba. Ostal je tudi deklarirano verujoc kristjan, ceprav svoje vrste.

      O zakoncih Hribar ne bi mogli reci nic podobnega. Bolj ali manj sta se tudi vrnila v narocje partije in partijske druscine, z zadnjim partijskim predsednikom vred.

        • Hribarja, mislim, da ne opravicujeta komunisticnih zlocinov. Spomenko so glede odnosa do njihovih zrtev celo poimenovali Antigona. Kocbek je na prigovarjanje Pahorja o tem spregovoril v 70 letih v njegovem Zalivu in prekinil vecdesetletno totalno zaroto molka. In je placal za to.

  7. A veste kuga? Zunaj je čudovita snežena zima in po bolnicah umirajo ljudje, ki jim še ne bi bilo treba!
    ———————————————————————————
    Tolk je lepih, resnih, plodovitih, krasnih, težavnih in izzivalnih izzivov preživetja, da po 30. letih obrobnega, sicer, ukvarjanja s tema dvema problematičnima prototipoma in z njunimi interpelacijami vrednot, saltomortale paberkovanji in s segregacijskimi posegi v slovenistansko družbo na poziv visoke komunistično-kapitalistične falange velikih vezirjev iz Vrhovnega štaba murgelskega za dnevno politikantsko sralsko WC uporabo, ne morem sebi, vaški smrdljivi ovci dovoliti, da sebe še kdaj žalim s posvečanjem ene same minute tema dvema zaostalima in preživetima drekabrbcema Kučanove oligarhične extreme top elitne “call influencerjev” iz falange Ničevojcev!
    Zanju me je na moment in kdaj pa kdaj še zaskrbelo, kako, zakaj in počemu se tako zaganjata v slovenistanske vsebine in skačeta sama sebi v ksihte- zdaj pa ne več. Tine je dal v medije, da se ne boji umret!
    Ergo – vso preteklost se je pa bal, kenede ni druge logistične logike?
    Zdaj zastopim, de je vse skup vredno en kurji drek. Tko to je.
    Mislu s’m ene trideset let, de ja baba Spomenka zmešana ku kurji drek in , de je Tine usaj anmau dedca…
    Potres je ponoč naznanu, de je možno hujše tresenje.U Lublani.
    Podprite svoje šotore in nabavite čiste vode za rezervo kajti Gospod je že kdaj povedal o svoji Ljubezni in o svoji Božji jezi.

Comments are closed.