Zakonca Hribar, sprava se odmika

7
Zakonca Hribar v Odmevih (Foto: posnetek zaslona)

Zakonca Hribar, kaj je za nas vrednota, kaj nam v ponos: revolucija in enoumje SFRJ ali demokracija in samostojna Republika Slovenija? Bo slovenski parlament še naprej zavračal podpis Resolucije Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu? V čigavem imenu in komu v korist? Slovenci, vprašajmo se, kam plovemo?!

Spomnimo se: vodja komunistične partije Boris Kidrič je odobraval predvojno kolaboracijo Stalina s Hitlerjem, Angela Vode pa mu je nasprotovala in bila zato kaznovana. Zanjo je bila ta kolaboracija izdaja svetovnega komunizma in interesov naroda. Boris Kidrič, zagovornik Stalinove kolaboracije, ima še vedno spomenik ob Erjavčevi cesti, blizu Trga republike, bivšega Trga revolucije, njegova žrtev Angela Vode pa še vedno ne?! Uprla se je podreditvi interesom in kolaboraciji Stalina, voditelja svetovnega komunizma.

Angela Vode je zaradi pokončnega in odkritega nasprotovanja kolaboracije Stalina s Hitlerjem trpela in bila odrinjena do smrti

Angela Vode, rojena 1892, je bila učiteljica, publicistka, defektologinja, borka za pravice žensk in delavstva, predvojna komunistka. Kidrič jo je zaradi nasprotovanja Stalinovi kolaboraciji izključil iz partije. L. 1944 so jo Nemci poslali v taborišče Ravensbrück. V Nagodetovem procesu l. 1947 je bila kot špijonka, razredna sovražnica, plačanka iz inozemstva, obsojena na 20 let zapora s prisilnim delom in po njem na petletni odvzem državljanskih pravic. Zaradi bolezni je bila leta 1953 izpuščena. Do svoje smrti leta 1985 je izolirana spremljala politično dogajanje in iz svoje osame kritično presojala ravnanje nekdanjih revolucionarnih tovarišev.

Angela Vode si zasluži spomenik za predano služenje narodu

Spoznala je, da gre ob osvobodilnem boju slovenskim komunistom za sovjetizacijo družbe. Bila je pokončna, dvoličnosti ni poznala. Trpela je zamere partijskih kolegov in kolegic. Skrivaj je pisala spomine. Knjiga Skriti spomin je prvo pričevanje o ženskih zaporih po vojni pri nas. Ženske je v času socializma čakal pravi pekel. Ženske, ki nastopajo v zgodbi Angele Vode, so več let preživele v zaporu, v blatu in smradu, z vse bolj gnilimi zobmi, ob kiblah, iz katerih je zaudarjalo. Koža se jim je vnemala od turov, tvorov, krast in ekcemov. Do živega so jim jo žrli nespran gnoj, neprestrežena menstrualna kri in piki mrčesa. Vse te ženske so se naučile preganjati podgane in občasno živeti v prijateljstvu z miškami.

Nasledniki partije Angeli Vode doslej niso namenili niti besede. Ni vredna javnega spomina družbe, za katero je trpela?! Veliki Boris Kidrič pa še naprej obvladuje središče Ljubljane ob Erjavčevi cesti.

»Za narode Jugoslavije je bil 6. april 1941 zgodovinski dan, ko so Nemci napadli Jugoslavijo brez vojne napovedi. V Ljubljani so domoljubi, Primorci, kar po radiu pozivali k odporu, a noben komunist si ni upal nastopiti – Stalin še ni dovolil, njegov pakt s Hitlerjem je bil še vedno v veljavi. Ne klic domovine, klic Kominterne je bil odločilen za te ljudi!« tako Angela Vode.

Oboji, revolucionarji in njihovi nasprotniki, so bili prepričani, da se borijo za dobro Slovencev

Dr. Spomenka in dr. Tine Hribar si že vrsto let prizadevata za spravo. Pred nedavnim sva z gospo Hribarjevo polemizirala o spravi. Zanimalo me je, kakšen vtis je nanjo naredila knjiga Skriti spomin. Spomenka Hribar je napisala samo:

»Angela Vode si je pred smrtjo najbolj želela, da se osebno srečava

Zakaj se ji ni odzvala niti je ni obiskala, je veliko vprašanje!? V Družini (št. 8. 27. februarja 2022) je dr. Spomenka Hribar v prispevku Slovenska sprava kljub štirim razkolom napisala:

»Predpogoj slovenske narodne sprave je, da se skupaj distanciramo tako od krvave revolucije kot od krvave kolaboracije. Na osebni ravni je večina Slovencev to že opravila. Ni (bilo) lahko, toda nobena katarza po tragediji ni lahka

Z zadnjo mislijo se strinjam, s predpogoji za spravo pa ne. Tudi njen odnos do pokojne Kidričeve žrtve ne obeta prave sprave. Kako naj se skupaj distanciramo od krvave revolucije in krvave kolaboracije?

OF je pod vodstvom komunistov že prvo leto okupacije brutalno likvidirala veliko nasprotnikov revolucije, ki so bili povsem nemočni. Organizirali so se v vaške straže, a niso imeli orožja. Obrnili so se na okupacijsko oblast, da so dobili orožje, a so morali stopiti v okupatorsko vojaško sestavo pod nazivom MVAC. Partija je nasprotnike razglasila za kolaborante, izdajalce naroda in jih tako obsodila na smrt. Oboji, revolucionarji in njihovi nasprotniki, pa so bili prepričani, da je ta spopad zanje pravičen, da se borijo za dobro Slovencev.

Vodstvo komunistov je vedelo, da v Sovjetski zvezi ne živijo bolje kot so pred vojno živeli pri nas

Ivan Maček Matija je v svoji »nevednosti« debelo lagal

Državljanska vojna je dejstvo in je legitimna, ni pa legalna. Privrženci revolucije so se odločili, da z revolucijo dosežejo spremembo krivičnega režima. Obljubili so, da bo po zmagi revolucije uveden za narod boljši sistem, tak kot je že v Stalinovi SZ. To je bila laž. Matija Maček, vodja OZN-e, je po vojni le povedal:

»Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi v SZ, povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane!«

Kljub tej laži so bili revolucionarji prepričani, da je sovjetski režim pravičnejši, kot je bil obstoječi pri nas. Zato so izvedli revolucijo. To ni bil boj iz čiste zlobe, temveč boj za pravičnejšo družbo, za slovenski narod. Tega pa življenje v socialističnem enopartijskem režimu ni pokazalo, za kar je narod utrpel ogromne žrtve. Kako naj se žrtve revolucije distancirajo od take državljanske vojne, ko jih zmagovalci revolucije še naprej obtožujejo za kolaborante in izdajalce naroda, bili pa so le legalni nasprotniki komunizma? Mar niso mogoče ravno revolucionarji izdajalci naroda, saj so se borili in uresničili cilj, prevzeti oblast po vzoru Stalina, voditelja komunizma?

 Partija je, s tem da je ob boju proti okupatorju organizirala revolucijo, zagrešila nad narodom najhujši zločin

V Delu zopet berem: »Komunistična partija je ves čas vojne in seveda še po njej nadvse pretkano igrala svojo dvolično vlogo z enim samim zelo jasnim ciljem: prevzeti oblast. Nastanek domobranstva in državljanska vojna sta bila del premišljenega načrta Partije, ki si po končani vojni nikakor ni želela demokracije. Če bi Ivana Mačka Matijo ali Mitjo Ribičiča obsodili zaradi zločinov, ki sta jih ukazala, če bi Komunistično partijo jasno označili za zločinsko združbo, potem bi tudi na partizanski boj lahko gledali drugače jasno pove prof. dr. Matjaž Zwitter v članku So bili vsi na napačni strani (Delo, SP; 4. januarja 2014). Dr. Vida Deželak Barič, raziskovalka na Inštitutu za novejšo zgodovino, v prispevku Vojna je postajala iz leta v leto bolj krvava (Delo, 16. maja 2012; Rubrika Znanost) piše: »Revolucionarno nasilje je bilo odločilno za vzpostavitev oborožene protirevolucije, čeprav nekateri tega nočejo videti. Za prepir sta vedno potrebna dva, vendar je vselej tudi pomembno, kdo je začel.«

Pokojni akademik prof. dr. Aleksander Bajt v svoji knjigi Bermanov dosje piše: »Partija je med okupacijo prevzemala oblast z lažjo in nasiljem, likvidacijami političnih nasprotnikov, a je tudi organizirala proti okupatorski boj, v katerem so sodelovali tisoči Slovencev. S tem da je izkoristila osvobodilni boj za izvedbo revolucije, ne le objektivno – tega pač ni mogoče zanikati –, ampak predvsem subjektivno, je zagrešila nad slovenskim narodom najhujši zločin, ki si ga je mogoče zamisliti. Z njim je sama sebe postavila izven zakona. Ne legalnega, ta je pri tem nepomemben, ampak občečloveško naravnega, veljavnega za vse kraje in čase.«

Obtoževanje nasprotnikov komunizma, da so izdajalci, ne pa priznanje, da so nasprotniki komunizma, je poniževanje velikega dela državljanov

“Preostanek življenja bi rad preživel v Piranu.”

OF je že prva leta okupacije poleg napadov na okupatorja likvidirala številne nasprotnike revolucije, lojalne legalni vladi v izgnanstvu. OF je že jeseni leta 1941 sprejela sklep, da je le boj zoper okupatorja pod njenim vodstvom edino pravi, vsak drugi upor pa je izdaja naroda. Tako je vse nasprotnike že vnaprej obsodila na smrt.

Kdo je dal OF mandat za tako ravnanje v imenu ljudstva? Koga pa je OF v revoluciji premagala? Kdo so, kje leže legalni nasprotniki revolucije? Obtoževanje nasprotnikov komunizma, da so izdajalci, ne pa priznanje, da so nasprotniki komunizma, je poniževanje velikega dela državljanov.

Imenovati partizane, pripadnike revolucije, za »hudičevo zlo« je neracionalno in nepošteno, ne prispeva k potrebni spravi, temveč povečuje razkol. »Tako na strani komunistov kot na strani nasprotnikov komunizma so bili zmotljivi ljudje, ki jim je potrebno priznati dostojanstvo in pravico do domovine, tisti, ki so storili zločine in ukazali zločinsko ravnanje, pa sodijo pred sodišče. Sprava v narodu mogoča le na takšnem temelju,« je (bilo?) mnenje Spomenke Hribar in je tudi moje mnenje. »Če ne sprejmete dejstva, da pri vsakem gibanju obstajajo dobre in slabe stvari, imate težavo. Zgodovina je zapletena, da stvari niso tako jasne, kot si ljudje želijo,« je mnenje Josepha Mussomelija, nekdanjega veleposlanika ZDA v Sloveniji.

Zakonca Hribar, brez poglobljene in iskrene refleksije ni mogoča resnična sprava

 »Sprava bo, ko bo demokracija delovala,« opozarja dr. Iztok Simoniti v članku, (Delo, SP, 18. januarja 2014) in nadaljuje: »Ni se mogoče spraviti glede preteklosti, če nismo spravljeni glede sedanjosti. Če država sproti ne preganja storilcev kaznivih dejanj, se kopičita bes in negativni spomin o nepopravljenih krivicah. Kot vemo, sta državljanska vojna in revolucija znani metodi za hitro ‘popravljanje’ krivic. Ker na dejstva država politično in pravno narobe reagira, načrtno poglablja razkol med državljani, deluje proti spravi in ustvarja psihozo državljanske vojne. Pri nas sprave ni, ker ne deluje demokracija. Resnica, potrebna za delovanje demokracije, izhaja iz razkritih dejstev. Nepravični državi državljani odrečejo lojalnost, ko jo najbolj potrebuje; tako se je zgodilo z Jugoslavijo in se bo tudi s Slovenijo, če bo nepravična.«

Berem članek Maria Plešeja iz leta 2013

Sprave ni brez naporov in žrtev

»Uradno smo se sicer spravili že pred razglasitvijo neodvisnosti, a nespravljeni po mojem ostajamo, ker v spravo ne vlagamo dovolj naporov in ker nismo pripravljeni na večje odpovedi in žrtve. Resnične in trajne sprave pa brez vsega tega ni možno doseči. …

Sprava pomeni dejstvo, da med dvema ali več sprtimi stranmi ni več sovražnih ali odklonilnih odnosov. Za dosego takega stanja je najprej potrebno, da vsaka stran na osnovi prej omenjenih temeljnih vrednot opravi poglobljeno in iskreno refleksijo o tem, kje in kako je zgrešila v svojem delovanju, kar neizogibno vodi k razkrivanju resnice. …

Največjo odgovornost za to seveda nosijo odločevalci v politiki, civilni družbi in množičnih medijih, vendar je potrebna tudi večja angažiranost državljank in državljanov, da po svojih močeh z napori in žrtvami prispevajo k temu, da bodo naslednji državni prazniki vedno lepši in vedrejši.

‘Blagor tistim, ki delajo za mir’ (Mt 5,9).«

Zakonca Hribar, vredno je obžalovati, kar nas razdvaja, le sprava nam bo vsem v ponos

Dolga in naporna bo še pot v boljšo demokracijo. Revolucije ljudje ne začno iz zlobe, temveč zaradi vzrokov in ciljev, ki so za vsako stran različni, a vsaka je prepričana, da je samo njeno ravnanje koristno za narod.

Zakonca Hribar pravita: »Predpogoj slovenske narodne sprave je, da se skupaj distanciramo tako od krvave revolucije kot od krvave kolaboracije.«

Prepričan sem, da to vajino stališče ne vodi do sprave, ohranja pa razkol. Sprava naroda se bo pričela tedaj, ko bomo vsi obžalovali državljansko vojno, ki je prizadela vse, nasprotnike in narod, in nam ne more biti v ponos.

Zakonca Hribar, vredno je obžalovati, kar nas razdvaja, le sprava nam bo vsem v ponos.

Zakonca Hribar, kaj je za nas vrednota, kaj nam v ponos: revolucija in enoumje SFRJ ali demokracija in samostojna Republika Slovenija? Bo slovenski parlament še naprej zavračal podpis Resolucije Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu? V čigavem imenu in komu v korist? Slovenci, vprašajmo se, kam plovemo?!

7 KOMENTARJI

  1. Nekateri se še kar ukvarjajo s spravo. S komunisti se ne spravljaš, pač pa jih odstraniš. Tudi v Nemčiji se niso spravljali s hitlerjanci, tam je vse v zvezi z njimi prepovedano in pod nadzorom obveščevalnih služb. Kar pa zadeva Srbjance v Sloveniji, Kolpa je njihova zgodovinska destinacija. Naj se gre gospođica Diklić spravljati kar tja dol v Srbijo. Tam lahko zaustavlja tudi desnico, če jo bo kdo pripravljen poslušati. V kar sicer dvomim.

  2. Danes ne razumejo nič drugače: osvojiti svet z nasiljem, preoblaenjem v ovčje kožuhe, zavajanjem, da se ljudje spopadejo med seboj pod njih zastavo itd. Putinovo partijo je Kitajska partija poslala naprej v nasilje kot izvidnico, kako bo reagiral nato (ZDA, EU in ), potem imajo oni namen zasesti tudi Rusijo, kot svoj s – putinik… Samo toi logiko poznajo, ostalo je le bla-bla. Milijoni mrtvih jih ne zanimajo – so že dokazali, zato pozivanje o usmiljenju nad Ukrajinci brati, nad Kijevom in drugimi mesti, vidijo kot svoj uspeh, slavo in pravi pristop… “Revolucija žrtvuje tudi lastn sinove” za oblast, zato ji drugih ni žal, ampak je genocid del sistema.
    To so dejstva, že dokazana, zato se ne opravičujem nikomur, če noče videti, če noč razumeti ali ker ga razgalja tisoče takih ugotovitev in dejanj, ki postajajo vse bolj grozovita. Tudi zrušena evropska , svetovna civilizacija jim ni v pogubo, to hočejo, je del sistema.

  3. Zakonca Hribar sta mojstra za radikalno zmotne presoje. Leta 1990 sta strašila ( in s tem usodno rušila Demos in njegovo vlado), da bo Slovenija zdaj zdaj postala katoliška verzija Homeinijevega Irana, ob tem, ko nikjer v Evropi Cerkev in z njo katolistvo ni bila ( in se vedno je tako) bolj izrinjena iz javnega življenja in prek vecinskih medijev bolj diabolizirana kot v Sloveniji.

    No, na predvečer zverinskih putinovskih vojaških osvajanj dodatnih delov Ukrajine in v perspektivi kdovecesa še, je pa gospod Tine objavil knjigo z nedeljeno podporo prav tej Rusiji. Nemara se res ne more ločiti od poti svojega filozofskega vzornika Heideggerja, ki se je v zori druge svetovne vojne specal z nacionalsocialisticnim režimom.

    Omenjene gospe Spomenke v njeni rodni Srbiji res zelo verjetno ne bi ravno mnogi poslusali, če bi pa jo, bi pa na veliko dobila verbalno nazaj, kar si po logični pameti zasluzi. Da ne govorim, kako bi skozi prišle nase vrle Svetlane, Slapšak in Makarovič. Takšne lahko prosperirajo samo v razmerah provincialne tople grede primitivnega levega ekstremizma, kot se je postavila na noge v slovenskem družboslovju in medijih. Kar zal dela Slovenijo čudaško, omejeno in neumno.

    Prve zmedene reakcije in nereakcije tega milijeja na vojno v Ukrajini, vključno z nacionalno TV, ko informativni program pol dneva ni vedel, kaj bi porocal in ni porocal nic, medtem ko so kolegi po vseh primerljivih državah takoj obsirno in zgrozeno informirali javnost o vojni v polnih obratih, je samo vnovični dokaz te sirse mentalne, zlasti vrednostne insuficience slovenske levice.

  4. Putin in lwevičarji njegovegakova pri nas sprvrženga revolucionarno/diktatorskega enoumnega marksizma in vladanja so isti.
    Hočejo vrnitev v popolno diktaturo, kot prej v SZ in SFRJ!
    Toda proces in volja ljudi v nekdanjih satelitih SZ in širše gre k demokraciji in Komunisti s politično lutko vojaških in KGB-jevskih mišic Putinom so se ustrašili, da se to razširi in udejanji še v Rusiji, zato so z zlaganim strahom pred napadom na Rusijo, zasedli belorusijo in sedaj Uklrajino uničujjo, čeprav z ljudmi vred! To je klasični boljševizem, na katerem temelji tudi naša lvica opravih možganov in intersov osebnega egoizma i brezdeljnih “nevladnih ” organizacij na ulicah…
    Sedaj jih grabi panika!, samo za to gre: raju uničenje vsega, kot izguba oblasti, preprečitev prihoda na totalno diktaturo, kot je že bila!!!

  5. Nemen Levice in teh marksistov je, da uzakonijo globoko državo-partijo na oblasti in s tem tudi neke vrste legaliziran tajkunski komunizem: samo zanje, kot so nedavne trgovine samo zanje, dnevi brez carine uvoženih avtomobilov in še marsičesa – celi kamioni robe nepregledane-“samo vozi! “, samo zanje…
    Država samo zanje.

  6. Postni dnevi in 40 mučenikov:
    Kristus je nprišel sveto odrešit od hudiča-zla. Ali je možna svetovna sprava s hudičem, ki je temeljno nasprotje dobrega , temeljno nasprotje krščanstva in vseh religij?
    Kristus ni spravljal ljudi hudim duhom, ampak ga je iz njih izganjal, jih ozdravljal. Ozdravimo svet in bomo spravljeni z Bogom, njegovim stvariteljem, ne glede na evolucijo človekali ne.

    • Dobro-ali bolje Dobri je že zmagovalec nad zlom. Delaj dobro pa se ti ne bo treba spravljati z nikomer.

Comments are closed.