Zakaj (travmatične) zgodbe dedkov vnukov ne zanimajo?

19
360
Kočevski rog spominska slovesnost spomenik
Foto: Jože Bartolj.

To vprašanje je danes zelo aktualno, in kakor se morda čudno sliši, je vprašanje preživetja. Starejše generacije, ki so okusile krivice druge vojne in zlagana socialistična desetletja po njej, bolj kot kdajkoli iščejo sogovornika, razumevanje in olajšanje, toda teh ni in ni od nikoder. Trenutne razmere v družbi in politiki marsikoga od starejših ljudi utrjujejo v prepričanju, da nikoli ne bo drugače in da proti tako močnemu (da ne rečemo kaj hujšega: perfidnemu, manipulativnemu, zločinskemu) nasprotniku, ki drži roko nad mediji, ne moreš storiti veliko. Res je sicer, da si starejši ljudje te svoje drže ne bodo priznali, ker se je največkrat tudi ne zavedajo, toda to še ne pomeni, da se občutek, da smo vsi skupaj spet ujeti in nemočni, vztrajno in zanesljivo ne prebija na površino; in da ne bomo kmalu spet začutili, da smo žrtve sistema. Kar je gotovo zelo slaba drža, dolgoročno morda najslabša od vseh, ker nas ne spodbuja k temu, da bi naredili kak korak naprej na tistih področjih, ki so za nas najtežja in nova. Saj veste, žrtev ima vedno prav in ker ima prav, ji ni treba nikogar poslušati niti razumeti. In lahko si vzame ves čas, kar ga je, da pojasnjuje svojo zgodbo in razlaga svojo krivico. In lahko celo stori kako novo krivico in ji ni treba biti žal, ker je bila ona prva žrtev. Tako nekdanje žrtve hitro postanejo storilci, o katerih je nekdo resignirano rekel: Vsi smo žrtve bivših žrtev.

Druga plat tega ponovnega občutka, kako so nas opeharili in kako smo nemočni, da bi kaj spremenili, je, da bolj kot kdajkoli težko prenašamo vsakodnevne frustracije in drobne težave. Ko nam na primer nekdo kaj grdega reče. Če bi prej zamahnili z roko in šli naprej, se zdaj z boleče jeznim in prestrašenim in nato ogorčenim pogledom zazremo vanj in si mislimo, »kako daleč je prišlo hujskanje in sovraštvo v našem narodu«. Kar je sicer lahko čisto res, ampak če smo iskreni, bomo morali priznati, da je naš patetični odziv pretiran, da so čudaki tudi v drugih družbah, ki niso izšle iz socializma, in da politika pač ne more biti vsega kriva. Ker smo razboleni, nas vse prizadene, in to je vse. Kako si bomo to bolečino razlagali, pa je zelo poljubno in lahko tudi zelo oddaljeno od resnice. Lahko da je kriva politika, ampak bistveno bolj verjetno je, da ni. Ampak še bolj bistveno pa je tole: ker smo potisnjeni v pasivnost in čakamo in ker naše potrebe po tem, da bi nas kdo razumel in nam dal poguma, naraščajo, nimamo posluha za nikogar drugega. Še bolj smo izolirani in sami. In to je tudi delni odgovor na naše vprašanje iz naslova: mladih stare travme ne zanimajo zato, ker so se v starejši generaciji nakopičile ali ponovno prebudile do te mere, da ta generacija rabi takojšnjo pomoč, te pa ji mladi ne morejo dati. Zato se starejši nanje potihem jezijo, jih gledajo postrani in slej ko prej odženejo. In če so taki, jasno, ne zanimajo nikogar. V svoji bolečini in stiski so se od mladih izolirali in ker ne verjamejo več, da bi jim mladi morda vendarle hoteli prisluhniti, jih že vnaprej kritizirajo in se obešajo na najmanjše njihove napake. Te so zanje samo dokaz, kakšni so ti mladi in opravičilo za to, da jih odganjajo.

Drugi del odgovora je bolj enostaven: mladih pretekle krivice in travme ne zanimajo, ker so pretežni del svojega časa obrnjeni vase in v sedanjost, celo kratkoročno sedanjost, in ker si v prvi vrsti želijo izboriti mesto med vrstniki. Iz teh virov prihaja v njihov svet vsak trenutek dovolj izzivov in problemov, da zapolnijo ves njihov čas in energijo. Posrkanost mladih v vsakodnevni tok življenja redno povzroča sive lase starejši generaciji. Čeprav ta nekako razume, da v teh časih mladim ni lahko, in da se morajo mladi osamosvojiti in začeti nanovo, to načelno razumevanje še zdaleč ni dovolj, da bi se generaciji zbližali. Problem ni v različnih potrebah ene in druge generacije, ampak v tem, da so te potrebe podobne (na primer potreba po stiku, razumevanju, tolažbi ali opori), a jih prav zato ni mogoče potešiti naenkrat, ker so se prebudile na obeh stranem hkrati in izjemno močno. Kdo naj prvi posluša koga in kdo naj prvi komu nudi oporo, ko pa bi vsak hotel biti prvi.

Starejši ljudje bi želeli imeti v mladih sogovornika, ki bo poslušal njihove izkušnje in nasvete in jih, če se le da, upošteval in tako poskrbel, da bodo oni mirnejši in z manj skrbmi. Tu gre torej za tipične potrebe starejše generacije po razumevanju, sprejetosti in tolažbi, ki pa jih navadno ljudje ne izrečejo in se jih ne zavedajo, ali si jih ne priznajo. Rezultat tega je, da se mladi ne vračajo ravno pogosto domov ali pa zelo na kratko, kratki pa so tudi njihovi odgovori na vprašanja o tem, kaj počno in kako jim gre. Tudi mlajša generacija enako močno kot starejša pogreša sogovornika in to vrsto let, praviloma kar od začetka pubertete dalje, kar pomeni, da je zanje prehod v odraslost v prvi vrsti čas, ko so v svojem otroškem doživljanju sami, si želijo biti sami in stvari reševati sami, a hkrati še nimajo dovolj opore med vrstniki, da bi se lahko povsem zanesli nanje. Ta čas ima seveda svoj namen: postavljanje na lastne noge je možno le, če človek začuti, kako je biti sam, kaj pomeni zanesti se nase in kaj zmore sam. Na eni strani imamo torej starejšo generacijo in njihovo bolj ali manj nepotešeno potrebo po tem, da jih mladi s svojim ravnanjem in odgovori pomirijo. Na drugi enako nepotešeno potrebo mladih, da bi se kdo zanje iskreno zanimal in jim dal ob sebi dovolj prostora, da bi si lahko začeli urejati svoj notranji svet in se pripravili na vstop v svet odraslih. Ampak te težave generacij so povsod in nimajo nujno zveze s politiko. Vedno starejši ponujajo nasvete in iščejo oporo pri mlajših, ki bi sami rabili oporo in pogum za vstop v svet, medtem ko jih skrbi in nasveti starejših vlečejo nazaj domov in zbujajo dvom v lastne sposobnosti.

Če zdaj to situacijo vseeno na hitro prenesemo v politični prostor in pogledamo rezultate letošnjih volitev, bomo ugotovili, da bi se pomladna politika iz tega medgeneracijskega razkoraka in prekinitve stika lahko kaj naučila. Tudi v pomladni politični drži namreč mladi nimajo pravih sogovornikov in nič ne pomaga, če se zgražamo, kako na drugi stani mlade nekakšni navidezni sogovorniki in šarlatani vedno zavedejo. Pravi sogovornik mladih je nekdo, ki se približa njihovemu doživljanju, kar sploh ni enostavno, in jih poskuša razumeti in sprejeti, kar je še težje. Tak sogovornik ni žrtev, zato ni zagrenjen in se ne posmehuje zgroženo niti najbolj čudnim idejam, ker so samo ideje. Stoji na svojih nogah, svoje potrebe rešuje drugod, ali pa jih začasno odloži ali skrije, vsekakor pa od mladih nič ne zahteva, se jim ne dobrika in jih ne krivi za njihovo kratkovidnost in obrnjenost vase. Ker vsega tega v našem političnem prostoru ni, me ne čudi, da so nekateri mladi volivci pripravljeni podpreti celo tako absurdno idejo, kot je ideja demokratičnega socializma. Če so bili pred leti zadovoljni samo s stranko mladih, je kriza očitno prinesla zaostritev retorike in, zanimivo, naslonitev na neke čudaške politične zglede pri starejši generaciji. Kot bi se povezali dedki in vnuki, in sicer dedki, ki so zamudili svoj čas, ter vnuki, ki jim nihče ne pokaže, kako vstopiti v tok časa.

Tudi to zgrešeno srečanje ne bo trajalo dolgo. Ampak kaj se lahko iz tega naučijo pomladne stranke? Bodo končno razumele, za kaj gre? Da njihov sogovornik niso ti. leve stranke, ampak na eni strani mladi brez travm, ki bi samo radi prihodnost, na drugi stari ljudje s travmami, ki bi radi lepšo preteklost? Bodo zmogle to dvojno pozornost? Gledati nazaj v krivico in naprej v svet iskrenih sogovornikov in otrok, ki lahko sanjajo o prihodnosti? Bodo zmogle to odprtost do drugačnih zgodb in izkušenj? Bodo lahko sprejele tudi to, da mlade povsem iskreno druga vojna, nakopičene krivice in današnji odmevi in ostanki teh krivic ne zanimajo, ker so mladi in ker si želijo naprej v svojo prihodnost in ne nazaj v našo preteklost? Bodo nehale biti stranke travmiranih ljudi in za travmirane ljudi, ne da bi se izumetničeno prilagajale in koketirale na vse strani, da tega ne bi bilo videti? Pomladna zgodba je za hip postala travmatična zgodba, kar je spričo razmer razumljivo, ampak to ne sme trajati predolgo. Kako namreč odgovorimo na krivico, je samo naša izbira. Celo in zlasti travmirani ljudje bi radi videli, da je nekdo ušel pastem maščevalnosti in zagrenjenosti, da marsikaj sprejema s humorjem in celo prizna lastne napake.

Dr. Tomaž Erzar je sodelavec in soustanovitelj Študijsko-raziskovalnega centra za družino (ŠRCD) v Ljubljani, ki skupaj z ustanovo Memores, Radijem Ognjišče, spletnim medijem Časnik in drugimi sodelavci za leto 2015 pripravlja niz dogodkov in dejavnosti v zvezi z obeleženjem sedemdesetletnice konca druge svetovne vojne pod skupnim imenom “Resnica in sočutje 1945-2015”.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


19 KOMENTARJI

  1. Tedaj, ko bi naši očetje – pošteni partizani lahko kaj povedati, niso smeli in so se bali. Zdaj vem: BILO JIH JE SRAM, ker so sodelovali pri nečem, česar niso želeli in čemur niso bili kos. Revolucionarni stroj jih je porinil v nečlovečnost. Zdaj ležijo v grobu in naj počivajo v miru. Čitaj roman Mihe Mazzinija: Paloma negra.

  2. Briljanten prispevek avtorja! In to na kubik!

    Resnično je, da bi morali biti tankočutni, ne le do preteklih krivic, ampak tudi sedanjih.

    Sedanjih še bolj, ker jih še lahko preprečimo ali vsaj omilimo.

  3. Gospodu Erzarju iskrene čestitke za trezen in pronicljiv pogled v problem slovenske desnice, zlasti v njen pomemben del, ki jo čaka resno vprašanje, koliko in kakšna desnica je. Zgolj opiranje na utrjevanje bloka Slovenske pomladi je za prihodnost trhla zgradba, saj nima jasnih temeljev. Zato je vprašanje medgeneracijskega sobivanja med ljudmi, ki se imajo za slovensko desnico, morda celo pomembnejše, kot pa sama desna politika.
    Nace Polajnar

  4. Genialni nemški polihistor Leibniz iz 17. stoletja je izrekel naslednjo večnoveljavno modrost: Sedanjost je polna preteklosti in v sebi nosi prihodnost. O tem bi morale premisliti stare, predvsem pa tudi mlade generacije, ki prevečkrat razmišljajo, da je preteklost moteča za sedanjost in ovira za prihodnost. Že stari Rimljani so rekli: historia magistra vitae est.

    • Ker je torej ćas-enje-prehajanje iz preteklosti prek danes v prihodnost,bi morda danes laže dedje in babice prisluhnile današnjim zgodbam svojih vnukov:le-te pravzaprav jasno razodevajo vse naše pretekle travme in žalostno zgodovino njih prednikov. Morda se moramo danes tako zaobrniti,da bomo najprej mi poslušali in slišali,kaj jih teži-v takem pogovoru bodo lahko potem šele slišali in spoznali oni nas. Vedno se mi je zdela zelo zanimiva Evangeljska beseda “spreobrnite se”in pojem spreobrnitev…

  5. Travme nikogar preveč ne zanimajo. Razen skozi sočustvovanje. Mladi potrebujejo poti naprej. In stari je ne vidijo. V tem je problem. Zato se oddaljujemo, medgeneracijsko. Mlade smo pustili na cedilu, tu pa se avtor sprašuje zakaj travmatične zgodbe mladih ne zanimajo. Kaj naj z njimi?
    Starejše generacije so izgubile bitko z revolucijo, kjer vse od prej ni bilo dobro, ničesar drugega, novega, pa revolucija ni prinesla. Izgubili smo bitko sami s sabo. Mladim nimamo česa dat. Ko pa gremo na volitve, pa glasujemo za Desus ali SMC ali SD. Torej je starejša generacija ne samo poražena, ampak izdajalska do same sebe. Ne se čudit torej, zakaj preteklost ne zanima vnukov. Ničesar ni v njej zanje. Sedanjost se je zakrila. Vsi se delajo neumni. Mladi pa rabijo pamet, rabijo nasvet, sicer delajo po svoje. Moči jim ne manjka.
    Pravice ni, je njihov sklep. In nihče ne ugovarja temu.

  6. Življenjskega duhovnega in materialnega napredka ne more biti brez upoštevanja življenjskega vodila, življenjske formule:

    resnica – krivica – pravica.

    Temelj temu življenjskemu vodilu pa je človekoljubje.

    Noben medsebojni odnos in nobena odločitev ni življenjsko pravilna, če ni dosledno upoštevano to življenjsko vodilo.

    Tako na posamični kot na skupnostni ravni.

  7. Koliko pa uspe izobraževalni proces usposobiti mlade, da znajo pravilno uporabljati to življenjsko vodilo?

    In zakaj je skrajni liberalizem zavozil mnoge mlade in starejše na slepi življenjski tir.

    Slepi življenjski tir, za katerega je značilna plehkoba, ki se izogiba življenjski resnici in človekoljubju.

    • Res je tole spletni forum… toda kdo bo kar naprej spremljaj tvoje samogovore? Komuniciraš sam s sabo!

  8. Moj ljubi Zdravko. Moraš se boš navaditi, da se je mogoče pogovarjati tudi tako, da se medosebno ne obtožujemo in izničujemo, ker se s tem le medsebojno oddaljujemo, končni učinek je pa ničen.

    Ampak, da skupaj človekoljubno ustvarjalno iščemo načine kako osebno in skupnostno duhovno in materialno napredovati.

    Brez medsebojne duhovne poglobitve in pozitivnega ustvarjalnega prispevka ne bo napredka.

    • Najprej, ne naslavljaj me z lažnivim “ljubi”.
      Drugo, ti se z nikomer ne pogovarjaš.
      Tretje, pokaži svojo človekoljubnost v kakem komentarju.
      Le poglobi se vsaj malo, če želiš kakšen napredek.
      Zaenkrat sam s sabo govoriš, sebi v brado.
      In za ta stavek mi boš očital medsebojno obtoževanje in izničevanje?!

  9. Zdravko, zgoraj sem napisal svoje mnenje. Če je tvoje mnenje drugačno, ga napiši.

    Kdo pa lahko doseže, da mora biti komentar le v obliki prepirljivega dialoga komentatorjev, ko pa se mnenje lahko poda na povsem etičen in dostojen način.
    Po moje takšno mnenje bolj zaleže, ker ga je lažje razumeti. To potrjujejo tudi življenjske izkušnje, zlasti še v zakonskih zvezah.

    • Saj vem, da nima smisla. Tako kot bi z Aladarjem o nečem razpravljal. Enako. Kot bi se s kamnom pogovarjal.
      Ko pa potrkaš, se kot kača odzoveš, “prepirljivost, neetičnost, nedostojnost”. Izvoli piši naprej. Zastonj je.

  10. Opravičujem se Zdravko, če sem te preveč nežno nazival. Drugič ne bom več uporabil takšen način.

    Čim bi se zahtevalo, da je komentar le v tem smislu, da en komentator odgovarja drugemu oziroma vsi prvemu, bi se omejila svoboda razmišljanja in podajanja komentarjev.

    Vodilo pri komentarjih mora biti le:

    Etično in dostojno podajanje mnenj, ki se navezujejo na temo obravnavnega članka.

  11. Moje izrazito strinjanje s Sarkazmom. Zgodovina je učiteljica življenja. Kdor je ne pozna ali jo celo ne želi poznati ni ne pameten, ne svoboden. Ni zrel, da bi bil homo politicus.

    Travme preteklosti so nujna tema vsaj za vsakega bodočega intelektulca. Tudi šolska tema. Zlasti gimnazijska in univerzitetna. Mladim naj se pri tem nudi dostop do preverjenih dejstev in jih vzgaja v civilizacijskem vrednostnem sistemu. Vse naprej, tudi njihovo iskanje in vrednotenje, je seveda področje svobode njihovega duha.

    Na sicer zanimiv in kvalitetn članek je moja pripomba tudi ta, da je v slovenskih razmerah užaljenost in prizadetost tistih, ki jim je komunizem povzročil travme, krivice, nekoliko bolj upravičena kot drugod po našem kontinentu. Mi ni znano, kje znotraj EU bi bile totalitarno navdihnjena prepričanja tako trdo zakoreninjena kot pri nas, predvsem pa še naprej zakoreninjen nek grobijanski primitivizem do tistih, ki komunizmu niso ljubi.

    Avtor naj na primer primerja zapise po slovenskih forumih z nemškimi, angleškimi ali tudi hrvaškimi, pa bo moral priznal to neprijetno resnico. Slovensko politično izražanje je žalostno polno ( zatrte) agresivnosti, brutalnosti, primitivizma, posebej na levici.

  12. Zakaj (travmatične) zgodbe dedkov vnukov ne zanimajo?
    =========

    Zato ker slovenski šolski sistem, ki je postkomunističen kot vse ostalo v SLO, producira iz ljudi idiote.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite