Zakaj traja tako dolgo?

10
327

Odstop Antona Stresa in Marjana TurnškaNa današnji godovni dan blaženega Slomška mineva spomin 15. obletnice Slomškove beatifikacije (op. 19.9.), ki jo v slovenski cerkvi že drugo leto zapored praznujemo brez dveh Kristusovih naslednikov, saj po lanskoletnem julijskem papeževem sprejemu »odstopa« služb ljubljanskega nadškofa metropolita Antona Stresa in mariborskega nadškofa metropolita Marjana Turnška v omenjenih delnih Cerkvah še vedno čakamo na povrnitev polne avtoritete apostolske tradicije z zapolnitvijo nastale praznine oz. postavitvijo novih škofov ordinarijev.

Znano je, da vodijo Katoliško cerkev Petrov naslednik (papež) in škofje. Zakonik cerkvenega prava opredeljuje posebne primere izpraznitve škofovskega prestola z izrazom ‘prazen sedež’ (ang. vacant see), med katere sodi tudi papežev zasilni ukrep ‘sprejem odstopa’ (ang. resignation accepted). Cerkveno pravo tako predvideva krizni scenarij brezvladja, vendar je v slovenskem primeru zaradi njegove nenaravne poti (povezanost odstopa z odvzemom ti. insignij – znamenj oblasti) toliko bolj bolečega pomena za življenje (posamezne) cerkve, saj ne gre zgolj za odsotnost škofa, »kateremu je zaupana delna Cerkev, da jo vodi z avtoriteto svoje svete redne in neposredne oblasti in jo opravlja v imenu Kristusa, dobrega pastirja, v občestvu z vso Cerkvijo in pod vodstvom Petrovega naslednika« (Katekizem katoliške Cerkve). Samo posvečena škofija s posvečenim škofom, to je s ti. škofom ordinarijem, lahko namreč vzpostavi najbolj intimen odnos s Kristusom in vodi (ang. ruling) krajevno Cerkev, ki je hkrati tudi apostolska v nasledstvu z rimskim škofom, torej papežem.

Ob tem slovenski primer cerkvenega brezvladja, kljub dolgemu trajanju, morda niti ne bo postal neslavni rekord za statistiko. V primeru Erfurta v Kölnski nadškofiji je bilo potrebno za novega škofa čakati dve leti. Za primerjavo, izpred let se lahko spomnimo, ko je, sicer na polju svetne oblasti, Belgija presegla svetovni rekord in čas 249 dni brez vlade. Belgijci naj tega ne bi vzeli kot sramoto, ampak so raje praznovali. Nasprotno od tega, poteka postopek imenovanja slovenskih škofov bolj ali manj v zatišju, z izjemo splošnega zanimanja javnosti, kratkih vatikanskih poročil in ad hoc špekulacij medijev.

Ker se do sedaj v postopku skoraj nič še ni zgodilo oz. mi ozadja niso poznana, kakor tudi po mojem mnenju tudi ne mnogim vidnim cerkvenim obrazom, ki o tem javno razpravljajo, se gre postaviti na izhodišče, da bi smelo biti v vitalnem interesu, tako slovenske Cerkve kot Vatikana, čimprejšnje imenovanje škofov ordinarijev in s tem izvrševanje nebeškega kraljestva skozi njihovo učiteljsko, posvečevalno in vodstveno funkcijo.

Postopkovni argumenti, da je potrebno izbrati premišljeno in predvsem dobro izmed skrivnih kandidatov, sami po sebi še ne zagotavljajo kvalitetnega izbora in v bistvenem ne odgovarjajo na vprašanje, zakaj traja vse skupaj tako dolgo. Tudi povod cerkvenega obglavljenja (finančna afera mariborske nadškofije) ne pove dosti o njegovih vzrokih in ne utemeljuje postopkovne megle. Da je megla še bolj gosta narekuje dejstvo, da sta odstavljena škofa v dveh nadškofijah, čeprav ena (ljubljanska) ni bila neposredno povezana z afero druge (mariborske). Zato se poleg cerkveno-pravnega obarvanega razmišljanja na splošno postavlja dvojno vprašanje istega problema oz. postopka imenovanja – ali se bolje oz. hitreje noče ali ne zmore? Najbrž je razlog v slednjem, kar bom poskušal izpostaviti iz vidika temeljnega značaja škofa kot očeta v nadaljevanju.

Značaj škofovskega reda je pomenljivo razdelan v Dogmatični konstituciji o Cerkvi (Lumen Gentium) papeža Pavla VI., v katerem je škofovstvo zaznamovano z Očetovskim posvečenjem. Škofovska služba je Očetovsko opravilo*, kakor Bog Oče včlenjuje ude v svojo telo cerkev, tako tudi vsak oče zbira svojo družino. Spoštuj očeta, pravi četrta zapoved, vendar ne samo po sebi, saj si mora oče svoje ime (in spoštovanje) pridobiti. Vloga očeta namreč je, da je mogočen v svoji modrosti, ponižen v upanju, trden v veri, krotek v moči, odločen pri izbiri ter ponosen v temelju svojega jaza. V interesu škofa mora biti ponos na svoje poslanstvo in oblast, kakor je sreča očeta, da je ponosen na svoje otroke**.

Ob koncu zadnje kolumne odziv na intervju s škofom Glavanom sem izrazil pomislek, da je stanje v slovenski Cerkvi, brez (dveh) »očetov«, morda tudi odraz splošnega stanja slovenskega očeta oz. moškega, ki ga je posrkala krutost 20. stoletja. Namreč ali je ta, ki bi moral biti oče, še vedno izgubljeni sin (prim. Lk 15, 11-32), ki je na lastno krivico obtičal v stranpoteh vojn, travm, alkohola, nasilja, zlorab, prevar in stisk?

Če smo bili še nedavno vajeni odločnih govorov in neomajne drže kakega slovenska škofa, sta danes obe nadškofiji s praznima sedežema zaviti v molk, kot užaljen moški, ki ne najde pravih besed za sesuti svet, v katerem se je znašel. Ne glede na razloge je milost imeti škofa, zgoraj omenjena konstitucija namreč pravi »Kdor torej škofe posluša, posluša Kristusa, kdor jih pa zaničuje, zaničuje Kristusa in tistega, ki je Kristusa poslal«***.

Razmere, ki so privedle do brezvladja v Cerkvi, potrebujejo nemara bolj kot odločne besede ključnih akterjev dejanja, ki bodo v svojem bistvu drugačna in vredna apostolskega zbora ter očetovskega značaja. Letos mineva 155 let od velikopoteznega Slomškovega prenosa sedeža škofije iz Sv. Andraža v Maribor. Takšen projekt ne bi nikoli uspel, če ne bi Slomšek vanj verjel. Pred lastnim obglavljenjem je bila slovenska Cerkev že dlje časa kronično prehlajena. Stvar je propadla, ker ni bilo prave vere, kajti le kdo bi si želel verjeti v bolezen in projekte s »hladno« vsebino. Bolje kot to za zdaj ostaja molitev »Oče naš, škof je naš«.

Opombe:

*»Čeprav bi namreč imeli deset tisoč vzgojiteljev v Kristusu, vendar nimate mnogo očetov. V Kristusu Jezusu sem vas namreč po evangeliju rodil jaz« (1 Kor 4,15).

**Bog je ponosen na svoje stvaritve: »Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro« (1 Mz 1, 31).

***Prim.: »Kdor posluša vas, posluša mene, kdor pa zavrača vas, zavrača mene, In kdor zavrača mene, zavrača tistega, ki me poslal« (1 Lk 10, 16).

 

10 KOMENTARJI

  1. No, ob vseh citatih zvemo, da je škof “Kristusov naslednik”.
    Saj bo kdo rekel, drobnjakarstvo, a lapsus je tako velik, kot bi rekli, da je papež Frančišek potomec apostola Petra!

    Lp

  2. V intervjuju za STA je Rode izjavil: “Ne vidim človeka, ki bi bil že narejen za nadškofa”.

    Verjetno bo težava ravno v tem, ker ni kandidatov, ki bi ustrezali predstavam in željam Rodetovega kroga.

  3. o zadevi si nihče ne upa (ne zna) povedat nič konkretnega: poleg zgornje izjave našega človeka v generalštabu – ki na nek način ščiti generalštab, sem ujel samo še izjave Štuheca, ščitijo domače bojišče: naslednika bi morali najti pred odstavitvijo, napaka je če v tako kratkem času odstaviš toliko škofov, ipd. z eno besedo – za vse je kriv generalštab.
    meni ob vsem skupaj ni jasno kako Rode (Turnšek, Stres) ni poskrbel za naslednika niti mi ni jasno zakaj pri posvečevanju škofov niso mislili na to, da bi moral biti vsaj kakšen ustrezen za nadškofa in ne samo za “birmanje ter pisanje pastoralnih pisem”.
    je komu drugemu kaj jasno?

  4. Kakorkoli obračate,člani in udje Kristusove Cerkve-predvsem laiki-nimamo dovolj podatkov,da bi lahko vedeli,kaj je res. In prav to mi ni všeč:moj Učitelj se je poimenoval Resnica!in resnico je tudi dosledno oznanjal-danes pa nam tisti,ki se imajo za zavezovalce in razvezovalce v Njegovem imenu. največji del resnice hočejo za vsako ceno prikriti. Ne verjamem,da je to Gospodova volja!

    • Jezus je resnica, ampak marsikaj ostaja še zakrito.

      Jaz mislim, da nam to, da tako dolgo ostajamo brez škofov, na nek način koristi. Vsi po vrsti smo bili navajeni ujčkanja mame (države), na tak ali drugačen način. To da smo nekaj časa sami, nas dela bolj zrele. Ni nam udobno in ni brez nevarnosti. Ampak tudi izgubljeni sin se je moral čisto sam odločiti, da si želi bliže k očetu.

  5. Čakamo še na komentar komentatorja nadkristjana Pavla 🙂

    Drugače pa pustimo času čas. Slovenija je zapletena država, da ne rečem čudna. Ljudje smo takšni. Sam grem v stolnico k maši z enakim veseljem in mirom, kot tedaj, ko smo (še) imeli nadškofa.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite