Zakaj so žrtve skrivali v rudnike, če je šlo zgolj za izvrševanje pravnomočnih sodb sodišč

3
1953

Vrednote in anti-vrednote NOB

Zveza združenj borcev za vrednote NOB. Kako naj si razlagamo to čudaško poimenovanje požrešnega porabnika proračunskega denarja? Borci za vrednote. Kakšne, katere, čigave vrednote? Kaj pravzaprav so vrednote? Pomagajmo si s slovarjem:

vrednôta -e ž (ó) čemur priznava kdo veliko načelno vrednost in mu zato daje prednost: doživljati, ohranjati, priznavati vrednote; družbene, osebne vrednote; estetske, moralne vrednote; ljubezen, resnica, svoboda in druge vrednote (splet, Fran, SSKJ)

Prva ugotovitev je, da je slovar površen in zastarel, saj izrecno ne navajata vrednot NOB. Druga ugotovitev pa je, da v njem zaman iščemo anti-vrednote, ki jih v družbi pogosto zaznavamo in uporabljamo v kulturnem boju. ZZB vztrajno zmaguje na bojišču, na katerem se bije kulturni boj in goji sovražni govor kot prestižno borilno veščino. Mimogrede še namig: Delova osebnost leta 2017 jezikoslovec dr. Kozma Ahačič, idejni oče spletnega portala Fran, naj nezaslišano površnost čim prej odpravi.

Kaj so anti-vrednote, ki jih ob vrednotah goji veteranska organizacija ZZB? Sovraštvo, izmikanje resnici, zanikanje zločinov v komunistični revoluciji, preziranje Resolucije o evropski zavesti in totalitarizmu z  vztrajno uporabo rdeče zvezde, bolestna oblastiželjnost, izključevalnost, domišljavost, nesramno uživanje privilegijev, nespoštljiv odnos do pokojnikov – tako žrtev iz lastnih vrst kot iz vrst nasprotnikov …

Veteranske organizacije

Veteranskih organizacij in združenj je v svetu mnogo, verjetno so v vsaki državi. Zadržimo se nekoliko le pri tistih treh, ki so zaradi svoje provokativnosti redno deležne pozornosti medijev. Prva od teh je Protestantski Oranski red (oranževci). Ta vsako leto 12. julija v Belfastu krene na izzivalni pohod v spomin na zmago protestantskega angleškega kralja Viljema III Oranskega, ki jo je izbojeval na Irskem davnega leta 1690. Oranci – demonstracija premoči nad katoliškimi Irci, zloraba vere.

O Koroškem Heimatdienstu, njegovem mešanju političnih kart in vsakoletnem obeleževanju datuma plebiscita (20. oktober 1920) smo bili, odkar pomnim, deležni številnih komentarjev in upravičenih kritik. Iz leta v leto proslavljajo zmago na plebiscitu, ki je zakoličila mejo med Avstrijo in Slovenijo (državo SHS, Jugoslavijo) in bila usodni začetek silovitega ponemčevanja Slovencev na južnem Koroškem. Izživljali so se nad vse bolj in bolj usihajočim slovenskim življem. Za časa nacionalsocializma niso stali križem rok. Znamenjem časa in političnim vetrovom so se prilagajali s preimenovanji: leta 1920 Kärntner Heimatdienst (paravojaška organizacija ob plebiscitu), leta 1924 Kärntner Heimatbund in leta 1957 znova Kärntner Heimatdienst (nestrankarska patriotska državljanska pobuda). Nacionalistično organizacijo financira deželna vlada. Heimatdienst – demonstracija premoči nad Slovenci, nacionalizem.

Tudi naša borčevska veteranska organizacija je čutila potrebo po preimenovanjih in spreminjanju pogojev za včlanitev: leta 1948 ustanovljena kot Zveza združenj borcev NOV Slovenije, leta 1991 preoblikovanje družbenopolitične organizacije v samostojno nestrankarsko organizacijo, leta 1992 Zveza združenj borcev in udeležencev NOB Slovenije, leta 1997 možnost včlanjevanja oseb, ki niso bile udeleženke NOB, leta 2007 Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije. Velikodušno je financirana iz državnega in občinskih proračunov. ZZB za vrednote NOB Slovenije – demonstracija premoči nad poraženci v svetovni in državljanski vojni ter revoluciji, varuh novega razreda.

Podobnost med gornjimi tremi organizacijami je v njihovem vnašanju nemira in razdora med sodržavljani. Pri Heimatdienstu so šla v bližnji preteklosti dogajanja čez rob sprejemljivega za časa deželnega  glavarja Haiderja, pri ZZB pa to zaznavamo s predsedovanjem Tita Turnška. Posebnosti slovenske organizacije so v neverjetni pogostosti pojavljanja v javnosti, bolestnem stremljenju po neformalni oblasti, domišljavosti (izjave ob osamosvajanju) in novačenju novih članov (lovcev na privilegije, pristašev enoumja in kulturnih bojevnikov).

Intervju na TV Slovenija

Najprej poglejmo kratico. TV Slovenija pomeni Tele-vizija Slovenije in ne Turnšek-vizija Slovenije. Nič ne bi imel proti, če bi bil tovariš Turnšek politkomisar na zasebni televiziji, njegovi ali od ZZB. Na tisti zasebni TV, ki bi jo financiral iz svojih prihrankov, članarin, morda tudi s pomočjo iz Pjongjanga ali Caracasa – ne pa iz proračunskih sredstev, namenjenih borcem. Javni zavod RTV Slovenija, ki ga moramo prisilno financirati vsi državljani naj pusti pri miru, saj že brez njega pretežno vozi po levi.

Dva doktorja znanosti zgodovinskih ved sta pred dnevi postala tarča predsednika borčevske organizacije, viteza rdeče zvezde Tita Turnška, ki se mu strumno pridružujejo oprode. Razlog:  mislita s svojo glavo, razkrivata zgodovinska dejstva preširokemu krogu gledalcev. Dokler nova zgodovinska spoznanja ostajajo v ožjem krogu zgodovinarjev in bralcev strokovnih publikacij, ta še niso nevarna. Ko pa se občutljiva vprašanja NOB in revolucije nenadzorovano pojavijo v najbolj gledanem večernem času na nacionalni TV, je tako, kot bi biku mahali z rdečo cunjo. Ponori.

Ob viharju, ki ga je povzročil Intervju na TV SLO, nimam namena prepričevati prepričanih z ene ali z druge strani tragično razklanega slovenskega naroda. Ob množici vprašanj, ki se pojavljajo ob nepojasnjenih dogodkih in nepredelanih travmah, se ustavimo le pri treh. Kako opravičiti nedokumentirano »premetavanje kosti« borcev in talcev v na novo zgrajene veličastne grobnice? Zakaj so se grozodejstva revolucionarjev med drugo svetovno vojno dogajala na skrivaj, največkrat v zavetju noči, če naj bi imeli storilci pravnomočne papirje sodišč? Zakaj so tisoče in tisoče po koncu vojne pobitih žrtev pokopavali skrivaj in jih celo zazidavali v rudnike, če je šlo zgolj za izvrševanje pravnomočnih sodb sodišč. Tu nekaj ne »šitma« tovariš Tit.

Pozabljeni nacionalsocializem

Ob precenjevanje svojih zaslug za zlom fašizma ZZB pozablja na poraženo in zavržno ideologijo nacionalsocializma. Usta gromovnikov na proslavah kot tudi zapisi dežurnih komentatorjev na spletu so polni fašizma in nikoli se ne spozabijo, da bi omenili nacionalsocializem. Je vzrok temu nerodna besedna zveza, ki vključuje socializem, kajti ena od vrednot ZZB je tudi bila in je socializem? Nerodna reč tale nacionalsocializem, ki je na levem političnem polu, čeprav naši mladini v javnih šolah zabijajo v glavo, da na desnem.

Z zapisom nikogar od veteranov – resničnih borcev proti okupatorjem nimam namena prizadeti, kaj šele žaliti. Kritična misel je usmerjena le zoper organizacijo, ki ji pripadajo in zoper nesprejemljiva ravnanja vodstva ZZB.

3 KOMENTARJI

  1. Še z moje strani malo o jezikoslovju in neustreznem poimenovanju.
    Levičarji pogosto fašizem/nacizem pritikajo naši tako imenovani “desnici”. Zakaj v narekovajih? Ker je naša tradicionalna politična stran vse kaj drugega kot desnica po definiciji demokracije zahodnega tipa oz. prave demokracije. Nima kapitala, ne politične moči, ni aristokratska itd. V resnici pa so komunizem, fašizem in nacizem (nacionalsocializem) levičarske ideologije. Zato lahko te pojme pritikamo samo levičarjem. Isti nesmisel je “klerofašizem” – kdaj pa gresta Cerkev in levičarstvo skupaj? Kot bi rekli “leseno železo”.
    Nesmiseln je tudi izraz “levi fašizem” (mislim, da so ga uporabili tudi nekateri naši “desničarji”). Ker “desnega fašizma” ni – ne more biti antipod levemu – ni ustrezno posebej poudarjati levega fašizma, ker je vsak fašizem samo levi. Zakrinkanim vstajnikom in rohnečim našemljencem z rdečo bandiero s srpom in kladivom recimo naravnost kar fašisti.

  2. Ja, le zakaj so pobijanja opravljali na skrivaj? Celo “nedostopno” so nekatere zazidali za 11 pregrad. Kaj niso odstranjevali “izdajalce”? Nekakšno “izdajalsko golazen”? Če so bili tako hudi izdajalci in taka golazen, zakaj potlej niso skozi pol stoletja na ves glas kričali, da so pobili “izdajalsko golazen”? Če je šlo za maščevanje, ker naj bi “izdajalci” na debelo pobijali njihove brate, sorodnike, sovaščane, kaj ne bi pritikalo tako poštenemu maščevanju, da se ga razglaša nam ves glas, ne pa, da ostaja prikrto in izvedeno na skrivaj? Šlo je vendar za pošteno borbo iz za svobodo (“svobodo”!)!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite