Zakaj so migranti boljši od komunistov?

11
Luka Lampret (v sredini) z migrantoma iz Iraka Foto: Facebook profil spletnega mesta občine Grosuplje Drevored
Luka Lampret (v sredini) z migrantoma iz Iraka Foto: Facebook profil spletnega mesta občine Grosuplje Drevored.

Besede

V nekdanji republiki, ki jo ranjeni zgodovinski spomin Slovencev še vedno časti kot pozitivno vrednoto, so v šolah učenci morali vzklikati slavni rek: »Za domovino s Titom naprej!« Slednji je umrl, domovina pa je ostala. Vprašanje za milijon dolarjev je torej, ali je sedanje stanje boljše od tistega, ko smo imeli svojega Ljubljenega vodjo? Ni dvoma, da je slabše, če primerjamo turbokapitalistične malverzacije s partijskimi priboljški, pa čeprav v obliki razkošnih vil, ki so jih »lastninili«. Kapital namreč nima meja, zato mu tudi stene zaporov ne morejo do živega. Taki in drugačni komunistični funkcionarji pa tudi ne morejo storiti toliko škode izza udobnega naslonjača in s tem, ko vsake toliko obiščejo katero od nostalgičnih proslav »velikih bitk«. Priznajmo, da so si nekateri to udobje tudi pošteno zaslužili. Dlje od velikih besed in parol, kot je uvodoma zapisana, danes več ne morejo iti. Nad njimi namreč preteče bdi duh preteklosti, ki bo v sedanji obliki vsak čas ušel iz steklenice. Pardon, je že ušel in je tukaj pred nami. Dragi moji, največji nasprotnik komunizma ni kapital, kot je menil že bradati stric, temveč prav presenetljivo tisti, ki logiko kapitala lomijo in se ji še bolj drzno kot največji revolucionarji postavljajo po robu. In to ne več samo z besedami.

Dejanja

Begunci ali pa če hočemo migranti, so pokazali zobe, ki so ne samo močnejši od nekaj kolutov žice, temveč predvsem od sprenevedanja tistih, ki so tako močan val migracij sploh povzročili. Neenakosti med ljudmi in narodi se ne bodo mogle preprosto rešiti z nekimi ekonomskimi računicami in sicer ravno zato ne, ker je računicam ravno sedaj dokončno odklenkalo. Razlika med »več« in »manj« ni niti v denarju niti v razvoju niti v katerikoli drugi človeški kategoriji. Še več, logika vladarjev in zatiranih se je z zadnjimi dogodki popolnoma obrnila in pokazala svojo nemoč ravno s tem, da ni uspela dojeti razsežnosti sprememb, ki se kažejo. Soočeni smo z nadvlado šibkejših nad močnejšimi. Čeprav se bodo slednji še nekaj časa trudili, da bi stvari kolikor toliko obvladali v mejah (!) normalnosti, se bo slej ko prej izkazalo, da so v Evropi mnogih besed zopet nastopili časi pravih dejanj. Ta pa potrebujejo prave ljudi. Pred kratkim sem zasledil, da si nekateri želijo npr. novega Vaclava Havla oz. katerega izmed velikih politikov, ki je Evropi prinesel svež veter, a tudi v tem grmu tiči zajec. Dokler bomo upe polagali v politične osebnosti, smo obsojeni na neuspeh. Če parafraziram Nietzscheja: »Ali še niste slišali strašne novice, da smo ubili velikega Diktatorja?« (Andreju Šifrerju bo verjetno nekdo moral dati za pijačo). Prvo veliko dejanje pogumnih anonimnežev (v njih polagam sam veliko več upanja) bo torej, da bodo nepreklicno interpelirali politiko. Ali nam more kdo preprečiti državljansko nepokorščino v primeru, da protestiramo proti umoru države? Če se spet vrnemo k begunski krizi, pa ta v svoji srčiki sporoča ravno to, da je moč njihovega konkretnega protesta zmožna premikati gore.

Rešitev krize

Če je človek v resnici vreden kaj več od svojega ida v obliki homo economicusa, potem se bo znal vsak od nas najprej resno vprašati, kdo je tu nor. Verjamem, da ste se mnogi ne samo vprašali, temveč tudi že poznate pravilen odgovor. Nor je zagotovo tisti, ki vas tako ali drugače izkorišča, zatira oz. vsaj vrti okrog prsta, vi pa kot zvezani vztrajate v tej neznosni situaciji iz preprostega razloga, ker hočete preživeti. Jasno je, da vi sami s tem dejanjem ne morete biti nori, saj ste med redkimi, ki poznajo resnico. A vendar se velja vprašati še na drugačen način: Ali nisem tudi sam na nek način nor in to celo dvojno, saj si poleg tega, da vztrajam v norem mučenju obenem sploh ne želim rešitve? Nori smo torej na nek čuden način naenkrat kar vsi, krvniki in mučenci. Neko posebno vrsto norosti pa izkazujejo tudi naši dragi migranti. Kako jim je le uspelo, da so začeli kar naenkrat spreminjati podobo (evropskega) sveta? Gre morda za norost križa? Morje daje svoj odgovor, ki ga ne razumemo, tako kot nekateri pri nas ne razumejo zasutih ljudi.

Dober, boljši, najboljši

Če bi hoteli napisati zgodovino 20. stoletja v eni povedi, bi bil verjetno dober poskus, če bi rekli: Prišli, videli, izgubili. Najdejo pa se danes tudi taki, ki povsod vidijo namišljenega zmagovalca. Bolje bi bilo, če bi se vsi skupaj zamislili nad sledečimi pomenljivimi besedami neznanca, ki je postal papež: »Di grandi o piccole dimensioni, sono sempre tragedie quando si perde anche una sola vita umana.« Te besede najdemo napisane v letošnji poslanici ob dnevu migrantov in beguncev. Oni so trenutno naš najboljši možni garant, da se naš svet vendarle lahko še spremeni v skupno domovino vseh. Oni so že tvegali vse. Kaj bomo tvegali mi, da bo svet boljši? Vidim, da se v ljudeh okrog nas že rojeva nostalgija, ki bo živela dlje od predhodnih.

11 KOMENTARJI

  1. Odličen tekst. Doslej tega avtorja sploh nisem zaznal, da piše dobre tekste.

    Dodani vrednosti:

    1. “Dragi moji, največji nasprotnik komunizma ni kapital, kot je menil že bradati stric, temveč prav presenetljivo tisti, ki logiko kapitala lomijo in se ji še bolj drzno kot največji revolucionarji postavljajo po robu. In to ne več samo z besedami.”
    Najprej moramo v sebi narediti preobrat in ne več biti socialisti (to kar mafijci že zdavnaj več ne verjamejo, a izkoriščajo)

    2. ne čakati in polagati upov v “pravega” Vodja. Mali, anonimni, gradniki nove civilne družbe moramo samostojno in skupno zdrobiti okove socializma, birokracije in mafije ter pozapreti mafijce in njihove sodelavce.

  2. Če bi begunci tvegali tisto, kar morajo tvegati po stvarstveni dolžnosti, bi pregnali tistih 30.000 skrajnih islamistov in osvobodili Sirijo, svoj dom in še naprej mirno in lepo živeli v svojem domačem okolju v katerem se vsak človek najboljše počuti!

    Tako pa so zatajili svojo temeljno človekovo dolžnost varovati svoje bližnje in svoj dom in ga ohraniti v vsej njegovi topli domačnosti!

  3. Ali ni žalostno, da 4,5 milijona razseljenih sirskih beguncev ni voljno in sposobno pregnati 15.000 skrajnih islamistov ( preostalih 15.000 jih je v Iraku).

    Ali še vedno verjamete, da so upravičeno begunci?!

  4. Avtor v teh kaotičnih razmerah najde razloge svojega optimizma. Mene pa ta kaos navdaja prej s skrbjo in včasih grozo.

    Ne morem si kaj, da ne bi ne samo razmere, ampak tudi sam članek ocenil kot kaotičen. Večkrat mi v tekstu ni jasno, ali gre v delih za satiro, resno kritiko, za namerno karikiranje ali mestoma kar nadrealizem. Ne vem, besede ( zatiranje, norost itd.) so tu uporabljene s premalo discipline, jasnosti in natančnosti, da bi me to navduševalo. Zakaj bi bilo dobro, da mora bralec tuhtati o nekih skritih ali posebej zavitih pomenih, ki jih je spletel avtor v ta kaotični klobčič?

    Res ne vidim, kaj je dobrega v tem kaosu. Evropa se ob niti ne tako velikem migrantskem valu ( zaenkrat manj kot 0.5% njenega prebivalstva) izgublja in razpada.

    Izgublja in razpada kot organizacija in politika. In kot stanje duha. Papež Frančišek mi je kot glas vpijočega v puščavi. Ki ga večina kristjanov spusti pri enem ušesu notri in pri drugem ven. Naši škofje, ki so papežu v začetku pritegnili, so zdaj utihnili.

    Kdo od slovenskih kristjanov pa še v današnjem beguncu in migrantu vidi podobo Kristusa? Recimo na tem forumu. Vse več je glasov, da bi bilo treba poslušato Erlacha. Se pravi streljati na njih, pa bo Bog pokazal, kdo je njegov in kdo ni.

    Žal, za razliko od avtorja vidim predvsem razpad. Razpad najbolj vrednih stvari in civilizacijskih dosežkov. Najprej pa razpad tega v človeških dušah, ki ga potem odsevajo besede in dejanja.

    Ne bom presenečen, če se bo Evropa politično, podobno kot v 30. letih prejšnjega stoletja razdelila na leve in desne ekstremiste. Vsekakor mene ne bo zraven, ne pri enih, ne pri drugih.

    • “Vse več je glasov, da bi bilo treba poslušato Erlacha. Se pravi streljati na njih, pa bo Bog pokazal, kdo je njegov in kdo ni.”

      Manipuliranje oziroma sprenevedanje. Čemu?

      Torej … Erlah in še marsikdo trdi (tudi jaz), da je treba meja čuvati s puško. Kdor hoče vdreti v državo, tema je treba ustaviti. Tudi s strelom, če ne gre drugače. Poznamo pa proceduro pred uporabo strelnega orožja. Vse ostalo ni meja, kar so nam dokazali nepismeni musliči.

      Gospod IF,
      ali trdite, da je bolje 120 mrtvih domorodcev kot 50 na meji ubitih prebežnikov?

      • Hvala lepa za državno mejo, na kateri se strelja na tiste, ki skušajo preko nje. Legalno ali nelegalno.

        Tako mejo sem že imel. V komunistični Jugoslaviji. Ne želim je spet nazaj. Nikakor. Ne komunistične Jugoslavije, ne streljanja.

        Tudi žica spominja na najbolj grda poglavja v evropski zgodovini. Recimo da v sedanjem kaosu obstaja možnost, da bo celo odigrala neko smiselno vlogo. Sicer pa bom načelno srečen, ko bo ta žica šla v razrez in v plavž. Čimprej.

  5. Glede beguncev pa avtor žal naklada. Kakšne zobe neki so pokazali begunci? Kakšno nadvlado manjšine nad večino? Namigovanje da je Merklova sprožila migracije so bla bla foteljaške desnice.
    Je pa to preizkus Evrope. Še večji pa preizkus Slovenije, kjer je nekaterim država njihova dnevna soba v kateri hočejo v miru gledati televizijo. Eh, ja, država ni to.

  6. V OJ N A

    Jezus je bil nenasilen, v govoru na gori poziva k nenasilju. »Ne upirajte se hudobnežu, ampak če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo« (Mt 5, 39). V tem smislu nekateri odklanjajo vsako uporabo sile in so za radikalni pacifizem.

    Radikalni pacifizem
    Radikalni pacifisti so prepričani, da je v skladu s Svetim pismom edino popolna odpoved kakršnikoli uporabi sile. Ali Kristus res zahteva, da na nasilje odgovorimo z nenasiljem in pripravljenostjo na mučeništvo? Če bi taka trditev držala, se ne bi kristjani smeli postaviti po robu turškemu ladjevju pri Lepantu 1571, kar bi imelo za posledico, da bi Turki zasedli Evropo. Ne bi se smeli vojaško zoperstaviti Hitlerju. Kakšna bi bila danes Evropa in svet, si lahko predstavljamo. Ženi, ki jo nekdo skuša posiliti, ne bi smeli priskočiti na pomoč. Protestantski teolog Karl Barth je kritiziral stališče zahodnih držav, ki so v času pred 2. svetovno vojno hotele mir za vsako ceno. Ravno ta drža je naciste opogumila, da so začeli vojno avanturo. Sam Gandhi je v drugi svetovni vojni pristal na rekrutacijo v indijske čete, da bi se boril proti Hitlerju. Papež Janez Pavel II. pa je izjavil: “Mi nismo kakršni koli pacifisti! Ne želimo miru za vsako ceno. Mir mora biti delo pravičnosti!” Radikalni pacifizem sicer izgleda herojski, vendar s svojim radikalnim odklanjanjem nenasilja spravi napadalca v skušnjavo, da uporabi silo. Računa namreč, da bo z lahkoto prišel do “plena”, ker se nasprotna stran ne bo branila.

    Nauk Cerkve
    Cerkev sicer podpira vsa prizadevanja za mir in želi, da bi se vsi spori uredili v duhu medsebojnega spoštovanja in razumevanja. Vendar priznava pravico do samoobrambe. »Dokler bo obstajala vojna nevarnost, dokler· ne bomo imeli pristojne mednarodne oblasti, ki bi ji bile na voljo primerne sile, vse dotlej vladam, ki- so izčrpale sleherno možnost miroljubnih pogajanj, ne bo mogoče odreči zakonito pravico, da se branijo« (KKC 2308).
    Pogoji za »zakonito obrambo z vojaško silo« so:
    • “da bi bila škoda, ki bi jo napadalec prizadejal narodu ali skupnosti narodov, trajna, velika in nedvomna;
    • da so se vsa druga sredstva, da bi temu napravili konec, izkazala kot neizvedljiva ali neučinkovita;
    • da se združi več resnih pogojev za uspeh;
    • da uporaba orožja ne bo imela za posledico hujšega zla in hujših neredov, kakor pa je zlo, ki naj bo odvrnjeno. Moč modernih sredstev razdejanja ima zelo veliko težo pri ocenjevanju tega pogoja” (KKC 23o8).
    Po mnenju Cerkve je vojna nujno zlo, ki se mu vedno ne da izogniti. Vendar tudi v času vojne veljajo nravne zapovedi. »Treba je spoštovati in človekoljubno ravnati s tistimi, ki se bojujejo, z ranjenimi vojaki in ujetniki« (KKC 2312). Cerkev zavrača slepo pokorščino v vojski. »Obstaja moralna obveznost upreti se poveljem, ki zapovedujejo genocid« (KKC 2313). Nihče se torej ne more izgovarjati, češ da je izpolnjeval le povelja nadrejenih.
    Prav tako Cerkev obsoja »vsako vojno dejanje, ki meri na uničenje celih mest ali obsežnih pokrajin z njihovim prebivalstvom brez razlikovanja« (KKC 2314). Vojno z atomskim, biološkim in kemičnim orožjem pa označi Katekizem »za zločin proti Bogu in proti človeku« (KKC 2314).

    Karizma nenasilja
    Je potem govor na gori le nedosegljiv ideal? Nikakor. Kristjan si mora prizadevati za mir. Pripravljen mora biti rajši pretrpeti krivico, kakor da bi jo sam delal. Njegova osnovna drža mora biti ljubezen in odpuščanje tar pripravljenost na spravo. Ima pa seveda tudi pravico na samoobrambo. Še posebej tisti, ki mu je zaupana skrb za dobro skupnosti. Vendar radikalnost govora na gori ostane. Posameznik lahko začuti oseben klic, da se po Kristusovem zgledu odpove zakoniti obrambi. Kot nekdo, ki čuti klic k »neoženjenosti zaradi Božjega kraljestva«. Vendar taka »karizma nenasilja« ne more postati dolžnost za vse kristjane, kot tudi ni »karizma neoženjenosti«. Sv. Tomaž Akvinski je zastopal mišljenje, da morajo duhovniki in škofje raje dati svoje življenje kot prelivati kri. Daj Bog, da kristjani še posebej v današnjem času ne bi preslišali Jezusovih besed: “Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Bozji sinovi” (Mt 5, 9)!

    Jože Pucelj: KO BI LJUBEZNI NE IMEL
    Ljubljana, Župnijski urad Dravlje 2000

Comments are closed.