Besede
V nekdanji republiki, ki jo ranjeni zgodovinski spomin Slovencev še vedno časti kot pozitivno vrednoto, so v šolah učenci morali vzklikati slavni rek: »Za domovino s Titom naprej!« Slednji je umrl, domovina pa je ostala. Vprašanje za milijon dolarjev je torej, ali je sedanje stanje boljše od tistega, ko smo imeli svojega Ljubljenega vodjo? Ni dvoma, da je slabše, če primerjamo turbokapitalistične malverzacije s partijskimi priboljški, pa čeprav v obliki razkošnih vil, ki so jih »lastninili«. Kapital namreč nima meja, zato mu tudi stene zaporov ne morejo do živega. Taki in drugačni komunistični funkcionarji pa tudi ne morejo storiti toliko škode izza udobnega naslonjača in s tem, ko vsake toliko obiščejo katero od nostalgičnih proslav »velikih bitk«. Priznajmo, da so si nekateri to udobje tudi pošteno zaslužili. Dlje od velikih besed in parol, kot je uvodoma zapisana, danes več ne morejo iti. Nad njimi namreč preteče bdi duh preteklosti, ki bo v sedanji obliki vsak čas ušel iz steklenice. Pardon, je že ušel in je tukaj pred nami. Dragi moji, največji nasprotnik komunizma ni kapital, kot je menil že bradati stric, temveč prav presenetljivo tisti, ki logiko kapitala lomijo in se ji še bolj drzno kot največji revolucionarji postavljajo po robu. In to ne več samo z besedami.
Dejanja
Begunci ali pa če hočemo migranti, so pokazali zobe, ki so ne samo močnejši od nekaj kolutov žice, temveč predvsem od sprenevedanja tistih, ki so tako močan val migracij sploh povzročili. Neenakosti med ljudmi in narodi se ne bodo mogle preprosto rešiti z nekimi ekonomskimi računicami in sicer ravno zato ne, ker je računicam ravno sedaj dokončno odklenkalo. Razlika med »več« in »manj« ni niti v denarju niti v razvoju niti v katerikoli drugi človeški kategoriji. Še več, logika vladarjev in zatiranih se je z zadnjimi dogodki popolnoma obrnila in pokazala svojo nemoč ravno s tem, da ni uspela dojeti razsežnosti sprememb, ki se kažejo. Soočeni smo z nadvlado šibkejših nad močnejšimi. Čeprav se bodo slednji še nekaj časa trudili, da bi stvari kolikor toliko obvladali v mejah (!) normalnosti, se bo slej ko prej izkazalo, da so v Evropi mnogih besed zopet nastopili časi pravih dejanj. Ta pa potrebujejo prave ljudi. Pred kratkim sem zasledil, da si nekateri želijo npr. novega Vaclava Havla oz. katerega izmed velikih politikov, ki je Evropi prinesel svež veter, a tudi v tem grmu tiči zajec. Dokler bomo upe polagali v politične osebnosti, smo obsojeni na neuspeh. Če parafraziram Nietzscheja: »Ali še niste slišali strašne novice, da smo ubili velikega Diktatorja?« (Andreju Šifrerju bo verjetno nekdo moral dati za pijačo). Prvo veliko dejanje pogumnih anonimnežev (v njih polagam sam veliko več upanja) bo torej, da bodo nepreklicno interpelirali politiko. Ali nam more kdo preprečiti državljansko nepokorščino v primeru, da protestiramo proti umoru države? Če se spet vrnemo k begunski krizi, pa ta v svoji srčiki sporoča ravno to, da je moč njihovega konkretnega protesta zmožna premikati gore.
Rešitev krize
Če je človek v resnici vreden kaj več od svojega ida v obliki homo economicusa, potem se bo znal vsak od nas najprej resno vprašati, kdo je tu nor. Verjamem, da ste se mnogi ne samo vprašali, temveč tudi že poznate pravilen odgovor. Nor je zagotovo tisti, ki vas tako ali drugače izkorišča, zatira oz. vsaj vrti okrog prsta, vi pa kot zvezani vztrajate v tej neznosni situaciji iz preprostega razloga, ker hočete preživeti. Jasno je, da vi sami s tem dejanjem ne morete biti nori, saj ste med redkimi, ki poznajo resnico. A vendar se velja vprašati še na drugačen način: Ali nisem tudi sam na nek način nor in to celo dvojno, saj si poleg tega, da vztrajam v norem mučenju obenem sploh ne želim rešitve? Nori smo torej na nek čuden način naenkrat kar vsi, krvniki in mučenci. Neko posebno vrsto norosti pa izkazujejo tudi naši dragi migranti. Kako jim je le uspelo, da so začeli kar naenkrat spreminjati podobo (evropskega) sveta? Gre morda za norost križa? Morje daje svoj odgovor, ki ga ne razumemo, tako kot nekateri pri nas ne razumejo zasutih ljudi.
Dober, boljši, najboljši
Če bi hoteli napisati zgodovino 20. stoletja v eni povedi, bi bil verjetno dober poskus, če bi rekli: Prišli, videli, izgubili. Najdejo pa se danes tudi taki, ki povsod vidijo namišljenega zmagovalca. Bolje bi bilo, če bi se vsi skupaj zamislili nad sledečimi pomenljivimi besedami neznanca, ki je postal papež: »Di grandi o piccole dimensioni, sono sempre tragedie quando si perde anche una sola vita umana.« Te besede najdemo napisane v letošnji poslanici ob dnevu migrantov in beguncev. Oni so trenutno naš najboljši možni garant, da se naš svet vendarle lahko še spremeni v skupno domovino vseh. Oni so že tvegali vse. Kaj bomo tvegali mi, da bo svet boljši? Vidim, da se v ljudeh okrog nas že rojeva nostalgija, ki bo živela dlje od predhodnih.
