Gornji naslov je obenem izziv letošnjega Socialnega tedna, ki ga že peto leto zapovrstjo načrtuje in organizira Socialna akademija.
Skoraj vsak dan izvemo, da so delavci v kakšnem propadlem podjetju na cesti, da narašča število nezaposlenih, da je med njimi posebno veliko mladih, da je vse več ljudi v revščini. Obenem nam poročajo o novo odkritih goljufijah in drugih nečednostih med podjetniki in politiki. Iz sveta prihajajo vesti o krvavih spopadih med različnimi skupinami v Siriji, Egiptu, pretresajo nas vesti o krutostih narkomanskih kriminalcev, brezobzirnosti in fanatičnosti teroristov. Povojni poboji v Sloveniji, po katerih so ostala številna grobišča, nepredstavljivo trpljenje žrtev in strta srca ter uničeno zaupanje njihovih svojcev, se v medijih in pri odgovornih kar pozabljajo, tudi kadar se v javnosti omenja genocid v Srebrenici, sodoben primer surovosti ljudi nad ljudmi. Ob tem se zavemo, da je vsakršnih surovosti zmožen tudi slovenski narod. To je boleče občutil škof Vovk in ga je, kot je sam dejal, bolj bolelo od opeklin, ki so mu jih prizadejali na telesu.
Finančna kriza prizadeva države v Evropski uniji, naš planet je prenaseljen in okoljsko ogrožen, klimatske spremembe so kot temen oblak nad prihodnostjo. Kako ob vsem tem še ohraniti upanje za prihodnost, komu še zaupati? Vendar se brez upanja ne da živeti. O tem pričajo grozljive številke o samomorih med nami. Kdo ve, morda bi iskrica upanja le preprečila dejanje obupa, saj naj bi bilo upanje nekaj, kar »umre zadnje« .
Ob vsem slabem, kar nas obdaja ni čudno, da mnogi mislijo in govorijo, kako je bilo nekdaj bolje. Tako se je zmeraj govorilo, predvsem med starejšimi. Razumljivo, v tem je tudi mnogo nostalgije po mladosti. Koliko je v tem resničnosti, pa je drugo vprašanje. Zamislimo si, da bi lahko srečo, veselje in upanje v svetlo prihodnost v nekem trenutku stehtali ali kako drugače natančno in objektivno izmerili ter rezultate, dobljene v različnih časovnih obdobjih, primerjali. Kaj bi dobili, če bi v tem smislu primerjali čas pred nekaj desetletji in danes? Tega seveda ne moremo vedeti, lahko le ugibamo. Domnevam, da nam ugotovitve ne bi potrdile mnenja, da je bilo nekoč bolje. Stiske ljudi, ki jih niti ne vidimo, so zmeraj v vseh časih. Bolezen, starost, bolečine, ki si jih v medsebojnih odnosih prizadevamo sami, bolečine in krivice, ki nam jih povzročajo tisti, ki imajo nad nami oblast, so zmeraj tu, mnogokrat ne videne in ne slišane.
Upanje je beseda, ki v nas zbuja željo in voljo do življenja, zaradi česar vidimo smisel, da nekaj počnemo, da se za nekaj trudimo, da za nekaj premagujemo težave. Kako bi sploh lahko živeli, če ne bi upali, zaupali v smisel našega početja? Pri tem je gotovo najbolj globoko vprašanje o smislu našega celotnega življenja, saj se neizogibno konča z biološkim koncem prav za vsakega. Danes so v ospredju bolj kratkoročna vprašanja o našem zdravju, uspehu pri delu, karieri in podobnem. Globoka življenjska vprašanja nas pretresejo ob izgubah, ob življenju, ki se izteka, ob boleznih. Na kaj naj se naslonimo? Apostol Pavel je zapisal: »Upanje pa ne osramoti« (Rim. 5, 5), besede tudi za današnji čas, ko v javnosti govoriti o Bogu, o Vstajenju, o tem, da s smrtjo ni konec, mnogim zveni čudaško, zastarelo.
Kaj pomeni beseda zaupanje? Nekaj, kar v nas zbuja občutek gotovosti, zanesljivosti, nekaj, kar odganja strah pred ljudmi, pred inštitucijami, skupnostmi, s katerimi živimo in komuniciramo. Da nas ne bodo ogoljufali, nalagali, zlorabili, ponižali. Govoriti in pisati o tem, kako je treba prinašati upanje in zaupanje z lastnim ravnanjem, lahko zveni poceni. Lahko je govoriti, težko pa je prenašati bremena življenja, težko se je vživeti, razumeti, so-čutiti ob tem, ko vsi hitimo za svojimi mnogimi opravki. Pa vendar, tudi beseda je veliko vredna, posebno, če iz nje izvira kakšna rešitev, kakšno olajšanje. Pri tem lahko prispevamo vsi, posamezniki, organizacije, skupnosti, ustanove, predvsem posamezniki, saj so tudi vse skupnosti tako ali drugače organizirane, sestavljene iz posameznikov in njihovega ravnanja. »Prav blizu tebe je beseda, v tvojih ustih in tvojem srcu, da jo lahko izpolnjuješ« je zapisano v odlomku iz Mojzesove knjige (5 Mz, 30, 10 – 14) in iz davnine odmeva tudi v današnji čas, le slišati je treba.
V vsem tem je mnogo izzivov za Socialni teden, ki se bo dogajal v zadnjih dneh letošnjega septembra. O njem bo govorila poslanica, o njem bo tekla beseda na uvodni okrogli mizi in na zaključnem seminarju. Najbolj pa se bo uresničeval na dogodkih med tednom. Pričakovanih je kakšnih 50 različnih dogodkov: predavanj, okroglih miz, pogovornih srečanj, delavnic in predstavitev in drugih oblik s skupno nad 1000 udeleženci po Sloveniji. Na kakšnem se bo morda zbrala le peščica udeležencev, na drugem več deset ali celo sto. Število ni tako pomembno kot iskanje v smislu »Prosite in vam bo dano, iščite, in boste našli, trkajte, in se vam bo odprlo« (Mt, 7, 7).
Morda najbolj znanih medijev v Sloveniji Socialni teden ne bo tako zanimal kot senzacionalni dogodki doma in po svetu, pa nič zato. O svoji pozornosti in zanimanju se bodo pač odločali sami in pri tem nosili odgovornost za uresničevanje svojega poslanstva. Informacije jim bodo na voljo. Najpomembnejši bo učinek Socialnega tedna pri udeležencih samih, njegova setev upanja, spodbude za rešitev problemov, širjenje upanja in zaupanja, tolažbe ter veselja do življenja, kljub vsem težavam, ki nas zadevajo in obdajajo.
Foto: Tone Lesnik
