Zakaj pri nas (skoraj) ni desnih populistov?

16
138

Na prihodnjih volitvah bo morda kaj več uspel doseči nekdo, ki bo znal prisluhniti pravim strahovom ljudi, tudi levih in ne samo desnih, zbuditi zaupanje, da jih bo znal ukrotiti, ter opozoriti, da nove in nove reinkarnacije slovenske levice ne uspejo rešiti prav nobenega od velikih problemov Slovenije, ampak kvečjemu jezdijo na valu nemške konjukture.

Z zmago »češkega Berlusconija«, evrskega miljarderja Babiša prejšnji teden se je celo liberalna Češka približala temu, kar Zahod imenuje populistični trend v Vzhodni Evropi. Že precej pred tem je Orban dobil močno podporo volivcev, ki jim je bilo dovolj neuspešnih in skorumpiranih vlad bivših komunistov; samozavest Madžarov pa že nekaj let dviguje z madžarsko varianto »enotnega kulturnega prostora«, ki – pozor – ne sega le na Slovaško in Romunijo, ampak tudi v slovensko Prekmurje. Nostalgija po nekdanji Ogrski morda le ni tako nedolžna kot slovensko otožno popevanje »Nmau čez izaro«. Potem je Orban Madžarsko še ubranil pred migrantskim valom, kar so za njim – a z bolj izbranimi besedami – naredili še drugi. Celotna višegrajska četverica se je uprla obveznim migrantskim kvotam, tudi Češka in Poljska, ki ju je komaj dosegel kak zablodeli musliman.

Velika, katoliška Poljska je izbrala svoj model. Uspešno liberalno vlado je spodneslo poljsko podeželje, ki ekonomske rasti ni občutilo v enaki meri. Proces je spodbujalo katoliško nezaupanje do liberalcev in strah pred ostanki komunistične elite. Koliko se je ta dejansko pomešala v novo liberalno elito je težko reči.

V obeh državah, Poljski in Madžarski se je – tudi če odmislimo slo po oblasti Orbana in Kacyznskega – sistem parlamentarne demokracije, zlasti delitev vej oblasti, prikazal kot ovira v boju proti komunistični kontinuiteti in tujim kulturnim vplivom (liberalnim ali muslimanskim): Orban je odkrito povedal, da je čas za iliberalno demokracijo, Poljska pa se je zadeve lotila s spremembo pravnega reda.

Paradoks tega dogajanja pri Višegrajcih – ki ga precejšen del slovenske desnice opazuje z nekoliko naivno in površno naklonjenostjo – je, da imajo omenjene države od večine postkomunističnih morda še najmanj razlogov za takšno reakcijo desnice, vsekakor manj kot Slovenija. Navsezadnje je v vseh teh državah bila izvedena dokaj globoka lustracija in vse so v minulem četrt stoletja bile brez večjih težav sposobne izvoliti desno oz. vlado brez bivših komunistov, česar Slovenija, kjer ni bilo lustracije, ni bila sposobna . Nadaljnji argument za naravnost vzorno oceno vedenja slovenske desnice dajejo vzhodni Nemci, ki so prav tako močno podprli anti-imigracijsko AfD, četudi je v tem delu Nemčije migrantov komaj za vzorec, Nemčija pa zgledna demokratična država, ki je tudi zelo dosledno izpeljala lustracijo, v Vzhod pa vložila težke milijarde. In v vseh navedenih državah je medijski prostor veliko bolj uravnotežen kot pri nas.

Resnično je paradoks, da se v Sloveniji ni pojavila ne prava populistična stranka, ne prava skrajno desna stranka (Jelinčič, seve, pač to ni bil)  – na to je slovenska desna sredina lahko pravzaprav ponosna. Pač pa je, neopazno in neovirano, že od propada LDS populizem na delu na levici: spomnite se stranke Zares, Pozitivne Slovenije, Zavezništva Alenka Bratušek in navsezadnje SMC, ne smemo pa pozabiti tudi najuspešnejšo stranko v tej kategoriji pri nas doslej, Desusa. Volivci so na vsakih državnozborskih volitvah doslej bili znova pripravljeni verjeti v novo transformacijo, ki je obljubljala, da bo hitro vse drugače, tradicionalno pa ostajajo zvesti že omenjenemu Desusu.

Na desni so razni nezadovoljneži med krščanskimi demokrati ustvarjali in še ustvarjajo nove male stranke, a v bistvu so na tej strani ostale iste tri »dolgočasne« stranke. Ves domnevni desni revanšizem ni zmogel ene četice, ki bi v domobranskih uniformah  paradirala po Šentjoštu po zgledu madžarskega Jobbika. (Ne, pri nas paradirajo mladi s titovkami, in to sredi na pol urbane Ljubljane.) No, nekoliko nenavadna je bila transformacija od izvorno socialdemokratske Pučnikove SDSS do desne Janševe SDS, ki se sicer rada spogleduje z Orbanom, a si tako daleč kot on vendarle ne upa. Še najbližje je uspešnemu populizmu na desni prišel Aleš Primc, vendar vsaj zaenkrat ni videti, da bi lahko odrezal večji kos torte kateri od treh starejših sester.

Namen tega pisanja seveda ni spodbuditi nastanek kakšne zadrte skrajno nacionalistične stranke ali dajati praznih upov kakšnemu malemu podjetniku na desni, da bi ga ustoličili za slovenskega Berlusconija. Tudi ne zbujati nad, da se bo Primc razvil v slovenskega Kacyznskega. Pa tudi ne opogumiti SDS ali NSI, da se pred volitvami prihodnje leto prelevita v slovenskega populističnega tigra.

Bi pa želel spodbuditi našo desnico, da levici »izstavi račun« za veliko potrpežljivost in pravzaprav zgledno obnašanje. Čeravno je res, da zavidljivo visoko število slovenskih volivcev izkazuje neverjeten odpor do sprememb, tudi do sprememb na bolje, bi na prihodnjih volitvah uspel morda le kaj več doseči nekdo, ki bi znal prisluhniti pravim strahovom ljudi (tudi levih, ne samo desnih), zbuditi zaupanje, da jih bo znal ukrotiti ter opozoriti, da nove in nove reinkarnacije slovenske levice ne uspejo rešiti prav nobenega od velikih problemov Slovenije, ampak kvečjemu jezdijo na valu nemške konjukture.

16 KOMENTARJI

  1. Slovensko volilno telo je kristalizirano, okamenelo in kot takšno ni zmožno dinamike in sprememb. To je sicer patološki pojav in kaže na poškodbo organizma.

    To se zgodi, če se zapade ponavljajočim se vzorcem, katerih se ni moč rešiti.

    Zato se na naših volitvah kupuje vedno isto. Spreminja se samo embalaža.

  2. Večina desnice je avtohtonih Slovencev, ki poveličujejo Triglav. To je duhovni domet desnice.
    Tako ne sprejmemo niti vrnitve bratov iz Argentine, ali drugod, ker niso več avtohtoni, najbrž.
    Tako bomo kvečjemu neka rastlinska vrsta, podobna teranu, z divjaki na levici.

  3. .. “še najbližje je desnemu populizmu na desni prišel Aleš Primc”
    —-
    A. Primc se mi ne zdi tipičen populist ali pa morda tega pojma ne razumem prav.
    Kot razumem ga v politiko ni privedla sla po oblasti, saj se je vstopu v politiko kar nekaj časa upiral. Bi rekla bolj manjko zastopanja neke prav določene praznine, ki se je pojavila kot posledica prejšnjih politik. Vprašanje je, če so volivci ta problem tsploh zaznali.

  4. Eno je to da populist subtilno zaznava želje volivcev in jih nagrajuje z všečnimi potezami. Medtem ko je drugo pa resnični manjko, ki se ga med volivci niti ne opazi, ga pa zastopa nekdo od politikov (v tem primeru Primc). Je pa zato vprašljiva priljubljenost njegovega programa.

  5. Tipičen populist je zame na primer Erjavec. Zanj ne vem ali je levi ali desni. Pojavi se tam, kjer ga po volitvah potrebujejo, da sestavijo vlado.
    Zaveda se da zastopa večinsko volilno telo – upokojence. In še v vsaki volilni kampanji obljublja višanje pokojnin.
    Za katere vrednote se zavzema ne vem.

  6. In kljub temu se njihova uspešnost meri s številom prejetih glasov na volitvah.
    Kljub temu da nas nekateri peljejo v odrešitev, drugi pa v pogubo.
    Kot da je življenje nogometna tekma ?

  7. Je pa zato polna populizma vsa leva politika in naši ljudje ga željno poslušajo in nagrajujejo. Seveda mediji o tem ne črhnejo, populizem vidijo samo pri nekaterih tujih desnih strankah. Da je SMC pri nas zmagala samo z napihnjenim populizmom pravičnosti, poštenosti, enakopravnosti in tozadevnih sprememb, nihče niti ne črhne. Uresničuje pa le roparsko kontinuiteto, začinjeno z “nacionalnim interesom”, le javnim šolstvom in le javnim zdravstvom, človekovimi pravicami le za nekatere, kar je tudi le populizem, všečen neukim in nepoučenim.

    • Se absolutno strinjam. Vso krivdo gre pripisati slovenskemu volilnemu telesu. Nič ni lažjega, kot naplahtati slovenskega volilca, ki ni (več)zmožen nikakršne trezne presoje. Seveda je drugo vprašanje, kdo (in kaj) ga je privedel v takšno stanje. Mislim, da je v ozadju vsega strah, potisnjen v njegovo pozdavest: prastrah,ki izvira iz nekdanjega trdega in sedanjega prenovljenega totalitarizma, in strah pred spremembami – v smislu logike: lahko bi bilo še slabše.

  8. Prav gotovo je treba izhajati iz duše slovenskih državljanov oziroma volivcev in na tej podlagi pridobiti njihovo zaupanje v cilje, ki so tudi za njih sprejemljivi. Ne moreš prihajati na samem začetku s cilji, do katerih je velika večina državljanov rezervirana. To velja za Primca in še koga.

    Populistični politik je bil Marjan Podobnik, ki je kot mladenič znal pridobiti volivce, žal pa se je pozneje povsem izgubil. Bil je tudi svež obraz.

    Vsaj enega takšnega bi orala desnica imeti, da bi znal pridobiti tudi mlade volivce.

  9. Znotraj desnih strank bi morala biti na zunaj zaznavna aktivnost mladih, ki so zastopani tudi v vseh organih in se pojavljajo tudi v medijih.
    Njihova stališča bi morala biti bolj mladostno korajžna kot pri starejših.

  10. Predvsem pa se pogreša aktivnost desnih strank, zlasti SDS, na terenu – med ljudmi.

    Vsaj na našem koncu ni nobene njihove težnje po komuniciranju z ljudmi. Raje se jim izogibajo.

    To pa je za politike največja napaka in pomanjkljivost.

  11. Slovenska desnica-kolikor je je po terorističnem medvojnem in povojnem masakru in vsakovrstnemu nasilju sploh ostalo-ni samo demoralizirana,temveč v veliki meri dobesedno amputirana z narodovega telesa.Pravo čudo je,da kot štrcelj sploh še obstaja.Še najmanj pa bi ji koristila kakšna spet na novo izumljena kvazi sredinska stranka,ki bi prisluškovala “pravim strahovom ljudi(tudi levih ne samo desnih)”?!Te smo že videli in slišali.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite