Zakaj preteči maraton?

1
381

maratonPretekla sem svoj prvi maraton. Polovičk se je kar nekaj nabralo, a za 42km ni bilo časa, poguma, ali pa volje. Počasi, z leti mi je začela upadati volja za tek. Pravijo, da smo tekači odvisni od teka. Ne vem, kdaj pride ta odvisnost. Meni je (še) vedno muka obuti superge. Letos me je pričakal Abraham in potrebujem motivacijo. In rekla sem si, zdaj ali nikoli.

Seveda je modro pričeti z dolgimi teki že dovolj zgodaj, da se telo in duša pripravita na tako pot. Približno tako, kot če bi si želeli osvojiti Triglav, bi morali prej prehodili nekaj konkretnih vršacev.

»Tadolge« trojke v počasnem ženskem tempu, nekajkrat okrog Ljubljane po PST-ju, enkrat okrog Šmarne gore… pa se nabere. Ob redni vadbi, ki je včasih bolj klepetalnica kot trening, dodam še nekaj kratkih hitrih tekov in to bi moralo zadostovati.

Trener Klemen pravi, naj ne mislimo, da bo lahko, ker ne bo – ker je to maraton. Ta nasvet mi je na progi prišel zelo prav.

Pred startom je ogrevanje. Fantje so že v zagonu, jaz pa sem se odločila za ogrevanje v puhastem plašču. Njihova vnema me je pritegnila, da sem naredila nekaj atletskih vaj, na raztezanje pa sem kljub Lukovemu opozorilu pozabila (kar sem močno obžalovala prve kilometre), ker se mi je mudilo na start. Katjin Garmin, ki naznanja previsoko raven pulza je še molčal, čeprav se običajno oglasi pred startom. Letos je bila očitno psihično bolje pripravljena, a napetost in trema sta naraščali. Najina taktika, da začneva zelo počasi in se na začetku bolj ogrevava, se je izkazala za modro. V Dravlje sva pritekli še zelo sveži in šele tu malo pospešili. Po 12.km je Katja pospešila, sama pa sem se trudila obdržati enak tempo. Počasi se je izgubljala med tekači, sama pa sem se spraševala, zakaj jo nisem uspela prepričati za »tadolgo«.

Pri Ruskem carju so nas ločili. Večina je šla levo na 21km, dobra desetina desno za drugi krog. Seveda ima večina večino navijačev. Na našo četico se je le tu pa tam obrnil kakšne bodrilen vzklik. Sedaj me je prešinila misel, kako sem vsa leta zavistno pogledovala na »ta dolge«. Figo, tu ni tako, kot zgleda iz sosednje špure. Špalir navijačev je bučno spodbujal tekače, ki so tekli zadnje metre in kmalu smo zaslišali tudi bobneč glas napovedovalca v cilju. Začetek drugega kroga. Pogledam okrog sebe. Skupinica šestih tekačev, sklonjenih glav, vsak zatopljen v svoje misli. Meni odmevajo Klemnove besede: “Ja, maraton je težak, ne gre brez tega”. Torej, to veš, zato ne popuščaj, drži tempo in vztrajaj. Skoraj prazna Tržaška cesta, v želodcu cmok, zaradi prehitro popitega gela, levo in desno nesrečniki kot jaz. Obupno. Kdo mi je rekel, da naj grem na maraton? Kaj mi to koristi? Zakaj mi je tega treba? Same črne misli. Svetla točka na zavoju v Rožno dolino je Mojca, ki mi vpije: Bravo, super si, dobro ti gre. Vidim, da spodbudi tudi tekače poleg mene. Spogledamo se, se malo nasmehnemo in meljemo dalje. Na Večni poti me predrami mala Laura. Sama stoji ob cesti in obe sva veseli, da se vidiva! Zdaj že dobivam veselje v srce, saj vem, da se bližam mojim Dravljam. Na hitro zračunam, še tri km, potem pa še deset in sem v cilju.

Pri Ruskem carju mi Cita in Miha ponudita še zadnjo »malico«, Marjeta pa navijaško opremljena vztraja že drugi krog. Ko zagledam na kolesu Katjo, mislim da imam privide. Kako ji je uspelo preobleči se in prekolesariti do sem, mi ni jasno. To mi da še dodatnih moči. Za seboj puščam tiste, ki so se prvi krog precenili in ni jih malo. Po Slovenski cesti že odmeva glas iz zvočnika. Noge so že pošteno težke, a zmorejo še nekaj metov pospešenega ritma. Cilj. Mislim samo še na lonček tople juhe.

V mislih preletim preteklo leto. Čudoviti zimski dnevi, enkrat z nizkim soncem, ki se kot zlato razliva med drevesi, drugič v megli ali dežju. Spomladi raznobarvne preproge cvetlic, vonj po trohnobi in topli zemlji. Poleti pod rumeno zeleno streho ostaja svežina, ki pomaga razgreti glavi zbrati misli celega dne in jih ovrednotiti v luči večnosti. Jeseni s škrlatom oškropljeno listje! Čudovito! Pa ta Tišina. Starejši gospod z dalmatinko. Vsaj enkrat na teden se srečava. Včasih je sam, včasih cela gručica glasno razpravlja. Včasih sem sama, včasih s Katjo, redko zvabim še druge duše, obvezno pa Medo. S Katjo je lažje. Malo poklepetava, pa kilometrčki kar bežijo. Ženske si imamo, pač, vedno veliko za povedat.

S hvaležnostjo pomislim na vse družinske člane, prijatelje, znance… tiste na progi, kot tudi navijače, posebno pomočnike. Danes je bil dober dan.

Doma se zberemo maratonci ob še topli Nanini pogači in jo pomakamo v pečenkin sokec. Smo kot lovska družina po lovu. Vsak ima svojo zgodbo, svoj plen, svoje zadovoljstvo.

Razočaranja ni. Vsi smo zmagali. Zato ga je vredno preteči.

Pripis uredništva: Monika Cvirn je arhitektka v podjetju Atelje-Ambienta.




1 komentar

  1. Vsa čast, za vsakega, ki je tekel.Je pa res, vsak ima svoj pogled na to, vsak si izbere svoj način športnega udejstvovanja.
    Nikjer nisem zasledil:Koliko je bilo potrebno plačati za udeležbo-štartnina? Če je le bila, kdo je bil za to zadolžen? Kam je šel ta denar?
    Veliko sreče še naprej in veliko dobre volje želim!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite