Zakaj odpuščanje?

sprava kip človeka rokovanjeVerjamem, da je v tem času, ko bolj kot kdajkoli po osamosvojitvi Slovenije doživljamo medijsko razpihovanje sovraštva iz druge vojne, težko in skoraj nesmiselno govoriti o odpuščanju. To bi namreč lahko pomenilo, da dajemo prav storilcem in nagovarjamo žrtve, naj še enkrat potrpijo in utihnejo, ko bo vendar »potem vsem lažje in bomo lahko končno stopili v lepšo prihodnost«. To seveda ni res. Sočutje do žrtev je prva in neizogibna gesta vsake družbe, ki želi premagati izkušnjo podivjanega sovraštva in jo nadgraditi z izkušnjo iskrenega priznanja, obžalovanja in sodelovanja. Tega so se v zadnjih letih pospešeno lotili veliki raziskovalni centri po svetu in temu se tudi pri nas ne bomo mogli izogniti. Če ne pomagamo žrtvam, če še vedno mislimo, da so ene žrtve bolj upravičene kot druge, lahko samo navidez potujemo v bolj demokratično prihodnost, v resnici pa se spreminjamo v čedalje bolj zlagano, izumetničeno in sprenevedavo družbo brez temeljnega zaupanja. V taki družbi še vedno velja, da so eni uboji ali smrti boljše od drugih. Toda, kako naj zaustavimo sovraštvo in izsilimo priznanje od ljudi, ki tega nočejo?

In to je jedro problemov, s katerimi se občasno in zelo burno soočamo v zvezi s povojnimi poboji in dolgoletno partijsko strahovlado. Ljudje, ki so se doslej v javnosti oglašali na to temo, so bili praviloma jezni ljudje, ki se niso bili pripravljeni soočiti s svojim sovraštvom in si ga še zdaj ne priznajo. V medijski prostor, ki je tako ali tako vedno poln jeze in frustracij, so posredovali še več jeze in gneva, a zelo malo sočutja in razumevanja. Rezultati so na dlani in ti so nikakršni: v družbi se je ustalilo prepričanje, da je govorjenje o preteklosti jalovo, celo škodljivo, ker prebuja stare zamere, travme in sovraštvo, ki jih je bolje potisniti vstran in živeti naprej, kot da jih ni. Toda, če živimo, kot da sovraštva ni, zato sovraštvo še ne bo izginilo, ampak se bo celo poglobilo, saj se z vsakim dnem odlašanja krepi občutek, da je sovraštvo nepremagljivo in da izvira iz nedostopnih globin človeške narave, ki je ni mogoče spremeniti. V čem je torej problem dosedanjega dvajsetletnega govorjenja o pobojih, krivicah in spravi? Prvič, da se je o teh temah govorilo z jezo in brez sočutja do žrtev. Drugič, da se je iskalo rešitev pri storilcih in pričakovalo, da bodo ti velikopotezno priznali svoje napake in se opravičili žrtvam. Tretjič, da se žrtvam ni omogočilo, da bi začele proces odpuščanja pri sebi in zaradi sebe.

V tem pogledu je današnji čas idealen, saj je zdaj več kot očitno, da od storilcev ne moremo pričakovati ničesar razen izmikanja, zanikanja, novih izkrivljanj in krivic. To niti ni tako čudno, če pogledamo evropski kontekst in povojne procese proti storilcem holokavsta: nihče od storilcev svojih dejanj ni obžaloval, kar pomeni, da v njihovem doživljanju obstajajo močne obrambe in zavore, ki jih ne morejo podreti niti grožnje niti kazni. Čudno je, da smo se pri nas tega zavedli tako pozno, kar lahko pomeni samo to, da smo živeli v zelo naivnem nezavednem prepričanju, da so naši storilci drugačni kot evropski, da so bolj človeški in da se bodo slej kot prej izkazali za dobre in poštene. Zdaj vemo: niso drugačni in ne bodo se pokesali in ves čas, ko smo jih čakali, se jezili nanje, jih zmerjali in obrekovali in se pridušali, je bil … vržen stran. To spoznanje je dobro izhodišče. Za kaj? Za soočenje s seboj.

Ker v naši današnji  družbi naraščata frustracija in posledično jeza, ljudje neradi slišijo o tem, da bodo morali začeti pri sebi in se soočiti s svojim lastnim sovraštvom, če hočejo pustiti preteklost za seboj in se odpreti polnemu življenju v sedanjosti. Še manj radi to slišijo tisti, ki so bili v preteklosti žrtve režima ali kako drugače po krivici prikrajšani. Toda kruta resnica vseh zločinov je, da njihovo travmatično breme nosijo žrtve in ne storilci. Ti, kot smo videli, praviloma vse svoje življenje posvetijo bodisi zanikanju ali minimaliziranju lastne odgovornosti ali prelaganju krivde na žrtve. Medtem ko se morajo žrtve ukvarjati s tem, kako bodo ublažile bolečino, izjokale žalost in osmislile svoje nadaljnje življenje. Žrtve krivic, trpinčenja in preganjanja kljub družbenemu priznanju in rehabilitaciji pogosto ne morejo v polnosti nadaljevati svojega življenja. Še vrsto let za travmatičnimi dogodki se jim v zavest vsiljujejo moreča občutja in negativne misli, pri delu so raztreseni in nemirni, doma večkrat izbruhnejo v jezi in krivijo za svoja čustvena stanja svoje najbližje. Toda ker nosijo v sebi travmatična občutja, imajo samo žrtve možnost, da ta občutja nadgradijo in preoblikujejo. Prihodnost nam bodo odprle žrtve, toda za to bo potreben še en velik korak, korak odpuščanja.

Odpuščanje, ki ga imamo v mislih, ni odpuščanje ali odpis zločinov niti pozaba krivic niti sprava med storilci in žrtvami. Zakaj odpuščanje ni sprava? Ker sprava predvideva sodelovanje obeh strani, ki je izjemno redko in ki ga pri nas v dvajsetih letih nismo niti okusili. Odpuščanje tudi ni pozaba: storjena krivica ali zločin se za vedno vpišeta v notranjo strukturo človeških možganov, čustvovanja in doživljanja, četudi ljudje včasih nimamo pravih besed ali imen ali dokazov za te krivice. Odpuščanje ne pomeni, da mora žrtev pozabiti lastno trpljenje, ali pa da to trpljenje nima več pomena, ker je od tedaj minilo preveč let. Odpuščanje v običajnem pomenu je dejanje, s katerim žrtev oprosti storilcu krivično dejanje in sicer ne glede na to, ali je storilec svoje dejanje priznal, se zanj opravičil in poskusil popraviti posledice tega dejanja. Seveda je odpuščanje bistveno lažje, če se storilec pokesa. Toda, ker se to pogosto ne zgodi, se odpuščanje razume kot nalogo, ki je naložena žrtvam, zato se žrtve, razumljivo, tej nalogi upirajo in jo doživljajo kot dodatno, novo krivico. Kaj je torej odpuščanje, če ni naloga?

Pravega odpuščanja od žrtev ni mogoče niti izsiliti niti jim ga zapovedati od zunaj: gre za notranji, osebni proces, v katerem se žrtve ne borijo več s krivico in se ji ne izmikajo, se je ne branijo, se tudi ne jezijo in ne poskušajo maščevati, ampak izpod jeze in besnenja začutijo nemoč, bolečino, nevrednost, osramočenost in osamljenost. V procesu pravega odpuščanja žrtev najprej odpusti sebi, da se ji je zgodila krivica, in se ne predaja tuhtanju o tem, kaj bi lahko bilo drugače, zakaj se je to zgodilo prav meni, kako bi se lahko izognil temu, kako se bi lahko maščeval in podobno. Žrtev nadalje sprejme grozo in bolečino, ki ju je povzročila krivica in izžaluje izgubljeno. Krivične preteklosti ni mogoče spremeniti in to je žalostno in nepošteno. V tretjem koraku odpuščanja žrtev svojo bolečino deli z najbližjimi. S tem si odpre pot v drugačen, globlji medosebni svet, v katerem huda krivica, ki se ji je zgodila, nima več prvega mesta, ampak je na prvem mestu moč iskrenih odnosov, moč tolažbe in zaupanja. V četrtem koraku žrtev goji zunanje in notranje oblike odpuščanja ter išče, najde in doživi najgloblji pomen svojega trpljenja in krivic, ki so se ji zgodile.

Ti koraki odpuščanja zahtevajo določeno vztrajnost in prizadevanje, zato rečemo, da je odpuščanje odločitev in proces. Žrtev se vsak dan znova znajde pred odločitvijo: Ali rajši počasi propadam in vsem dokažem, da sem imel prav in kako sem trpel, ali pustim dokazovanje ob strani in grem naproti novim stvarem v življenju. Odgovor na to vprašanje zahteva od žrtev polno čustveno angažiranje v svetu in odnosih sedanjega trenutka. Proces odpuščanja se opira na dejstvo, da so v življenju dobre stvari in dobri odnosi, ki niso odvisni od volje in prizadevanja žrtev. Žrtve se odprejo tej dobroti, če se povežejo z dobrimi ljudmi in z njimi spregovorijo o svoji bolečini. Odpuščanje zahteva postopnost, podobno, kakor se starši postopoma naučijo ljubiti svoje otroke in kako se ne prepuščati trenutnim občutkom jeze, užaljenosti in zamere. Na poti odpuščanja in odpiranja dobrim odnosom se žrtev nauči žalovanja. Ko ljudje spoznamo nove ljudi in okušamo nove odnose, lahko ob njih do konca doživimo stare odnose, stare rane, stara pričakovanja in hrepenenja in jih začnemo nadgrajevati oziroma uresničevati tukaj in zdaj. Stare rane in krivice s tem niso izginile, ampak nas spominjajo na naše globoke potrebe in šibkosti, ki si jih zdaj lažje priznamo in s katerimi zdaj lažje živimo, saj so se naši najhujši strahovi že uresničili in nas kljub temu niso zaprli v ozek krog jeznega pritoževanja in iskanja povračila.

Odpuščanje zaradi sebe je zadnji korak v polno in ustvarjalno življenje, v katerem iskrena povezanost med ljudmi premaga tudi najhujše krivice, in je hkrati … največja zmaga nad storilci.

Pripis uredništva: Tomaž Erzar je sodelavec ŠRCD – Študijsko-raziskovalnega centra za družino.

Foto: fineartamerica.com