Zakaj odpuščanje?

29
234

sprava kip človeka rokovanjeVerjamem, da je v tem času, ko bolj kot kdajkoli po osamosvojitvi Slovenije doživljamo medijsko razpihovanje sovraštva iz druge vojne, težko in skoraj nesmiselno govoriti o odpuščanju. To bi namreč lahko pomenilo, da dajemo prav storilcem in nagovarjamo žrtve, naj še enkrat potrpijo in utihnejo, ko bo vendar »potem vsem lažje in bomo lahko končno stopili v lepšo prihodnost«. To seveda ni res. Sočutje do žrtev je prva in neizogibna gesta vsake družbe, ki želi premagati izkušnjo podivjanega sovraštva in jo nadgraditi z izkušnjo iskrenega priznanja, obžalovanja in sodelovanja. Tega so se v zadnjih letih pospešeno lotili veliki raziskovalni centri po svetu in temu se tudi pri nas ne bomo mogli izogniti. Če ne pomagamo žrtvam, če še vedno mislimo, da so ene žrtve bolj upravičene kot druge, lahko samo navidez potujemo v bolj demokratično prihodnost, v resnici pa se spreminjamo v čedalje bolj zlagano, izumetničeno in sprenevedavo družbo brez temeljnega zaupanja. V taki družbi še vedno velja, da so eni uboji ali smrti boljše od drugih. Toda, kako naj zaustavimo sovraštvo in izsilimo priznanje od ljudi, ki tega nočejo?

In to je jedro problemov, s katerimi se občasno in zelo burno soočamo v zvezi s povojnimi poboji in dolgoletno partijsko strahovlado. Ljudje, ki so se doslej v javnosti oglašali na to temo, so bili praviloma jezni ljudje, ki se niso bili pripravljeni soočiti s svojim sovraštvom in si ga še zdaj ne priznajo. V medijski prostor, ki je tako ali tako vedno poln jeze in frustracij, so posredovali še več jeze in gneva, a zelo malo sočutja in razumevanja. Rezultati so na dlani in ti so nikakršni: v družbi se je ustalilo prepričanje, da je govorjenje o preteklosti jalovo, celo škodljivo, ker prebuja stare zamere, travme in sovraštvo, ki jih je bolje potisniti vstran in živeti naprej, kot da jih ni. Toda, če živimo, kot da sovraštva ni, zato sovraštvo še ne bo izginilo, ampak se bo celo poglobilo, saj se z vsakim dnem odlašanja krepi občutek, da je sovraštvo nepremagljivo in da izvira iz nedostopnih globin človeške narave, ki je ni mogoče spremeniti. V čem je torej problem dosedanjega dvajsetletnega govorjenja o pobojih, krivicah in spravi? Prvič, da se je o teh temah govorilo z jezo in brez sočutja do žrtev. Drugič, da se je iskalo rešitev pri storilcih in pričakovalo, da bodo ti velikopotezno priznali svoje napake in se opravičili žrtvam. Tretjič, da se žrtvam ni omogočilo, da bi začele proces odpuščanja pri sebi in zaradi sebe.

V tem pogledu je današnji čas idealen, saj je zdaj več kot očitno, da od storilcev ne moremo pričakovati ničesar razen izmikanja, zanikanja, novih izkrivljanj in krivic. To niti ni tako čudno, če pogledamo evropski kontekst in povojne procese proti storilcem holokavsta: nihče od storilcev svojih dejanj ni obžaloval, kar pomeni, da v njihovem doživljanju obstajajo močne obrambe in zavore, ki jih ne morejo podreti niti grožnje niti kazni. Čudno je, da smo se pri nas tega zavedli tako pozno, kar lahko pomeni samo to, da smo živeli v zelo naivnem nezavednem prepričanju, da so naši storilci drugačni kot evropski, da so bolj človeški in da se bodo slej kot prej izkazali za dobre in poštene. Zdaj vemo: niso drugačni in ne bodo se pokesali in ves čas, ko smo jih čakali, se jezili nanje, jih zmerjali in obrekovali in se pridušali, je bil … vržen stran. To spoznanje je dobro izhodišče. Za kaj? Za soočenje s seboj.

Ker v naši današnji  družbi naraščata frustracija in posledično jeza, ljudje neradi slišijo o tem, da bodo morali začeti pri sebi in se soočiti s svojim lastnim sovraštvom, če hočejo pustiti preteklost za seboj in se odpreti polnemu življenju v sedanjosti. Še manj radi to slišijo tisti, ki so bili v preteklosti žrtve režima ali kako drugače po krivici prikrajšani. Toda kruta resnica vseh zločinov je, da njihovo travmatično breme nosijo žrtve in ne storilci. Ti, kot smo videli, praviloma vse svoje življenje posvetijo bodisi zanikanju ali minimaliziranju lastne odgovornosti ali prelaganju krivde na žrtve. Medtem ko se morajo žrtve ukvarjati s tem, kako bodo ublažile bolečino, izjokale žalost in osmislile svoje nadaljnje življenje. Žrtve krivic, trpinčenja in preganjanja kljub družbenemu priznanju in rehabilitaciji pogosto ne morejo v polnosti nadaljevati svojega življenja. Še vrsto let za travmatičnimi dogodki se jim v zavest vsiljujejo moreča občutja in negativne misli, pri delu so raztreseni in nemirni, doma večkrat izbruhnejo v jezi in krivijo za svoja čustvena stanja svoje najbližje. Toda ker nosijo v sebi travmatična občutja, imajo samo žrtve možnost, da ta občutja nadgradijo in preoblikujejo. Prihodnost nam bodo odprle žrtve, toda za to bo potreben še en velik korak, korak odpuščanja.

Odpuščanje, ki ga imamo v mislih, ni odpuščanje ali odpis zločinov niti pozaba krivic niti sprava med storilci in žrtvami. Zakaj odpuščanje ni sprava? Ker sprava predvideva sodelovanje obeh strani, ki je izjemno redko in ki ga pri nas v dvajsetih letih nismo niti okusili. Odpuščanje tudi ni pozaba: storjena krivica ali zločin se za vedno vpišeta v notranjo strukturo človeških možganov, čustvovanja in doživljanja, četudi ljudje včasih nimamo pravih besed ali imen ali dokazov za te krivice. Odpuščanje ne pomeni, da mora žrtev pozabiti lastno trpljenje, ali pa da to trpljenje nima več pomena, ker je od tedaj minilo preveč let. Odpuščanje v običajnem pomenu je dejanje, s katerim žrtev oprosti storilcu krivično dejanje in sicer ne glede na to, ali je storilec svoje dejanje priznal, se zanj opravičil in poskusil popraviti posledice tega dejanja. Seveda je odpuščanje bistveno lažje, če se storilec pokesa. Toda, ker se to pogosto ne zgodi, se odpuščanje razume kot nalogo, ki je naložena žrtvam, zato se žrtve, razumljivo, tej nalogi upirajo in jo doživljajo kot dodatno, novo krivico. Kaj je torej odpuščanje, če ni naloga?

Pravega odpuščanja od žrtev ni mogoče niti izsiliti niti jim ga zapovedati od zunaj: gre za notranji, osebni proces, v katerem se žrtve ne borijo več s krivico in se ji ne izmikajo, se je ne branijo, se tudi ne jezijo in ne poskušajo maščevati, ampak izpod jeze in besnenja začutijo nemoč, bolečino, nevrednost, osramočenost in osamljenost. V procesu pravega odpuščanja žrtev najprej odpusti sebi, da se ji je zgodila krivica, in se ne predaja tuhtanju o tem, kaj bi lahko bilo drugače, zakaj se je to zgodilo prav meni, kako bi se lahko izognil temu, kako se bi lahko maščeval in podobno. Žrtev nadalje sprejme grozo in bolečino, ki ju je povzročila krivica in izžaluje izgubljeno. Krivične preteklosti ni mogoče spremeniti in to je žalostno in nepošteno. V tretjem koraku odpuščanja žrtev svojo bolečino deli z najbližjimi. S tem si odpre pot v drugačen, globlji medosebni svet, v katerem huda krivica, ki se ji je zgodila, nima več prvega mesta, ampak je na prvem mestu moč iskrenih odnosov, moč tolažbe in zaupanja. V četrtem koraku žrtev goji zunanje in notranje oblike odpuščanja ter išče, najde in doživi najgloblji pomen svojega trpljenja in krivic, ki so se ji zgodile.

Ti koraki odpuščanja zahtevajo določeno vztrajnost in prizadevanje, zato rečemo, da je odpuščanje odločitev in proces. Žrtev se vsak dan znova znajde pred odločitvijo: Ali rajši počasi propadam in vsem dokažem, da sem imel prav in kako sem trpel, ali pustim dokazovanje ob strani in grem naproti novim stvarem v življenju. Odgovor na to vprašanje zahteva od žrtev polno čustveno angažiranje v svetu in odnosih sedanjega trenutka. Proces odpuščanja se opira na dejstvo, da so v življenju dobre stvari in dobri odnosi, ki niso odvisni od volje in prizadevanja žrtev. Žrtve se odprejo tej dobroti, če se povežejo z dobrimi ljudmi in z njimi spregovorijo o svoji bolečini. Odpuščanje zahteva postopnost, podobno, kakor se starši postopoma naučijo ljubiti svoje otroke in kako se ne prepuščati trenutnim občutkom jeze, užaljenosti in zamere. Na poti odpuščanja in odpiranja dobrim odnosom se žrtev nauči žalovanja. Ko ljudje spoznamo nove ljudi in okušamo nove odnose, lahko ob njih do konca doživimo stare odnose, stare rane, stara pričakovanja in hrepenenja in jih začnemo nadgrajevati oziroma uresničevati tukaj in zdaj. Stare rane in krivice s tem niso izginile, ampak nas spominjajo na naše globoke potrebe in šibkosti, ki si jih zdaj lažje priznamo in s katerimi zdaj lažje živimo, saj so se naši najhujši strahovi že uresničili in nas kljub temu niso zaprli v ozek krog jeznega pritoževanja in iskanja povračila.

Odpuščanje zaradi sebe je zadnji korak v polno in ustvarjalno življenje, v katerem iskrena povezanost med ljudmi premaga tudi najhujše krivice, in je hkrati … največja zmaga nad storilci.

Pripis uredništva: Tomaž Erzar je sodelavec ŠRCD – Študijsko-raziskovalnega centra za družino.

Foto: fineartamerica.com


29 KOMENTARJI

  1. Vaše sicer teoretično odlično razmišljanje očitno želite aplicirati na drugo svetovno vojno. In na belogardiste, ki tudi potem, ko so kolektivno plačali, za zločine svoje organizacije, ne zaslužijo, da bi se jih imenovalo z njihovim uradnim nazivom.

    Zakaj menite, da so žrtve obravnavane asimetrično? Sam sem imel velike težave svojcem belogardistov razložiti, da ne morejo dobiti finančnih odškodnin za izvensodno umorjene od naše države, tako kot moja družina ni dobila odškodnino ne za babico ne za očeta. Oba sta bila v koncentracijskem taborišču, katerega ime JACEHOBA nisem pripravljen napisati v latinici. Oče se je vrnil, njegova mati ne.

    Ali torej opozarjate, da ni enako spoštljivega odnosa do nedolžnih žrtev vseh vojska? To bi vam prej bil pripravljen verjeti, čeprav sam nimam tovrstnih izkušenj.

    • Sočustvujem s teboj v žalosti nad zločini, ki so jih ustaši in nacisti naredili nad pravoslavnimi oz. zgolj nad Srbi, ki so živeli v NDH ali na mejah NDH ( Bosna).

      Prav nobene simpatije ne gojim do ustašev, ki so jih podpirali nekateri “konzervativni” deli cerkvene hierarhije. Ne verjamem, pa da jih je podpiral kardinal Stepinac.

      Četnike Mihajlovića bolj cenim, ker so se uprli Nemcem, Italijanom kot tudi komunistom. A so bili gospodarsko še vedno socialisti. Prav tako ustaši. Ne dojamem, tega zverinskega pobijanja, ki se ga gredo ustaši in četniki med seboj in do islamiziranih slovanov v Bosni.

      A treba je dojeti, da so tako ustaši ( fašisti) kot četniki zgolj produkt lokalnega socializma, medtem ko so komunisti internacionalnega socializma. Važno je, da se nam socializem zagnusi in da ga odklonimo. S tem odklonimo tudi ustaše, četnike in komuniste ter posredno tudi domobrance, ki so isto imeli gospodarsko vizijo v smeri podržavljenja, socializma. Edina razlika je ta, da so bili povezani s Cerkvijo in da vere niso sovražili, ter da niso hlapčevali gospodarju Zla iz Moskve.

        • A hvala zato, ker ima ustaše za socialiste. Se pravi, da so zanj socialisti fašisti. Torej so fašisti tudi evropski socialdemokrati in krščanski socialisti.

          • Socialisti, fašisti, nacisti, komunisti imajo skupno lastnosti – isti.

            Evropskih socialnih demokratov pa ni treba tlačiti med fašiste, saj niso dovolj radikalni.

          • Pozabil si kapitaliste in krščanske socialiste.

            Socialdemokrati pa so frakcija komunistov, ki se je odpovedala revoluciji. Kadar imajo nenški socialdemokrati kako manifestacijo, izgleda kot prvomajska parada za časa Brežnjeva.

  2. Odličen članek.

    Končno eden iz Cerkvene strani, ki je rekel, da je zaman upati, da bodo psihopatski komunisti kdaj pokazali človečnost in priznali in se nato še kesali svojih notoričnih zlih dejanj.

    Kasneje opiše razliko med spravo in odpuščanje. Koliko je bilo enega klobasanja o tem dosedaj med teologi in duhovniku. Dobesedno žalili so žrtve.

    Priznam, da sem šel malce skeptičen brati iz zgornjega razloga kot iz poznavanja kakšno smer psihoterapije pelje njegova žena in posledično zgrešeno vzgojo ( brez kazni, brez pravih meja, brez frustracij, z malo zahtev, razpravljanje odraslega z malim otrokom,..).

    A, kapo dol. Članek je odličen. Pravkar berem p. anselma Gruena o tem kako Spremeniti strah in Moč slavljenja. Zaradi veliko osebne in prijateljske molitve sem spoznal, da je res glavni odnos z Bogom, da se na človeka ni dobro zanašati. Tako kot je Job akter in prenaša številne preizkušnje – a še vedno mu ostane globoka vera v Boga, čeprav le ta stoji za Hudičem, ki pošilja nad Joba ogenj. Tako sem pogrešal v tem članku samo globoko zaupanje v Boga, da mi je poslal močno preizkušnjo in da želi, da grem z Njim naprej.

    A se bomo iz komunističnih notoričnih zločinov kaj naučili za sedanjost in prihodnost? Ali bodo tudi naši otroci in vnuki živeli pod komunistično okupacijo in žrli travo v komunistični lakoti?

  3. Se mi pa vaš recept zdi uporaben zame. Vsi smo kdaj v življenju bili manjše ali večje žrtve.

    Tako sem sam bil dve leti brez stikov s svojo hčerko, potem ko me je bivša žena kazensko ovadila za sum spolne zlorabe otroka.

    Pravite, da je prvi korak odpustiti sam sebi. In se nehati spraševati, zakaj se je ta cirkus zgodil ravno meni. Če bi bil veren, bi si odgovoril podobno kot moja vzornica Simona Šket, ki je prebolela raka: “ker sem dovolj močna, da sem zmogla premagati bolezen in še drugim pokazati pot”. Sam še vedno občasno tuhtam. No vsaj maščevanju sem se odrekel.

    Drugi korak – izžalovati za vedno izgubljeno. Da nisem hčerke jaz učil kolesariti. Boli. Ne vem, če bo šlo povsem.

    Tretji korak – bolečino deliti z bližnjimi. Že zdavnaj opravljen. Evo, pravkar jo delim tudi z vami, čeprav se osebno sploh ne poznamo.

    Četrti korak – globlji smisel trpljenja. Ta razmišljanja sistematično zavračam.

    Sem torej na drugi poti? In bom namesto novih prijateljstev z dobrimi ljudmi končal? Ali bom prav nasprotno končal v večnem dokazovanju vsem okoli sebe, koliko sem trpel?

    Ne vem. A hvala za odlične teoretične napotke. Težko je razviti prakso, če ni od zadaj teorije. 🙂

  4. “Pravkar berem p. anselma Gruena o tem kako Spremeniti strah in Moč slavljenja”.

    Jaz sem se ukvarjal z p. Anselnom Grünom in njegovimi knjigami in jih vse “posenkal”.
    Je genijalen clovek, vendar tudi pri A.G., kdo bi si mislil, ni vse zlato kar se sveti:
    Poglejte v Google: kathnews-anselm grün-ein esoteriker? Ali pa: Anselm grün-esotherik-lehrer für evangelikale. Ocitajo mu, da operira z esotericnimi ali New-age temami in pojmi, ki lahko nekriticne vernike zavajajo.

    • Prebral sem par knjig, kjer je skušal Gruen na aktualen način povezati psihologijo ( baje je študiral Junga) in določene arhetipe s krščanstvom. Všeč mi je bilo, kako je za moške odkrival različne osebnosti moških v Svetem pismu in nam tako vsaj pomagal uviditi različnost moških nians in kakšne lastnosti moškega imam in kakšne so prešibke. Isto je naredil za ženske. najbrž si opazil, da so socialisti pomožačili ženske in poženšili moške s svojo multikulti in “zgradili bomo novega človeka in novo družbo” v zadnjem stoletju.
      Jaz tega pri Gruenu nisem opazil. Včasih mi je prav prišla literatura indijskega jezuita p. A.De Mella, ki je tudi hotel združevati različne duhovnosti. To mi je bilo takrat iskalcu veliko bližje kot branje dogločasnih “echte” katoliških knjig.

      Treba je razločiti ali nek avtor skuša dialogizirati z drugimi in zato povezuje dobro pri vsaki strani, ali pa ga njegove grešnosti res usmerjajo stran od Cerkve, od Boga v svojo sekto, ker želi biti ezoterični, new age guru.

      kako ti definiraš ezoteriko?

      Kako jo definira Katekizem?

  5. Bolj kot vprašanje “Zakaj odpustiti?” je na mestu voprašanje “Kako odpustiti?”
    Lastnost odpušanja je lastna Bogu, ki je ljubezen. Da bi se ljudje naučili odpuščati, moramo odpuščanje prvo izkusiti sami. Bog, ki nam odpusti, nas razbremeni in osvobodi in šele takrat smo sposobni pokore za lasten zablode.
    Odpučanje je možno samo v ljubezni. Odpustimo lahko samo, ko najprej ljubimo tistega, ki mu odpuščamo. Odpuščamo mu ,ker mu želimo dobro. S tem, ga razbremenimo njegove krivde in tako je tudi dotični spsooben soosčenja z lastno zablodo.

  6. “Končno eden iz Cerkvene strani, ki je rekel, da je zaman upati, da bodo psihopatski komunisti kdaj pokazali človečnost in priznali in se nato še kesali svojih notoričnih zlih dejanj”.

    Biti veren in posten je velika milost, ki ni vsem dana. Vero je veliko tezje pridobiti kot pa zapraviti.
    Levicarji so imeli slicne moznosti, kot mi verni, da bi jo pridobili, pa tega iz najrazlicnejsih razlogov niso storili. Iz vidika vernika, ki je podkovan v sv. Pismu, se levicarji nahajajo na napacni strani. Kolikor boljse se levicar pocuti na “fols” strani, toliko bolj se oddaljuje (pozvizga) od boga, cerkve in deset bozjih zapovedi.
    To ima pogubne posledice tudi za politiko v nasi dezeli. Uboga demokracija, ce bodo popolnoma prevladali levicarji. Dejstva kazejo, da ti levicarski “pametnjakovici” volijo samo levicarske stranke. Za Cerkev in desnico so izgubljeni skoraj za vedno.
    No, sv. Pismo pogosto svari pred taksnimi “svobodnjakovici”, ki gledajo na verne z viska. Daje jih na stran “luzerjev” ali pogubljenih, kjer bo jok in skripanje z zobmi. Tem je pa to popolnoma vseeno in zgledajo, da so celo ponosni na to.
    Nekaj slicnega opazamo pri mladoletnih kadilcih, ki se ravno posiljujejo s prvo cigareto ali drogo. Ali pa pri mladoletnih dekletih, ki se hocejo cimprej znebiti nedolznosti. To pocno ravno zato, ker jim vsi branijo. Predvsem verni starsi doma. Tudi v soli, ce je tovarisica uciteljica bolj verne sorte. Z cigaretnih skatel pa jim minister za zdravje grozi z rakom, ostarelo kozo, impotenco itd., ker to zapoveduje EU.
    Vendar je pogosto vse zastonj. Ti ljudje so na poti, da postanejo levicarji.
    Vse te stvari so stvar zaupanja. Tisti pa, ki se delajo nadljudi, ces, da nikomur ne morejo ali nocejo zaupati so bedaki in se morajo uciti na lastnih napakah. Zaupanje pa je osnova tako za medsebojne odnose, politicno zivljenje, kot tudi za vero.
    Znano je, da bomo verni nekoc ob sodnem dnevu stali na desni strani, ce smo bili dobri. Ce smo ubogali starse, zupnika in papeza (cerkveno uciteljstvo)… Brez neke vere ne gre.
    Tisti, ki nimajo vere, pa se pocasi z muko dokopljejo do nekega svetovnega nazora, ki pa je samo bled nadomestek za trdo vero, ki gore prestavlja.

    • Očitno ne uporabljaš besede levičar v standardnem pomenu. Prepričan sem, da bi s statističnimi orodji pri priči zavrnil tvojo domnevo, da je kajenje bolj prisotno med levičarji.

  7. “Kasneje opiše avtor razliko med spravo in odpuščanjem. Koliko je bilo enega klobasanja o tem dosedaj med teologi in duhovniki. Dobesedno žalili so žrtve”.

    Morda bo kdo rekel, da sem zgoraj zgresil temo o smislu sprave in odpuscanja. Samo na prvi pogled. Hotel sem malo pofilozofirati in utemeljiti, zakaj so species levicarji taksni kot so? Ker mislim, da je dobro govoriti tudi o taksnih osnovnih stvareh. Kako se iz vernika izcimi levicar? Ker vsak od nas vernih lahko postane levicar…

    Gotovo levicar ni idealen tip cloveka, ker je v bistvu upornik. Iz sv. Pisma SZ pa vemo, da uporniki niso niti najmanj priljubljeni pri Bogu. Njegov izvoljeni zidovski narod se je stalno nekaj upiral in malikoval in bil zato vedno znova kaznovan. Pravi levicarji so v svojem zlaganem misljenju nadclovesko samozadostnostni. Ne rabijo Boga in ga ne castijo. Vse delajo zaradi sebe in ne z ozirom na deset bozjih zapovedi. Pri tem mislijo, da si sami ustvarjajo neke vrste raj na zemlji. Seveda to ni tisti paradiz, kjer sta se Adam in Eva pogovarjala z Bogom in kaco zapeljivko, ampak neka fata morgana. No, Adam in Eva sta ostala v paradizu, dokler nista gresila. Ko pa sta se uprla Bogu, hotela sta postati bogova, sta sicer opazila, da sta naga, pridobila pa nista nicesar ampak pretrgala kontakt z Bogom. No, pozneje sta se verjetno kesala in delala pokoro. Zato ju najdemo celo v svetniskem koledarju. Bog jima je izdajstvo formalno odpustil, dejansko pa sta nam ga zapustila za doto “izvirni greh”. Tudi njun sin Abel je svetnik, ne pa Kajn, ki je prvega ubil.
    Izvirni greh je rdeca nit, ki nas ljudi povezuje do danasnjega dne, dokler se ne damo krstiti. Pri tem Adamovem izdajstvu in izvirnem grehu smo imeli sreco, da Bog potem poslal ob polnosti casov svojega sina Jezusa Kristusa na svet, da nas je s svojo smrtjo na krizu odresil. No slicen izvirni greh so nekoliko preje uspicili Bogu nekateri padli angeli, za katere vemo, da so dandanes zelo aktivni kot hudici ali demoni. Strasijo in zapeljujejo vse po spisku.

    Tragika levicarjev je, da se dajo sami prostovoljno zapreti v nek labirint iz katerega skoraj ni izhoda. Lahko divjajo sem in tja, izhoda ne najdejo vec, ker nimajo poniznosti. Ker nimajo poniznosti, nimajo tudi ostalih krscanskih kreposti. Ne morejo odpuscati. Niti sebi, niti drugim.
    Samo kdor odpusca, se mu bo odpustilo. Vse to in pa, ker nimajo v sebi vere, seveda tudi ne morejo imeti krscanske ljubezni, ki je kraljica vseh kreposti.
    Zaradi tega levicarstvo gotovo ni zazeljeno duhovno stanje, ampak slepa ulica, labirint, kjer nadclovek propada. Ujel se je v svojo lastno past in “zafural” vecnost…
    Zato pozivam nase levicarje, politike, borce itd. da se zaradi miru svoje duse, in Boga, ki bo vse sodil, ponizajo, odpustijo in spravijo z zivimi in mrtvimi. S sabo, z nami mi in s tistimi, do katerih imajo zgodovinsko krivdo.

    • Jan

      Toplo priporočam v branje knjigo “Vera demonov ali preseženi ateizem”, ki jo je napisal Fabrice Hadjadj. V mogo večji nevranosti stranpoti so kristjani, seveda na drug način kot neverni.

      • Tadej, zakaj meniš, da Jan nima načrtov, kaj početi ta vikend in da ga boš osrečil z nasvetom – naslovom dobre knjige?

      • Pardon. Na hitro sem prebral in se mi je zazdelo, da “soliš” pamet nesomišljeniku Jagdpanzerju. 🙂

  8. “V mnogo večji nevarnosti stranpoti so kristjani, seveda na drug način kot neverni”.

    Hvala za opombo.
    To, da so kristjani v vecji nevarnosti kot ateisti in levicarji, da se pokvarijo, je cisto logicno, ker je ateiste in levicarje hudic ze tako rekoc osvojil zase.
    Ker se ze nahajajo v njegovi oblastni sferi, se mu ni vec treba toliko truditi zanje. Tako jih kot svoje orodje lahko po mili volji usmerja proti Cerkvi in vernikom.
    Gotovo jih Bog zaradi tega se ne bo pogubil. Ker je pravicen, jim bo dal do zadnjega diha dovolj milosti da se spreobrnejo. Nekateri teologi menijo, da bodo okoreli levicarji in likvidatorji v skladu z bozjo ljubeznijo celo radi in prostovoljno marsirali v pekel. To pa zato, ker bi jih bozja svetost, angeli in nasi svetniki tako slepili ali bodli v oci, da bi se celo v vicah, ki so blizu nebes, pocutili skrajno slabo.
    Vendar to ostaja spekulacija. Pekel ostaja pekel, predvsem zaradi vecnega trajanja.

  9. Ma kakšno odpuščanje neki.

    Potrebno je zločine obsoditi in zločincem soditi. Tega se v Sloveniji po letu 1990 ni zgodilo. Potrebna bi bila in je še vedno aktualna tudi lustracija vseh pomembnejših tvorcev prejšnje zločinske komunistične diktature.

    Če tega ta država ne zmore potem nima dobre bodočnosti, kvečjemu bo obsojena na ponavljanje zgodovine. S tistimi, ki so izvedli zločinsko komunistično revolucijo in s tistimi, ki še danes to relativizirajo in opravičujejo na vse mogoče načine, ni mogoča sprava, kvečjemu gledanje preko puškine cevi.

    Zato bi bilo dobro ustanoviti neko civilno institucijo in stvar prignati pred mednarodno sodišče za človekove pravice. Za zadnjo vojno v Jugoslaviji je bilo npr. ustanovljeno sodišče potrebno bi bilo, analogno, tudi za zločine med 2 sv. vojno. Komunizem v EU še ni bil zadostno obsojen, kot je bil npr. nacizem, čeprav je komunizem kar pol stoletja teptal polovico Evrope.

    Za začetek, na državnih proslavah bi bilo potrebno prepovedati totalitarne simbole prejšnje države, in tudi totalitarne simbole komunistične internacionale. Kazen za kršitev nekaj sto evrov. Skratka izgnati rdeče peterokrake zvezde, srp in kladivo, šajkače, “rdeče” zastave, slike komunističnih zločincev, z državnih proslav.

  10. Rdeča zvezda je menda le ena od zvezd na nebu… Tako mi je izzvenela na proslavi priključitve Primorske. Morda je še večja kazen sam propad komunizma. Čeprav, ko vidim Kučana, propad komunizma, za katerega je toliko krvi preteklo, ga sploh ne gane kaj dosti.

    • Komunizem ni ideologija, komunizem je pajdaštvo izprijencev in je v Sloveniji trenutno vedno bolj živahen. Kot ideologija je izumrl z zadnjimi idealisti komunizma, ki jih je iztrebila prav ta drhal. S šemljenjem in uporabo starih simbolov, kot so rdeča zvezda, srp, kladivo, prepevanje bandiere rosse in podobnem, držijo v neprekinjeni hipnozi množice miselnih lenuhov, ki so njihovi volivci. Za razliko od svojih volivcev, ki od tega seveda nimajo drugega, kot vedno večjo revščino, so ti premeteni delomrzneži kar lepo negovani z državnim proračunom. Njihova politična smetana, ki jim omogoča lagodno življenje pa seveda zajema (krade) z veliko večjo žlico.

  11. Osebno sem prepričan, da zadevajo storjeni greh, odpuščanje in kesanje izključno le osebno raven, tako kot sta na osebni ravni lastna volja in premislek.
    Zaradi tega je odpuščanje zadeva žrtve in prav nič storilca. Odpuščanje je torej čin razbremenjevanja žrtve zaradi posledic, ki so pri njej nastale v obliki prizadetosti. Ko žrtev odpusti nad njo storjeni greh storilcu, ta namreč še ni razbremenjen svojega greha. Šele z iskrenim kesanjem sprejema ta začetek postopka krivde, pri čemer mora storilec z dejanskim trudom in delom tudi dokazati svojo resnično spremembo v smeri dobrega.
    Povsem enako je tudi z Božjim odpuščanjem, le da Bog lahko gleda naravnost v srce storilca in takoj opazi njegovo iskrenost ali pa morda le sprenevedanje. Tudi tu mora storilec pokazati voljo do lastne spreobrnitve s svojim spremenjenim načinom življenja.
    Sprava, ki jo v Sloveniji tako zelo pogrešamo, zahteva oba navedena čina, torej iskreno kesanje in odpuščanje. Vendar sprave pri nas še dolgo ne bo. Pa ne samo zaradi zakrknjenega občestva storilcev greha, ko se niso hoteli odpovedati z grehom doseženih koristi, pač pa zaradi teh, ki so te koristi podedovali.

  12. Težko se znebim občutka, da ta članek reproducira pri nas že klasičen diskurz na katoliški strani, ki ima (hote ali ne hote) za cilj vzdrževanje partijske nadvlade.
    Kako odpuščanje neki, saj se komunisti ne bodo nikoli pokesali.Lustritrati jih je treba in to čim prej!

  13. Za nespreobrnjene komuniste je lustracija enaka likvidaciji. Temu se bodo z vsemi štirimi upirali, zato radikalno zavajajo javnost. Lustracija na tem svetu ni izvedljiva. Kdo jo bo izpeljav, če imajo oblast v rokah tisti, ki bi morali biti lustrirani. Edini pravi prijem vidim v evangelizaciji na mikro ravni družbe in doslednem življenju po evangeliju in njegovih svetih. Življenje na zemlji je le romanje od rojstva do večnosti, zato bo tako ostalo do sodnega dne. Kristjani imamo ne le pravico remveč dolžnost živeti v skladu z navodili za polnost življenja, pričevati za Jezusa in na svetu biti znamenje, ki se mu bo nasprotovalo. Ostalo bo uresničil Bog, ki je obljubil in bo obljubo tudi ispolnil.

  14. Med krščanstvom in komunizmom ni sprave. Komunizem se bo pomiril, ko ga ne bo več. Komunist se s krščanstvom spravi, ko se spreobrne. Pijanec sicer preneha piti, dokončno ozdravljen je lahko po posebnem Božjem posegu. Zato je spravo med komunisti in kristjani nemogoče pričakovati. Kristjan jo živi na vsakem koraku, ko je zvest svoji veri, komunist v zvestobi samemu sebi poglablja sovraštvo do vere in vsega, kar ga spominja na Boga. Zato je sprava s komunizmom in zapriseženimi komunisti utopija in naivnost. Od njih ne moreš pričakovati iskrenega dialoga. Prevara je temelj njihove doktrine. Lahko pa molimo zanje, da bi se rešili iz pasti, v katero so se prostovoljno ujeli.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite