Zakaj nizka rodnost med (avtohtonimi) Evropejci?

Tako pri nas kot tudi v nekaterih drugih evropskih državah, še zlasti na vzhodu in jugu Evrope, gre opaziti pojav dolgotrajne finančne odvisnosti od staršev.

Macron je vključen v ne ravno plodno »ojdipalno zvezo« z mnogo starejšo žensko, ki bi v psihološkem smislu lahko bila tudi njegova mačeha.

Gre za tematiko, ki se zdi vselej aktualna. Občasno je sicer potisnjena v ozadje, bodisi zato, ker jo s svojo senzacionalnostjo zasenčijo druge teme, bodisi zato, ker si tako evropska politika kot tudi t. i. »povprečni Evropejci« pred njo zatiskajo oči. A še vedno se v javnosti pojavljajo skrb vzbujajoče vesti, ki se nanašajo prav na obravnavano, sicer dokaj kompleksno področje.

Odgovor na vprašanje »Zakaj ima povprečen Slovenec oziroma Evropejec vse manj otrok?« se običajno glasi: »Zaradi težke finančne situacije, pomanjkanja denarja, pomanjkanja sredstev za preživljanje ITD.« Gre za zelo preprost in priročen odgovor, ki ga je precej težko postaviti pod vprašaj. A ob tem se zdi zanimivo, da je rodnost v Evropi razmeroma visoka prav tam, kjer ekonomski kazalci ravno ne blestijo – na primer na Kosovu. Po drugi strani pa je rodnost med premožnimi Norvežani ali Nemci v povprečju precej nižja, razen če ne mislimo tudi priseljence, ki prebivajo na Norveškem oziroma v Nemčiji. V kolikšni meri lahko potemtakem za nastalo situacijo krivimo pomanjkanje denarja?

Ker ni bilo računalnikov, televizorjev, pametnih telefonov …

Obenem se zdi zanimiva primerjava med današnjo stopnjo rodnosti na Slovenskem in tisto v času naših starih staršev, ko je bila ta v povprečju precej višja. Mnogi želijo to pojasniti z dejstvom, da v tistem času ni bilo široko dostopne električne energije in naprav kot sta računalnik in televizor, ter da ljudje zato ob večerih niso imeli na voljo drugačne zabave kot da se prepuščajo »posteljnim radostim«. Spet drugi to dejstvo skušajo utemeljiti s pomanjkanjem kontracepcije, kar pa seveda povsem ne drži. Tudi naši dedje so namreč poznali določene oblike kontracepcije iz »domače lekarne«, gre pa vsekakor dvomiti o njeni zanesljivosti.

Več otrok, več lačnih ust?

A bolj kot »večerna zabava« in »domača kontracepcija vprašljive kakovosti« se ponuja še ena razlaga: naši predniki so bili večinoma kmetje in so za obdelovanje svojega koščka zemlje potrebovali pridne ročice. Ugovor v slogu »več otrok več lačnih ust« tu morda ni ravno na mestu, saj so bili tedanji stroški vzdrževanja otrok zagotovo bistveno nižji kot dandanes, predvsem v povezavi z izobraževanjem, pa tudi nudenjem vsakovrstnega razkošja in udobja. Naši dedje po večini niso menili, da je dobro imeti zgolj enega ali največ dva otroka, da bi mu »nudili vse«.

Kariera, uživanje …

Poleg tega so otroci zagotovo predstavljali tudi socialno varnost na stara leta, saj so bile pokojnine privilegij posameznikov. Dandanes, ko pokojnine (še) obstajajo, pa se mnogi rajši kot potomstvu posvečajo ustvarjanju kariere, samorealizaciji in udobju. Posedovanje otrok številni vidijo še zlasti kot odpoved uživanju.

Smo pač družba v kateri je hedonizem postavljen na piedestal – je vrlina vseh vrlin. Pa saj se tudi pozdravljamo z besedami »Pa uživaj!« Vsak nov otrok predstavlja dolžnost, nek napor, ki pa je tudi posledica dejstva, da se dandanes izredno poudarja odgovorno starševstvo in pomembnost zdravih socialnih razmer za ustrezen otrokov razvoj.

En otrok pri štiridesetih

Poleg tega so nekoč željo po samorealizaciji in karieri gojili predvsem moški, medtem ko jo v posvetiti dolgotrajnemu študiju, nato pa še dokazati v kakšni ugledni službi, ne da bi vmes kdo »pobegnil« na materinski dopust, potem je razumljivo, da imajo tako Slovenke kot tudi Evropejke otroke mnogo pozneje kot so jih imele njihove babice oziroma jih imajo ženske v državah tretjega sveta.

Medtem ko imajo nekatere Slovenke, ki se posvečajo npr. karieri v zdravstvu, svojega prvega otroka šele pri svojih petintridesetih ali štiridesetih letih, se v nerazvitem svetu zamenjata že dve generaciji žensk, od katerih ima vsaka po tri, štiri, pet ali celo več otrok. Kaj takšnega je pri nas vse večja redkost, četudi je še mogoče najti družine z več kot tremi otroki. Slednji so namreč mnogokrat razumljeni kot težava in ne več kot bogastvo.

Hotel mama in mamin sinko

Kaj pa odvisnost od staršev? Tako pri nas kot tudi v nekaterih drugih evropskih državah, še zlasti na vzhodu in jugu Evrope, gre opaziti pojav dolgotrajne finančne odvisnosti od staršev. Mladi pogosto študirajo dolgo časa in brez prave perspektive za poznejše poklicno življenje. Z zaposlitvijo se pričnejo ukvarjati šele tedaj, ko so tako rekoč »vrženi« na trg dela. Zdi se, da v družbi ne obstaja pravi koncept vzgoje in izobraževanja, ki bi mlade tako miselno kot tudi dejavno pripravil na osamosvajanje.

Pri nas gre opaziti, da namesto, da bi si v času študija aktivno pridobivali izkušnje z delom na svojem študijskem področju, pogosto rajši opravljajo druge vrste dela, ki so morda finančno privlačna, potrebnih izkušenj za poznejše poklicno udejstvovanje pa ne nudijo. Med mladimi pa se zdijo še posebej ranljivi t. i. »sinčki edinčki«, torej prav tisti, ki jim je bilo v življenju »ponujeno vse«, in ki poleg močne materialne odvisnosti pogosto gojijo še nezdravo čustveno navezanost na enega od staršev (še zlasti, če so ti ločeni), kar lahko še dodatno ovira njihovo »postavljanje na lastne noge« in ustvarjanje družine. Zdi se, da gre za svojevrstno »osebnostno invalidnost«, ki je slabo opažena v sodobni slovenski in evropski družbi.

Muhasti delodajalci in draga stanovanja

In če so bili naši dedje odvisni predvsem od svojega koščka zemlje, od pridnih rok, pa tudi od vremenskih vplivov, so dandanes mladi pogosto prepuščeni dobri volji (beri preračunljivosti) svojih delodajalcev. Redno zaposlitev je težko pridobiti in jo obdržati, obenem pa velikansko težavo pri ustvarjanju družine predstavljajo tudi stanovanjske stiske. V takšnih razmerah mladim pogosto ne preostane drugega kot da plačujejo visoke najemnine ali pa se odločijo za »hazardiranje« s krediti.

Samski politični voditelji so »in«

Kaj pa popkultura? Sodobni filmi pogosto prikazujejo samske like, ki se zdijo srečni v tem kar so, in ki jih njihova vsakodnevna opravila, hobiji in potovanja v celoti izpolnjujejo, zato posledično ne potrebujejo družinskega zavetja. Obenem je podoben trend opaziti tudi med vodilnimi evropskimi politiki. Macron je tipičen primer te vrste, saj je vključen v ne ravno plodno »ojdipalno zvezo« z mnogo starejšo žensko, ki bi v psihološkem smislu lahko bila tudi njegova mačeha.

Kakšno vlogo pa ima na področju rodnosti vernost prebivalstva? Med številnimi »nedelniki« in ateisti ni opaziti bistvene razlike. Res pa je, da si velike družine navadno ustvarijo prav verujoči. Tovrsten trend je še posebej opazen znotraj nekaterih cerkvenih (postkoncilskih) stvarnosti kot so Opus dei, Neokatehumenska pot, Marijino delo, Emanuel ITD.