Zakaj nisem podpisal peticije in zakaj sem za poimenovanje knjižnice po Balantiču
To je javni odziv na vabilo kolega in prijatelja Aleša Mavra, ki me je povabil k podpisu peticije za poimenovanje kamniške knjižnice po Francetu Balantiču. Peticije nisem mogel podpisati, ker sem dobil vtis, da bolj kot Balantiča brani domobranstvo. Iz mojih odgovorov se je razvila zanimiva osebna korespodenca. Moj del te korespondence je povzet v spodnjem besedilu. Razumeti ga je treba kot pledoaje za poimenovanje kamniške knjižnice po Balantiču. Ne kot domobrancu, temveč kot pesniku in žrtvi državljanske vojne.
Moj ded Rudolf Marinčič je bil liberalec in med 2. svetovno vojno častnik jugoslovanske vojske, “plavogardist”. Eden od vojakov, ki so branili Grčarice, in eden od obsojencev “kočevskega procesa”. Proces je sledil kočevskem “zboru odposlancev”, ki je utemeljil zakonodajno vejo porajajoče se stalinistične oblasti. Sodno vejo je utemeljil proces. Oba, zbor odposlancev in proces, sta skušala prevzemu oblasti že vnaprej nadeti krinko demokratične pravne države. Kontinuiteto je omogočil predvsem meščanski del Osvobodilne fronte. Ta je dal uporaben zgled tudi nekaterim revolucionarjem delavskega izvora, ki so kmalu po vojni zavrgli revolucionarno misel in slog, se preobrazili v aparatčike in si stanovanja okrasili z impresionisti.
Obračun s “plavogardisti” je bil potreben zato, ker je partija po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo v svojem antifašizmu naenkrat postala doslednejša in odtlej na tem področju ni trpela tekmecev. Civilno krinko si je morala nadeti tudi zato, ker bi sicer postalo preveč očitno, da načrtuje diktaturo. Pa tudi zato, ker so bili številni revolucionarji navadni stremuhi.
Toda pustimo ob strani vprašanje, kdo je bil med vojno bolj avtentičen antifašist, antiimperialistična/osvobodilna fronta ali anglofilski liberalci. Četudi je komunistom uspelo fizično eliminirati liberalno opozicijo fašizmu, so avro svobodomiselnosti dokončno zapravili s pokolom nad domobranci in z vzpostavitvijo birokratsko-etatistične stalinistične diktature. Avra svobodomiselnosti, ki so jo zapravili, ni bila meščansko-liberalna — to avreolo so si celo nadeli! Zapravili so avro civiliziranosti. No, ne samo avre. Izkazali so se za zelo necivilizirane. V njihovih povojnih dejanjih se a posteriori skriva njihov dolg Balantiču. Simptom tega dolga je popolna neprepričljivost propagande, ki povojne poboje opravičuje z nacističnim genocidom.
Kdor je izgubil štreno, naj gre nazaj in prebere še enkrat.
To je zelo poenostavljen pogled na drugo svetovno vojno. Namenoma. Dandanes marsikateri tajkunski kapitalist nosi partizansko kapo, marsikateri udbovec pa poje domobranske pesmi in namesto Boga adorira nekdanjega romarja v Jajce, zdaj voznika luksuznih avtomobilov. Stvari so zelo, zelo pomešane. Ko sem spremljal kamniške polemike, sem dobil vtis, da je Balantiču še enkrat namenjena vloga žrtve — tokrat ne zaradi iracionalnosti, ki jih sproži vojna, ampak zaradi neizobraženosti lokalnih kverulantov.
Ideološko nasprotovanje poimenovanju kamniške knjižnice po Balantiču je sprožilo ideološki odziv. V peticiji, ki je nisem mogel podpisati, Balantič ne nastopa predvsem kot pesnik, ampak predvsem kot domobranec in kot orožje v boju zoper komunistično mitologijo. Nepodpis peticije ni povezan z mojimi levičarskimi prepričanji. Podpisal je nisem zato, ker se niti pro forma ne distancira od kolaboracije in ker daje vtis, da eno mitologijo spodbija z drugo. Toda kdo je začel z ideologijo? Začela je druga stran. Morda iz čiste zavisti, ker v Kamniku nima Kajuha.
Kamnik nima veliko dobrih pesnikov. Zato je treba knjižnico poimenovati po najboljšem. Maister je bil dober vojak in zanič pesnik. Balantič je bil dober pesnik in po tragičnem naključju vojak. Je njegova tragedija intimna ali politična? Za ideološke simpatizerje domobrancev ni le politična, ampak skoraj kozmična. Za drugo stran je kvečjemu intimna, ali pa niti to ne. A če bi bil Balantič slab pesnik, v Kamniku leta 2015 ne bi izbruhnila nova državljanska vojna.
Poimenovanje knjižnice po lokalnem pesniku je nekaj povsem normalnega. Partizanski in domobranski veterani naj dajo njegovim manom mir.
Še priložnost za antifašizem. Kamniškim borcem predlagam, da se rajši kot mrtvemu pesniku uprejo pevcem partizanskih pesmi, ki odpravljajo najvišji davčni razred, razprodajajo državno infrastrukturo in uničujejo socialno državo.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
