Prejeli smo: Kamnik nima veliko dobrih pesnikov

15
275
Foto: leksikon.si.
Foto: leksikon.si.

Zakaj nisem podpisal peticije in zakaj sem za poimenovanje knjižnice po Balantiču

To je javni odziv na vabilo kolega in prijatelja Aleša Mavra, ki me je povabil k podpisu peticije za poimenovanje kamniške knjižnice po Francetu Balantiču. Peticije nisem mogel podpisati, ker sem dobil vtis, da bolj kot Balantiča brani domobranstvo. Iz mojih odgovorov se je razvila zanimiva osebna korespodenca. Moj del te korespondence je povzet v spodnjem besedilu. Razumeti ga je treba kot pledoaje za poimenovanje kamniške knjižnice po Balantiču. Ne kot domobrancu, temveč kot pesniku in žrtvi državljanske vojne.

Moj ded Rudolf Marinčič je bil liberalec in med 2. svetovno vojno častnik jugoslovanske vojske, “plavogardist”. Eden od vojakov, ki so branili Grčarice, in eden od obsojencev “kočevskega procesa”. Proces je sledil kočevskem “zboru odposlancev”, ki je utemeljil zakonodajno vejo porajajoče se stalinistične oblasti. Sodno vejo je utemeljil proces. Oba, zbor odposlancev in proces, sta skušala prevzemu oblasti že vnaprej nadeti krinko demokratične pravne države. Kontinuiteto je omogočil predvsem meščanski del Osvobodilne fronte. Ta je dal uporaben zgled tudi nekaterim revolucionarjem delavskega izvora, ki so kmalu po vojni zavrgli revolucionarno misel in slog, se preobrazili v aparatčike in si stanovanja okrasili z impresionisti.

Obračun s “plavogardisti” je bil potreben zato, ker je partija po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo v svojem antifašizmu naenkrat postala doslednejša in odtlej na tem področju ni trpela tekmecev. Civilno krinko si je morala nadeti tudi zato, ker bi sicer postalo preveč očitno, da načrtuje diktaturo. Pa tudi zato, ker so bili številni revolucionarji navadni stremuhi.

Toda pustimo ob strani vprašanje, kdo je bil med vojno bolj avtentičen antifašist, antiimperialistična/osvobodilna fronta ali anglofilski liberalci. Četudi je komunistom uspelo fizično eliminirati liberalno opozicijo fašizmu, so avro svobodomiselnosti dokončno zapravili s pokolom nad domobranci in z vzpostavitvijo birokratsko-etatistične stalinistične diktature. Avra svobodomiselnosti, ki so jo zapravili, ni bila meščansko-liberalna — to avreolo so si celo nadeli! Zapravili so avro civiliziranosti. No, ne samo avre. Izkazali so se za zelo necivilizirane. V njihovih povojnih dejanjih se a posteriori skriva njihov dolg Balantiču. Simptom tega dolga je popolna neprepričljivost propagande, ki povojne poboje opravičuje z nacističnim genocidom.

Kdor je izgubil štreno, naj gre nazaj in prebere še enkrat.

To je zelo poenostavljen pogled na drugo svetovno vojno. Namenoma. Dandanes marsikateri tajkunski kapitalist nosi partizansko kapo, marsikateri udbovec pa poje domobranske pesmi in namesto Boga adorira nekdanjega romarja v Jajce, zdaj voznika luksuznih avtomobilov. Stvari so zelo, zelo pomešane. Ko sem spremljal kamniške polemike, sem dobil vtis, da je Balantiču še enkrat namenjena vloga žrtve — tokrat ne zaradi iracionalnosti, ki jih sproži vojna, ampak zaradi neizobraženosti lokalnih kverulantov.

Ideološko nasprotovanje poimenovanju kamniške knjižnice po Balantiču je sprožilo ideološki odziv. V peticiji, ki je nisem mogel podpisati, Balantič ne nastopa predvsem kot pesnik, ampak predvsem kot domobranec in kot orožje v boju zoper komunistično mitologijo. Nepodpis peticije ni povezan z mojimi levičarskimi prepričanji. Podpisal je nisem zato, ker se niti pro forma ne distancira od kolaboracije in ker daje vtis, da eno mitologijo spodbija z drugo. Toda kdo je začel z ideologijo? Začela je druga stran. Morda iz čiste zavisti, ker v Kamniku nima Kajuha.

Kamnik nima veliko dobrih pesnikov. Zato je treba knjižnico poimenovati po najboljšem. Maister je bil dober vojak in zanič pesnik. Balantič je bil dober pesnik in po tragičnem naključju vojak. Je njegova tragedija intimna ali politična? Za ideološke simpatizerje domobrancev ni le politična, ampak skoraj kozmična. Za drugo stran je kvečjemu intimna, ali pa niti to ne. A če bi bil Balantič slab pesnik, v Kamniku leta 2015 ne bi izbruhnila nova državljanska vojna.

Poimenovanje knjižnice po lokalnem pesniku je nekaj povsem normalnega. Partizanski in domobranski veterani naj dajo njegovim manom mir.

Še priložnost za antifašizem. Kamniškim borcem predlagam, da se rajši kot mrtvemu pesniku uprejo pevcem partizanskih pesmi, ki odpravljajo najvišji davčni razred, razprodajajo državno infrastrukturo in uničujejo socialno državo.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


15 KOMENTARJI

  1. Kaj pa je v resnici narobe z domobranstvom, razen kolaboracije? Vsi ti narodni izdajalci v tujini ustanavljajo slovenske šole in še danes gojijo slovenski jezik. Narodni izdajalci pa taki. Bi rekel, da rabimo še več takih izdajalcev.
    Kolaboracija je bila amnestirana. Domobranstvo torej šteje le še kot oblika protirevolucije. In tega smo potrebni kot sahara vode. Zato spoštovani avtor, razlog da niste podpisali peticije je torej v tem, da nimate identitete. Da ne veste kdo ste in kaj ste.
    Res je, da jih je precej, ki bi opevali domobranstvo mimo amnestije. Mnogo je nadutih Slovencev, ki mislijo da so več kot drugi. Ti žal samo hranijo revolucijo, da živi dalje. Mnogi bi radi iz neodvisne Slovenije naredili spet privat državo, samo da ne bi bila Titova, ampak njihova. Ti samo hranijo komunizem.
    Medtem pa lahko ostanemo brez države. Dovolj je da zatonemo v bankrot in se dokončno raztepemo po svetu.

    • Ima identiteto : socialistično. Sicer barbarsko zločinske komuniste odlično sekira, samo potem za domobrance uporabi komunistični trik “narodnih izdajalcev”. Večino liberalnih, meščanskih in oficirskih kadrov se je z vaškimi stražam združilo v domobransko vojsko, ki je bila vojaško uspešnejša kot partizanska. Šele domobranski bataljoni so ustavili ekscesno komunistično partizansko klanje vaščanov in deloma tudi meščanov.
      Resnični ideološki kolaboranti Hitlerja in Mussolinija so komunisti, ki so začeli z njimi ww2 in jo 2 leti vodili. Poljske ni napadel Hitler kot lažejo socialisti v zgodovinskih učbenikih, temveč nacisti in komunisti. Stalin si je s Hitlerjem razkosal Poljsko in Skandinavijo. Ko so socialisti junija 1941 zasužnjili vso Evropo razen Anglije, se je začel frakcijski boj.

  2. Z zadnjim stavkom je socialistično zasmradil svoje pokončne liberalne prednike.
    Pošten naslov bi bil: podpisal nisem, ker sem socialist.

  3. Avra svobodomiselnosti naj bi bila komunistična? Kaj pa imajo komunisti veze s svobodo…? Teror in totalitarizem so vpelje vali.
    Liberalno je, da si proti Cerkvi?.. je čutiti med vrsticami avtorja. Plavi so se pa ja borili za Boga, kralja in domovino.

  4. V prvih dveh odstavkih je že Zdravko povedal, kar gre temu članku. Tako mislim tudi jaz.

    Avtor članka se dodatno sklicuje na deda liberalca. Najbrž meni, nekritičen, ker je očitno šolan po socialistično in brez samorefleksije na to šolanje, da bi to utegnilo biti pomembnejše, kot biti tedaj kakšen navaden katoličan, morebiti član, ali pa tudi ne, kakšne ljudske stranke. Ti šmentana naprednost, kako štrli ven pri jarih demokratih!

    Ker avtorja tako strašno moti pohod v Jajce 19-letnega fanta, bi bilo zanimivo videti kakšen avtorjev spis v obliki šolske naloge ali eseja pri 19 letih. Seveda tega ne bomo videli, če pa bi, pa zagotovo v njem ne bi mogli najti toliko znanja in zavzetosti kot pri tistem, nenehno navajanem 19-letnem fantu. O tej nezmožnosti namreč implicitno pripoveduje celoten članek.

    Za tega avtorja pa, po mojem globokem prepričanju, tudi pesnik Balantič ni primeren, da bi ga kakorkoli obravnaval.

  5. Moje mnenje, da je pismo Marka Marinčiča precej neeksaktno. Res smo brali kakšen odziv, ki je bil bolj usmerjen v obrambo domobranstva, kot osebno Balantiča ( recimo Jožeta Bartolja ali Antona Tomažiča), ampak izjava, na katero leti očitek, si tega očitka pač ne zasluži, ampak je uravnotežena in razsoja skoraj z lekarniško tehtnico.

    Neka nepotrebna pripomba v pismu, s katero se kdovezakaj zaklinja v averzijo do Janeza Janše, morda prej nakazuje, da Marinčič ni želel biti med takšnimi podpisniki, zvečine uglednimi intelektualci, ki so bili v velikem delu tudi med govorniki, torej aktivnimi demonstranti v zvezi z znano afero in stanjem v državi v zvezi z njo pred ljubljansko sodnijo.

    Čeprav tudi sam gojim osebno simpatijo do najbolj legalističnega pristopa ob okupaciji domovine leta 1941, ki ga je pomenilo organiziranje odporniške kontinuitete jugoslovanske vojske pod vodstvom Draže Mihajloviča, mi je Marinčičeva shema predstavlja pretirano simplificiranje in to zaodmik od bolj pravičnega uvida. Tudi četniškemu gibanju je ob strogi presoji možno očitati ogromno zdrsov in nečednih plati, podobno kot je možno brez diskvalifikacijskih etiket vrednotiti nastanek vaških straž in celo domobranstva ( tudi če imamo precej kritičen pogled na domobranstvo, kot ga delim tudi sam, posebej ko gre za zaključek vojne).

    Ne vem, kaj je treba nekemu svetovljanskemu humanistu, za kar se avtor gotovo ima, zatekati se k takim simplificiranim pogledom na zgodovino lastnega naroda.

    • Shematizacija in simplifikacija, ki me posebej moti pa je, da Marinčič podporo plavogardistom- jugoslovanski vojski v domovini in celo anglofilno usmeritev pripisuje izključno slovenskim liberalcem. Tudi če odmislimo, da so bili v jugoslovanski vladi v eksilu v Londonu skoraj izključno “klerikalci” oz. ljudje iz SLS ali blizu njej, je trditev izrazito neeksaktna.

      Morda je pri plavi gardi delež predvojnih liberalcev sicer nadpovprečen, medtem ko so podeželske vaške straže rekrutirane predvsem iz volilnega bazena SLS in katoliških tradicionalistov. Kljub temu bi kot bistveno vezivo ljudi, ki so podpirali eksilno vlado in njeno vojsko v domovini, opredelil ne liberalizem, ampak državniški legalizem. Ki je bil gotovo najbolj razvit v meščansko-demokratično ozaveščenih in bolje izobraženih slojih, bolj urbanih kot ruralnih. Politično ne samo liberalnih, tudi katoliških ali socialdemokratskih. Seveda poleg sloja oficirjev predvojne kraljeve vojske in njihovih družin.

      • Da končam na konkretnem medvojnem primeru posebej izpostavljenih škofjeloških rodbin z večstoletno tamkajšnjo meščansko tradicijo: Homan, Thaler, Guzelj, Košir. K temu krogu lahko uvrstimo Vladimirja Vauhnika ( med drugim poveljnika JV za Slovenijo v letu 1944 in angleškega agenta, prej pa v. atašeja v Berlinu). Osebno nisem vedel, da Vauhnik spada v to škofjeloško tradicijo, ponavadi se o njegovih koreninah piše le, da je rojen v Slovenskih goricah; pa sem to izvedel nedavno iz osebnih virov in videl tudi fotografije iz otroških Vauhnikovih let in njegovo prijateljevanje z otroci iz teh rodbin, ki se je ohranilo vse v mnogo kasnejši vojni čas.

        Kar je na prvi pogled skupno tem rodbinam je, da njihovi priimki zvenijo nemško. A za razliko od mnogih drugih slovenskih mest Škofja Loka skoraj ni poznala nemškutarstva, ampak obratno, poudarjeno slovensko zavest. Spet paradoksno, kljub temu, da so bili stoletja in stoletja posestvo freisinških škofov, torej Bavarcev oz. Nemcev.

        Kar je naslednja skupna lastnost skoraj celotnega škofjeloškega meščanstva do nastopa komunizma, da so skoraj vsi hodili v Cerkev, torej bili katoliki. Od omenjenih rodbin je le industrialec Thaler pred vojno izrazito nagibal k liberalcem, ostali so bili pa ali politično nevtralni ali pa podpirali katoliško SLS.

        No in vse te rodbine so bile med vojno tako kot Vladimir Vauhnik anglofilno orientirane; ne s komunisti, ne z domobranci. Vsi, tako liberalci kot “klerikalci”.

        Toliko v vednost Marku Marinčiču, če slučajno to prebere; ker očitno tega še ne ve.

        • Upam, da, tudi če ni odziva, kdo vsaj to prebere, sicer bi bilo mnogo koristneje, če bi se v takšnih urah prepuščal krepilnemu spancu 🙂

  6. Dragi domobranci in ostali,

    priznam vam, da sem zanemaril neliberalne anglofile. Tega nisem storil iz antiklerikalnih nagibov, ki so meni morda celo bolj tuji kot mojemu dedu. Povedati sem hotel, da se je partija s kočevskim procesom odrekla svodomiselnosti in da se tam začenja njen dolg Balantiču. Nič drugega kot to. Balantič bi poanto razumel, ker je bil občutljiv intelektualec in ne prostaški politikant.
    Ne vem sicer, kako je mogoče kolaboracijo z nacizmom povezati z anglofilstvom in svobodoljubjem. Tu bi bil anonimnim dopisovalcem bloga, ki se ne upajo predstaviti z imenom, hvaležen za natančnejšo dokumentacijo. Bojim se, da bo dokumentacija omejena na nekaj posameznih imen.

    Moj drugi poudarek je zadeval dvoličnost borcev NOB, ki se borijo zoper mrtvega pesnika, namesto da bi se zavzeli za socialno državo. Tu se je pokazalo, da partizansko-domobranska koalicija borcev zoper socialno državo dejansko obstaja. Moja delovna teza je zdaj empirično preverjena. Čisto po naključju pa podobna koalicija obstaja tudi v državnem zboru.

    Marko Marinčič

    • Ne zamerite, da vam še enkrat (pol)anonimno poočitam pretirano shematizacijo pri razumevanju WW2. Konkretno pri pojmu kolaboracija. Naj spomnim, da tako partizansko vodstvo kot tudi četniške formacije niso izzvzete iz tistih vojaških skupin, ki so se o marsičem dogovarjale z nemškim okupatorjem. Eni od najbolj pretresljivih so novejši dokumenti, ki dokazujejo Titove pogovore z Nemci na visokem nivoju in njegovo očitno pripravljenost, da v primeru načrtovanega izkrcanja Angloameričanov v Severnem Jadranu l.1944, patizanske enote usmeri v skupno bojevanje z Nemci proti zahodnim zaveznikov. Kolaboranti zbrani jeseni 1943 na Turjaku, če onih na Grčaricah ne želite šteti zraven, pa so dokumntirano polagali veliko upanje v to isto izkrcanje.

      Še sam uvod v vojno sicer šolske poenostavljene črno-bele sheme postavlja pod velik vprašaj. Najhujša kolaboracija je verjetno, če sabotiraš splošno mobilizacijo, kot se je zgodila v Jugoslaviji tik pred Hitlerjevim nenapovedanim napadom na domovino. No, to sabotažo so storili prav tisti, ki so kasneje imeli škarje in platno pri delovanju partizanske vojske, namreč vodilni komunisti. Najosnovnejša državljanjska in patriotska dolžnost je, da se v takem ključnem trenutku odzoveš na klic. Gre za moralni imperativ. Organiziranje odporništva v času okupacije ne sodi k moralnemu imperativu, vsaj ne absolutnemu.

      Slovenski ljudje niso pristopali med vojno k vaškim stražam, da bi se borili za Hitlerja. Ideološka kolaboracija je bila torej na Slovenskem skoraj neeksistenta. Avtorju bi bilo priporočiti, da se gre pozanimat recimo na Sv. Jošt nad Horjulom, da bolje razumel zakaj in s kakšnim namenom so začele nastajati prve vaške straže. To ni bilo v krajih, kjer bi ljudje Hitlerjevo vojsko pričakali z veseljačenjem in Hackenkreuzi.

  7. Gospod Marinčič, pa kje vi živite?! Ljudje, sorodniki, prijatelji in somišljeniki teh, ki tvorijo slovensko skupnost v argentini ali teh, ki še danes v domovini čutijo najbolj slovensko, naj bi kolaborirali z nacizmom, se pravi, naj bi se borili za interese velikega rajha?!! Zbudite se za božjo voljo, najtrša svinčena leta so vendarle že mimo … Pa sploh, čemu ta eksihibicionizem (podpisan), če vas je nekdo zasebno vprašal za podporo Balantiču in normalnosti?

  8. Spoštovani neznanci,
    še nikdar nisem napisal nobenega anonimnega komentarja. Ta praksa se mi zdi nizkotna. Škoda, da jo je privzel tudi Časnik.si, ki ga pogosto berem, čeprav se mi številni prispevki zdijo na meji verjetnega. Morda jih berem ravno zato.
    Še vedno mislim, da niste razumeli poante mojega zgodovinskega poenostavljanja. Moj edini namen je bil, da bi pesnika Franceta Balantiča, žrtev državljanske vojne, zaščitil pred državljansko vojno v kozarcu vode, ki se ta hip odvija v Kamniku. Balantič si zasluži, da bi bila knjižnica poimenovana po njem. Tem bolj zato, ker ga hočejo lokalni politikanti z obeh strani že drugič narediti za žrtev.
    Simpatizerjem domobranstva in apologetom kolaboracije, ki na tem blogu očitno prevladujejo, polagam na srce preprost razmislek: ali bi danes sploh kdo lahko prišel na misel, da občinsko knjižnico poimenuje po vojaku? To je bilo celo v prejšnjem režimu redko. Celo Edvard Kardelj, po katerem so poimenovali Univerzo v Ljubljani, ni dobil nobene bitke. Univerzo so po njem poimenovali zaradi domnevnih intelektualnih dosežkov.
    Občinsko knjižnico v Kamniku je treba poimenovati po najboljšem kamniškem pesniku. To je nekaj najbolj običajnega. Balantič ni ravno Baudelaire, vendar je napisal nekaj krasnih verzov.
    Ki jih tukajšnja borčevska in domobranska subkultura niti ne poznata. Navdušuje me, da običinske politike zanima poezija. Žalosti pa me, da so politiki in ideologi na obeh straneh tako strašno nepismeni.
    Marko Marinčič

    • Kot razgledan humanist gospod Marko Marinčič gotovo ve, koliko literature, koliko pesmi, novel, esejev, člankov, polemik so ugledna in najuglednejša imena slovenske kulture v preteklosti, skozi stoletja objavila pod pseudonimi ali celo nepodpisano. Je vse to bila ” nizkotna praksa”?

      Naj si vseeno drznem zapisati, da bi mojo uporabo inicialk veljalo opredeliti kot samo polnizkotno, tudi zato, ker sem svoje dni v časnik.si objavil članek s polnim imenom in priimkom. Ne vem, se mi zdi nekako odveč, da bi vsako bežno domislico ali površen komentarček šel podpisovati kot kako remek delo. Nekako domišljavo in grandiozno bi se mi to skoraj zdelo.

      Sicer pa malo dvomim v trditev MMja, da bi bilo karkorkoli deplasirano kulturne ustanove poimenovati po vojakih. Menda jih po Rudolfu Maistru niso poimenovali predvsem zato, ker je bil tudi pesnik? Sicer je pa nedavno v Kamniku prav Alenka Puhar predstavila zanimive primerke “sila kultiviranih” ljudi, po katerih so danes na Slovenskem poimenovane knjižnjice. V spominu mi je ostala knjižnjica Jožeta Mazovca, Lj- Moste, lokalnega polpismenega vosovca in propagandista.

      Še to: nisem ne “simpatizer domobranstva” in ne “apologet kolaboracije”. Kar pa ne pomeni, da teh ljudi in spomina nanje ne bi branil tam, kjer se mi napadi zdijo krivični in neodmerjeni in grejo proti vrednotam človekoljubja.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite