Naslov tega pisanja je vzet iz odziva nekega bralca spletnega magazina Časnik.si, ki se je odzval na članek o izjavi za javnost katoliških izobražencev mariborske nadškofije. Domnevam, da bralec tega ni zapisal, ker bi čutil potrebo po katoliških dimnikarjih in mesarjih, temveč morda zaradi začudenja, da sploh obstaja organizacija katoliških izobražencev, še najbolj verjetno se mi zdi, da se je bralec le posmehnil ali celo izrazil nasprotovanje katolištvu.
Nasprotovanje katolištvu izražajo tudi napisi, ki so se v zadnjem času pojavili na več mestih na fasadi ljubljanske stolnice: »Katolicizem je klerofašizem«. Napisi so okrašeni z rdečo zvezdo, srpom in kladivom. Taki ali podobni napisi niso nekaj novega, kaj takega smo lahko že videli po fasadah naših cerkva. Iz njih veje nestrpnost ter poudarjanje starih predsodkov, obsojanj in sovraštva. Tudi, če so le delo pobalinov, ki na skrivaj pacajo zidove, povzročajo tudi materialno škodo in bi morali za svojo lumparijo odgovarjati.
Katolištvo, vera in ideologija
Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ, Slovenska akademija znanosti in umetnosti 1994) opisuje besedo »katolicizem« kot »nazor, ideologijo, ki temelji na katoliški veri«. Veliki slovar tujk (Cankarjeva založba 2002) razlaga, da beseda »katolicizem izvira iz grške besede katholikos, ki pomeni vesoljen, splošen, v celoti« in pomeni »nazor, ideologijo, ki temelji ne krščanski veri in priznava papeža za vrhovnega poglavarja« Tako SSKJ kot Veliki slovar tujk torej uporabljata na prvem mestu besedo »katolicizem« in ga razlagata najprej kot ideologijo. Wikipedija na internetu ima nekoliko drugačno razlago. Na prvem mestu uporabi besedo katolištvo, kot sopomenko navede tudi katolicizem in ga razlaga kot eno od treh vej krščanske vere, potem pa ga poveže tudi z ideologijo v smislu političnega delovanja.
Gotovo je katolištvo predvsem vera, pojem pa se povezuje tudi s katoliško Cerkvijo kot organizacijo in po različnih razlagah tudi z ideologijo kot političnim delovanjem. Politično delovanje je v zgodovini na splošno pogosto povezano tudi z bojem za oblast in nasiljem raznih vrst. Beseda katolicizem se tako kot še kakšni drugi »izmi« neprijetno rima s končnico ideologij, ki so vladale in terorizirale dobršen del sveta v 20. stoletju. Nasprotniki katolištva bodo kot običajno brž nasuli kup trditev o zgodovinskem vladanju in nasilju katolicizma (verjetno bodo uporabili to besedo) od inkvizicije in križarskih vojn do sodelovanja z okupatorjem, narodnega izdajstva in novodobnega hlepenja po bogastvu. Pri takih očitkih je pogosto veliko posploševanja in krivičnega obsojanja ter malo poznavanja in razumevanja resničnih dejstev. Govorjenje zgolj o slabostih tudi ne kaže na celostno in konstruktivno razmišljanje, ki mora vljučevati pozitivne, dobre, svetle plati in se učiti predvsem od lepih zgledov, ki jih lahko v zgodovini katolištva veliko najdemo. Za nekaj bolj znanih primerov naj navedem edinstveno dobrodelnost Matere Terezije med brezdomci v Indiji, požrtvovalnost Maksimilijana Kolbeja v nacističnem taborišču, reševanje revežev s smetišč na Madagaskarju Pedra Opeke, vztrajanje menihov Cistercijanov v podpori muslimanskim krajanom v Alžiru, ki ga prikazuje film Božji možje, posnet po resničnih dogodkih (nagrajen z Oskarjem, trenutno med najbolj gledanimi filmi v Franciji, predvajajo ga tudi v Kinodvoru v Ljubljani). Dobrih zgledov bi lahko še našteval in jih odkrival tudi med manj znanimi ali neznanimi ženami in možmi, ki moč za svoje nesebično delo črpajo iz katoliške vere. Seveda tudi slabosti in napak v zgodovini katolištva ni mogoče prezreti. O njih se je na edinstven način izrazil papež Janez Pavel II., ki se je zanje preprosto in globoko opravičil, obenem pa se v duhu vere zavzel proti vsem nasilnim ideologijam in za dostojanstvo vsakega človeka. Osebno namesto besede katolicizem raje uporabljam besedo katolištvo, ki ga razumem v smislu vere in ga ne želim povezovati z ideologijo v političnem smislu boja za oblast. Zame katolištvo temelji na veri v Kristusa, ki je učil ljubezen, pomoč in solidarnost s soljudmi.
Necerkvena organiziranost katolištva
Morda mnogi, ko slišijo za organizacije, ki nosijo v svojem imenu besedo katoliški, mislijo da jih je ustanovila katoliška Cerkev in jih imajo pod komando duhovniki. Vendar je v Sloveniji in tudi drugod veliko organizacij, ki bi jih v odnosu do cerkvene organiziranosti lahko imenovali civilne (v cerkvenem jeziku tudi laiške ali nekleriške). Ustanovljene so po ustrezni zakonodaji, pri nas po zakonu o društvih in imajo svoje izvoljene vodilne organe. S Cerkvijo so povezane zaradi svojih potreb po delovanju na osnovi krščanskega evangelija in duhovnosti. V Sloveniji lahko za primer navedemo vsaj deset takih organizacij katerih podatke najdemo na internetu. To so na primer Društvo katoliških študentov, Društvo katoliških novinarjev, Združenje katoliških zdravnikov, Društvo katoliških pedagogov, Društvo katoliških izobražencev, Društvo krščanskih poslovnežev, društvo Skupnost katoliške mladine, Društvo katoliških pravnikov, Združenje katoliških skavtinj in skavtov Slovenije, Zveza bratovščin odraslih katoliških skavtinj in skavtov Slovenije, Svet katoliških laikov Slovenije. Opisi dejavnosti in poslanstva ter komuniciranja s Cerkvijo in družbenim okoljem teh organizacij prav gotovo nič ne spominjajo na kakšen boj za oblast ali klerofašizem, prav nasprotno, v njih lahko najdemo zavzetost za kakovostno in dejavno državljanstvo, pomoč drugim in povezovanje svojih dejavnosti s krščansko etiko in evangelijem.
Če se na koncu vrnem k vprašanju v naslovu tega sestavka, nikakor ne vidim potrebe po ustanavljanju društev katoliških dimnikarjev ali mesarjev, ob vsem spoštovanju teh poklicev. Če pa bi se taka društva že ustanovila po vzoru že navedenih katoliških organizacij, bi upravičeno pričakoval njihove kvalitetne storitve.
Foto: Tone Lesnik
