Zakaj morajo učitelji in šola prositi za odpuščanje

8
231
udelezba delavnice lastna odgovornost
Foto: Danilo Kozoderc.

Včeraj sem na več prizoriščih delavnic v mariborskem parku, ki potekajo v okviru Festivala Lent, zasledil napis: “Udeležba na delavnicah poteka na lastno odgovornost.” V večini primerov gre za ustvarjalne delavnice in je popackanost z barvo najhujše, kar se ti lahko zgodi.

Za čigavo odgovornost pravzaprav gre. Saj vem, da ta napis pomeni kritje organizatorjev pred kakšnimi jeznim staršem, ki so morda celo začeli odškodnisko tožbo zaradi popackane bele oblekice. Podobno se verjetno dogaja v šolah in vrtcih. Otrok si pri igri na dvorišču zvije nogo in starši tožijo. Nekdo je rekel, da bi morali takrat, ko se je pojavila prva takšna tožba, šola v sodelovanju z ministrstvom jasno in glasno nastopiti v javnosti. S tem bi morda zajezili ali vsaj omejili ta pojav.

Za čigavo odgovornost torej gre. Odgovornost šole, vrtca in organizatorjev različnih dejavnosti je seveda , da zagotovijo varnost udeležencev. Odgovornost staršev in starejših otrok pa je, da glede na poznavanje lastnih sposobnosti oz. sposobnosti otrok, precenijo njihove zmožnosti za sodelovanje. Odgovornost odraslih pa je tudi, da omogočijo učenje. Učenje pa se vedno pogosto dogaja na robu – na robu ugodja, na robu varnosti, ob umazanih hlačah.

Sam dopuščam svojim otrokom dejavnosti, ki pomenijo tveganje padca, ureza in še česa manj prijetnega. Če je potencialna nevarnost mala in ogroža življenja, dopuščam veliko tveganje. Otrok star 3 leta lahko npr. pade iz zida visokega 30 cm. Če pa je potencialna nevarnost zelo velika (padec z ozke gorske stezice) pa dopuščam to nevarnost za 8-letnika, ki zna biti zelo osredotočen in je gibalno odličen.

Izziv šole

Šola bi seveda morala naučiti otroke prevzemati sprejemljivo tveganje. Dobro vemo, da nihče, ki ne zmore prevzeti tveganja, ne bo uspel ne v podjetništvu, ne v politiki in ne v umetnosti. Tvega tudi vsak, ki prevzema odgovornost.

Odgovornost šole je, da otroke nauči prevzemati tveganje. Je pa to seveda težko. Učitelji niso nagnjeni v tveganje. Že po sami naravi poklica so ‘ziheraši’. In podobno velja tudi za ravnatelje. Šolska zakonodaja skoraj onemogoča, da bi ravnatelj postal nekdo izven šolskega sveta. Seveda so tudi izjeme. Na OŠ ob Rinži v Kočevju želijo postati samoskrbna šola. Imajo sicer to srečo, da je v lasti šole veliko kmetijskega zemljišča. Samo zemljišče seveda ni zadostni pogoj za takšno drzno potezo. Posejali so konkretno količino pšenice in pire, v načrtu pa imajo rastlinjake in sadovnjak. Kar pa me je posebej navdušilo, je to, da se bodo učenci kar največ učili na njivi , v rastlinjakih, sadovnjaku in v mehanski ter lesni delavnici, ki ju bodo tudi imeli. Ravnateljica je prevzela tveganje za ta podvig in obenem je prevzela odgovornost, da se bodo otroci lahko učili z delom. Otroci se bodo učili tudi prevzemati tveganja. Nekatere izdelke bodo prodajali. Bodo podjetniki.

Ne prosi za dovoljenje, prosi za odpuščanje

Opažam, da imajo javne šole postavljen okvir delovanja, ki zagotovo ni zelo širok. A zelo pogosto si šole ta okvir same še zožijo. Verjetno zato, ker ne upajo prevzeti tveganja in odgovornosti. Saj ne, da bi morali slediti nekaterim podjetnikom, ki so prevzemali tveganje, da bi lahko prevzeli podjetje, a bistveno več bi lahko bilo tega šolskem polju. Postavljen okvir namreč ni vedno jasen. Področja sivine so na nekaterih mestih široka. Morda bi manjkrat morala šola prositi za dovoljenje in večkrat za odpuščanje, ko so že prevzeli tveganje in nekaj naredili.

Morda bi morala katera šola prevzeti tveganje in bi postala tehniška osnovna šola ali pa fizikalna osnovna šola, morda tudi plesna osnovna šola ali pa filmska osnovna šola. To bi pomenilo, da bi bil film, tehnika, ples,.. osrednja dejavnost šole in bi vsi predmeti bili v veliki meri vezani na to osrednjo dejavnost. To je seveda le nabor idej. Vsaka šola mora najti svojo pot.

Tveganje učiteljev

Pred izzivom tveganja so tudi vsi učitelji. Vedno ko želijo prevzeti odgovornost za to, da bi otroci res dobro obvladali tisto, kar je pomembno in kot tudi iščejo najbolj uspešne načine za to, tvegajo. Tvegajo, da jih bodo imeli kolegi za ‘grebatorje’, tvegajo, da način ne bo všeč ravnatelju.

Miha Mazzini pravi: “… naša družba ne prenese odgovornosti.” Prevzemanje odgovornosti pomeni vedno, vstati in se dvigniti nad druge. Takšne pa radi potisnemo nazaj ali odsekamo, kar štrli čez povprečje.

In kdo naj učitelje podpira pri tem tveganju. Idealno je, če so to ravnatelji. Zelo dobro lahko to naredijo starši, ki zelo pogosto zanjo ceniti samozavestne in odgovrne učitelje, ki otroke vzgajajo in naučijo.

Veliko rezervo na tem področju pa ima tudi šolski sindikat. To je področje, kjer se lahko vrednost učiteljskega poklica v družbi močno dvigne. Tudi to potrebujemo in to potrebujejo tudi učitelji.

Učitelji potrebujejo pogum za poučevanje. To je tudi naslov odlične knjige Parkerja Palmerja. Palmera pravi, da učitelji pri odkrivanju tega poguma potrebujejo skupnost podobno mislečih. Morda potrebujejo tudi svojo stanovsko organizacijo – neke vrste učiteljsko zbornico, ki bi jih podbirala.

Izzivov je precej. Kdo bo prevzel tveganje in odgovornost, da se bo spoprijel s katerim od teh izzivov?

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


8 KOMENTARJI

  1. Stalno to izogibanje. A to je pač dediščina revolucije. Dediščina načela, da morajo biti vsi sprti. Potem pa veliki brat vedno odloča v koristi tistega, kot želi. Kajti takrat pred Bogom ni pravice in je vseeno kdo zmaga.
    Učitelji sprti s straši, idealno. Mali starši so že tako ponižani, pa naj imajo navidezne pravice, da lahko tožijo učitelje. Popolno, ni kaj. Potem pa, če učitelj ni čisto na liniji, se ga bodo iznebili, če pa je, bodo pa starši izgubili. Otroka bo pa pač revolucija požrla. So what, bi rekel predsednik Pahor.
    Tako to gre, pri nas.

  2. “Saj vem, da ta napis pomeni kritje organizatorjev pred kakšnimi jeznim staršem, ki so morda celo začeli odškodnisko tožbo zaradi popackane bele oblekice.”

    taki napisi nimajo nobenega pravnega učinka in s takimi napisi se nihče ne more v naprej razbremeniti pravne odgovornosti v primeru, da pride do kakšne poškodbe, škode itd. 🙂

  3. Gospod Danilo,
    učitelji so sluge oblastnikov. Ko bodo na oblast prišli drugačni ljudje, se bodo učitelji takoj spremenili. Do tega dneva pa uživajte v oblasti neokomunistov in plenilskih kapitalistov ter učiteljev, ki izvrstno vzgajajo poslušne državljane in potrošnike.

    • Oh, ne, Alfe, učitelji nismo sluge oblastnikov. Oblasti se menjajo, velika večina učiteljev pa je zvesta eni strani, ne glede na to, katera od njihovih strank je trenutno zmagovita – zvesti so revoluciji in sovražijo vse, kar je povezano z Janezom Janšo.

      Ne upajte preveč, da se bo to kaj kmalu spremenilo.

      Janez Mencinger je rekel (povzemam po Portal Plus), da so v Sloveniji desni volivci in normalni volivci. Bojim se, da večina učiteljev to tako tudi dojema.

      Seveda tako ni le pri nas. Med severnokorejsko ofenzivo v Južno Korejo so bili ravno učitelji tisti, ki so ljudi nagovarjali, da naj se pridružijo Kim Il Sungovi vojski. Tisti Žagar, ki je v Dražgošah hotel ustanoviti sovjetsko republiko, je bil (bojda) tudi učitelj.

      Upanje pa vedno ostane…

      • Nič ni potrebno relativizirati, češ da je tudi drugod tako.
        Učitelji so brez akademske časti. Skrbno so bili prebrani, vzgojeni, in iztrebljeni vsi, ki niso bili na liniji. Prevzgojeni, da bi v imenu revolucije požirali naše otroke.
        Povsod je gnus in sramota. A rešitev že prihaja.

    • Opažam veliko učiteljev in vzgojiteljev, ki se trudi in počnejo stvari, ki vzpodbujejo ustvarjalno in kritično razmišljanje otrok in tudi konkretno delovanje. In to je tisto, čemur pravim prevzemnje tveganja in odgovornosti.
      Seveda so tudi primerki, ki iščejo bližnjice in se držijo cone udobja.

  4. Še pred 100 leti so bili učitelji, zdravniki in duhovniki najbolj napredni misleci, najbolj izobraženi in najbolj prodorni.

    Danes pa je ravno obratno. Vsaj za večino učiteljev lahko rečem, da so to najbolj konzervativni in nazadnjaški lobi, ki blokira vse spremembe v družbi. Tako kot je zadnjič Zobčeva žena govorila za sodnike, tako velja tudi pri učiteljih.

    Sicer pa na začetku 20. stl. že večino intelektualcev postajajo napredni le v socialistični liberalnosti oz. v sanjarjenju novih utopij.

    Kardelj in Žagar sta bila učitelja. Falirana, ne vem če je kdo kaj učil. Sicer pa vemo, da se danes najslabši dijaki odločajo, da gredo narediti pedagoško fakulteto, poleg FOV in nekih smeri na FDV. Najtežje so še vedno tehnične univerze ter glede obsega medicina, farmacija.

    • Prav gotovo bi potrebovali precej več učitelejv, ki bi se stegnili preko svoje meje ugodja in prevzeli odgovornost za več in zavedli svoje potencialno izjemno velike vloge. In potrebovali bi tudi veliko takšnih ravnateljev.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite