Zakaj kristjani (ne) zaupamo znanosti

19

Nezaupanje v znanost med kristjani raste že desetletja, temelji pa na več dejavnikih: socializem, kot smo ga poznali v obdobju po drugi svetovni vojni; tudi v novejšem času instrumentalizacija znanosti za politične cilje; vpliv sodobne tehnologije, medijev in potrošniškega stila življenja na sekularizacijo družbe.

Predlagano mi je bilo, da zapišem vsaj nekaj stavkov ob opazovanju letos zelo aktualne diskusije med kristjani glede covida-19, cepljenja in ukrepov za zajezitev pandemije nove globalne kužne bolezni, ki se je pojavila nekako sto let po razvpiti španski gripi, zaradi katere je umrlo tudi veliko Slovencev. V nasprotju z lanskim adventom in božičnim časom je letos nastopilo vsaj delno olajšanje, saj tokrat cerkve ne bodo zaprte, ampak bo mogoča udeležba pri bogoslužju. Kljub temu pa se bodo na trenutke tudi vroče diskusije o cepljenju, kakor kaže, nadaljevale tudi v letu, ki prihaja.

Smeri in zakonitosti argumentacije za cepljenje ali proti njemu

Hudobni duh nam je nastavil cepiva, da bi nas zmedel

Ob tem je morda še najbolj interesanten dokaj velik odziv bralcev v komentarjih na članek, pravzaprav pričevanje Marjete Žebovec. Odzivi so, tako kot sicer na splošno dokaj vroče diskusije na družbenih omrežjih, pokazale določene smeri in zakonitosti argumentacije tako ZA cepljenje kot PROTI njemu. Pokazali so tudi mnoge do sedaj prikrite luknje v medsebojnem komuniciranju pa tudi v duhovnem življenju posameznika, kar sicer s tematiko epidemije in cepljenja nima zveze, vendar so se ravno v tem primeru pokazale največje vrzeli, ki nas sedaj delijo. Tu ne želim izpostaviti nobenega od komentatorjev poimensko niti vsebine posameznih komentarjev, pač pa morda dodajam nekaj splošnih ugotovitev o tem, zakaj in s kakšnimi motivi nekateri kristjani zavračajo cepljenje proti covidu-19. Med najpogostejšimi razlogi lahko zasledimo:

  • vsebine sporočil iz (od Cerkve nepriznanih) privatnih razodetij, ki naj bi že desetletje prej svarila pred projektom cepljenja, kar naj bi bilo v nasprotju z Božjo voljo, omenja se celo žig zveri;
  • cepljenje naj bi bilo projekt globalnih prostozidarskih elit, ki želijo s tem vzpostaviti nov svetovni red;
  • cepljenje naj bi za seboj pustilo bistveno več smrtnih žrtev kot sam covid-19, torej gre za sodobno biološko orožje;
  • v cepivih so bila celo tkiva umorjenih nerojenih otrok, tudi sicer tehnologija pridobivanja cepiv temelji na abortusu;
  • cepiva naj bi ljudi gensko ali vsaj duhovno spreminjala: kdor bi prejel cepivo, bi s tem prejel duhovno okužbo s hudimi duhovi in se odvrnil od Boga;
  • in končno, bolezen naj bi bila umetno sprožena in razširjena, da bi že prej razvita cepiva lahko uporabili pri ljudeh – kdor jih ne bi hotel prejeti, bi bil obsojen na socialno izolacijo, to pa pomeni konec svobode.

Nezaupanje v znanost med kristjani raste že desetletja, temelji pa na več dejavnikih

Tu se seveda postavlja vprašanje, od kod tolikšna množica ljudi, ki se zanaša na vsaj eno od teh točk. Po mojem osebnem mnenju to temelji na nezaupanju v znanost, ki se je pojavljalo že desetletja pred tem. Tu ne gre mešati starih debat o tem, kako je Cerkev pred stoletji zavračala znanstvene dosežke, s sedanjimi diskusijami. Je pa sedanje nezaupanje povezano z naslednjimi razlogi:

Socializem, kot smo ga poznali v obdobju po drugi svetovni vojni

Socializem je sebe razglašal za znanstveni nazor v nasprotju z religijo, ki naj bi temeljila na praznoverju – čeprav je imela ideologija totalitarnega režima dejansko (psevdo)religijske in mesijanske elemente. T. i. znanstveni socializem, ki sta ga razvila Karl Marx in Friedrich Engels, naj bi močno presegel dotedanje utopične socialistične teorije. Povojna totalitarna ureditev je tako pomenila tudi popoln ideološki prevzem znanosti, zlasti družboslovja in humanistike, nekoliko manj pa naravoslovja in tehničnih znanosti. Kljub temu pa je komunistična oblast ves čas postavljala v osredje znanstvenost kot nasprotje religij. Pri tem je bila katoliška Cerkev razredni sovražnik št. 1, partijski rasizem pa je med kristjani pustil tudi sledi nezaupanja v znanost, kakor si jo je zamislila vladajoča partija.

Tudi v novejšem času instrumentalizacija znanosti za politične cilje

Tudi v novejšem času smo priče vpliva ideologije na znanost. Vsakič, ko se je v slovenskem družbenem prostoru okrepila razprava o določenih vidikih zakonodaje, ki ureja družinsko in zakonsko življenje (denimo družinski zakonik, zdravljenje neplodnosti in umetna oploditev itd.), so zagovorniki progresivnih sprememb svoj prav utemeljevali z znanstvenimi raziskavami, ki naj bi dokazovale objektivnost njihovih mnenj v prid npr. posvojitve otrok s strani istospolnih parov. To je seveda poglabljalo že tradicionalno nezaupanje nasprotne strani v znanost, ki lahko služi določenim ideološkim ciljem. Eden takšnim primerov so npr. raziskave javnega mnenja – slednje lahko postanejo sredstvo ustvarjanja javnega mnenja po željah naročnikov. Tu seveda ne gre več za golo znanstveno raziskavo, pač pa za instrumentalizacijo znanosti za politične cilje. Tako smo v medijih pred nedavnim zasledili, da so meritve javnega mnenja zaznale precejšnjo podporo stranki, ki sploh še ne obstaja – gre pa za stranko, ki naj bi jo vodil dosedanji direktor GEN-I.

Vpliv sodobne tehnologije, medijev in potrošniškega stila življenja na sekularizacijo družbe

Zaradi velikega vpliva sodobne tehnologije, medijev in potrošniškega stila življenja na sekularizacijo so bile generacije kristjanov vzgajane v nekakšni uporniški drži do sveta znanosti. Tako na eni strani verjamemo v ideal, da je etika kraljica znanosti, na drugi strani pa se soočamo z dejstvom, da je človek v novejši zgodovini vse prevečkrat postal sredstvo zlorabe. Ne smemo namreč pozabiti, da je med dosežki sodobne znanosti med drugim tudi orožje za množično uničevanje (atomska bomba).

Doktorjem na Facebooku je laže verjeti, ker se predstavljajo kot disidenti, ki so si upali povedati resnico

Izpostaviti je seveda treba še nekatere druge dejavnike, denimo nezaupanje osrednjim medijem, ki naj bi posredovali laži in polresnice. To nezaupanje se je še zlasti okrepilo po letu 2015, ko je prišlo do množičnega migrantskega vala in so se prek družbenih omrežij izpostavljale informacije, ki jih je bilo zelo težko preveriti, a so nekako nakazovale cenzuro v etabliranih medijih. Zato je dandanes t. i. doktorjem na Facebooku veliko laže verjeti, saj se praviloma predstavljajo kot disidenti, ki jih je obstoječi sistem izpljunil, jih celo življenjsko ogrožal, ker so si menda upali povedati resnico. Garancije za to, da res govorijo in pišejo resnico, nimamo – enako kot je nimamo pri uradnih znanstvenikih. V tem letu so se tako pojavili novi spletni portali, ki naj bi predstavljali resnično plat t. i. p(l)andemije – od Iniciative slovenskih zdravnikov, pravnikov pa vse do neodvisnih medijev. Nič pa ne vemo, kdo vse se skriva za tovrstnimi projekti.

Slovenski škofje niso pomagali preseči negotovosti med večinsko populacijo, ki je prepuščena strašanski zmedi

Glede na razpoloženje med kristjani, pa je treba tudi opozoriti, da so slovenski škofje sicer podprli papeževo stališče do cepljenja (ob tem naj spomnimo, da se je dal cepiti tudi zaslužni papež Benedikt XVI.), vendar so bili v dosedanjih javnih izjavah preveč splošni in se niso spuščali v polemike s sicer glasno manjšino duhovnikov in laikov, ki nasprotujejo cepljenju. Slednji so namreč v svojih stališčih zelo konkretni in prav bi bilo, da bi tudi škofje odprli diskusijo in s tem pomagali preseči negotovost, ki se pojavlja med večinsko populacijo, ki je prepuščena strašanski zmedi. Izjave uradne Cerkve, zavite v celofan, ponavadi te negotovosti ne odpravijo, pač pa se delitve samo še poglobijo. V končni fazi tovrstne delitve lahko vplivajo tudi na usoden preobrat na volitvah prihodnje leto, saj se utegne zgoditi, da bo volilna abstinenca med volivci pomladne usmeritve največja do sedaj – posledice bodo strahotne.

A propos: Izjava katoliških laikov glede diskusij o cepljenju – izjavo je podpisal tudi avtor tega članka – je očitno naletela na gluha ušesa, saj je precejšen del verskih medijev sploh ni objavil (izjeme so Družina, Blagovest itd.)

Ali verjamemo, da ima Bog vse v svojih rokah

Če nekako potegnem črto pod vsemi letošnjimi diskusijami, lahko ugotovim, da imamo kristjani, še posebej slovenski, velike probleme s težavami. Kot pravi Sarah Young, težava, ki traja dolgo časa, lahko postane malik. Premišljevanje o določenem problemu, ne da bi ga izročili Bogu, namreč lahko pomeni, da to težavo prikrito malikujemo, kar lahko predstavlja simptom notranjih ran, to pa lahko vpliva tudi na šibkost naše vere. Veliko ljudi se namreč boji bolečin in tveganja, zato so v svoji drži skrajno previdni in se največkrat ukvarjajo s težavami – bodisi lastnimi ali pa tistimi v svetu. Ob tem je zanimiv ta razkorak med tem, k čemur nas vabi Jezus, češ naj ne skrbimo za jutrišnji dan (prim. Mt 6,34), medtem ko se mnogi v hudem strahu ukvarjajo s tem, kaj vse nas še čaka v prihodnosti, kar sproža nevrozo in tudi nestrpnost v medsebojnih odnosih.

Povabljeni k premisleku, kako trdna je naša vera

Sprejel sem odločitev, da se s papežem spravim

Zato smo povabljeni k premisleku, kako trdna je naša vera. Ali nas je strah ali verjamemo, da ima Bog vse v svojih rokah? Koliko pustimo satanu, da manipulira z nami? Satan namreč človeka prestraši, ga ohromi, mu vzame razsodnost in vero ter ga nazadnje ujame še v zanko neposlušnosti in nepokorščine Cerkvi. Ob tem sem se spomnil tudi na lasten primer – letos spomladi sem namreč objavil spravno deklaracijo, ki se nanaša na moj odnos do sedanjega papeža in do škofov. Sad te deklaracije je notranji mir, čeprav se zavedam, da edinost ne pomeni prisilne uniformiranosti. In morda prav sedaj lahko premislimo o teh vprašanjih:

  • Ali me diskusije in stališča glede cepljenja približujejo Bogu ali oddaljujejo od Njega?
  • Ali sem v sebi miren ali me hromi jeza na tiste, ki zagovarjajo nasprotno mnenje?

Predlagam, da morda v času do praznika rojstva Odrešenika več časa namenimo meditaciji ob Psalmu 37, ki med drugim pravi: »Popusti v jezi, zapusti srditost; ne huduj se, to bi se slabo končalo.« (Ps 37,8)

Pa blagoslovljeno praznovanje in obilo miru!

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.

19 KOMENTARJI

  1. Ali so res na koncu zastavljeni obe vprašanji v tem trenutku bistveni? Žal ne!
    Iskanje miru in dušenje nemira pomeni mrtvinčenje duše, tistega svobodnega in človeškega, ki v stiski išče rešitve. Seveda je najlažje slediti utečene poti in verjeti brez iskanja resnice. A prišli smo do točke preloma, kjer še tako zaslepljevanje ne more mimo tega, kar se dogaja okrog nas- najhuje v Avstriji in Avstraliji. Ludje so ogroženi v dostopu do dela in drugih osnovnih življenskih potreb. In Marijan Turski je podal svarilo: “Ne bom vam govoril o sebi, trpljenju in vseh grozotah, ki sem jih doživel v taborišču. Povedal vam bom nekaj o vas:

    Veste Auschwitz ni nenadoma in sam od sebe padel iz neba! Začelo se je postopoma…”

    Vsak moralno razsoden se mora torej prvo vprašati za kaj si prizadeva? Za tiranijo, distopijo, ki smo jo poznali samo iz ZF romanov? Ta grožnja tiranije se sedaj neposredno pred nami uresničuje.
    Od vseh strani smo bili dan za dnem v pandemiji enoumja nagovarjani v cepljenje. Kot edino rešitev, kot morlano dolžnost, za zaščito, iz odgovornosti, ljubezni do bližnjega. Še več, ker naj bi bilo cepivo “božji dar!”
    Toda cepivo ni ustavilo prenosa, niti preprečilo bolezni. Ljudje vse več vidijo stranske učinke in grozo odvisnosti od vedno novih odmerkov. Še več novi sevi, ki se skokovito razširjajo so posledica nerazumnega masovnega cepljenja, tudi neogroženih skupin, z cepivom, ki bolezni ni sposobno zaustaviti. Opozorila pred izvajanjem takega selekcijskega pritiska so bila pravočasno dana tudi od eminentnih znanstvenikov, katerih besede v širšo javnost niso prišla. Tako morda lahko sledimo že videnemu pri zgodovini Marekove bolezni pri piščancih. Za prvotno boleznijo ni več sledu. Ostali so odporni soji, kjer pri reji piščancem s cepljenjem podaljšajo življenje toliko, da lahko preživijo do zakola.
    Le vsak, ki preboli bolezen je za družbo blagor, ki resnično zaustavlja prenos bolezni naprej- niso to cepljeni!
    Kaj bo z vsemi temi, tudi sorodniki, ki bodo prisiljeni v vedno nove odmerke? Kaj z mladimi in otroci, ki bi jih sedaj hoče na vsak način a psihopatska znanost in politika posiliti?
    Veljalo bi si torej v tem trenutku priznati, da smo res v kaši. Bodočnost je povsem negotova. Cepivo ni bilo noben božji dar. Prigovarjanje vanj, kot v edino pravo smer je bilo napačno in je in bo povzročilo veliko zla. Če je že bolezen huda je ta epidemija enoumja še hujša. Ali smo res pripravljeni žrtvovati še otroke temu novemu bogu pandemije enoumja?
    Nemir v takih časih je več kot potreben. Da naredi našo dušo občutljivo, da razvije empatijo mimo blaznosti politika-znanost. Da z vso odločnostjo prisluhnemo besedam “Auschwitz ni nenadoma in sam od sebe padel iz neba!”

  2. Mnogi kristjani res bolj ali manj ne zaupajo znanosti(m). Zlasti ne fundamentalisticno usmerjeni med ameriškimi protestanti, recimo. Za Katoliško cerkev in njeno uciteljstvo, mislim, da tega ni mogoče trditi. Nasprotno sta ze Janez Pavel II, se pogosteje pa njegov naslednik Benedict večkrat jasno poudarjala, da naj med znanostjo in vero ne bo nasprotja in da je razum pot krščanske vere.

    https://www.archbalt.org/pope-no-conflict-between-faith-science/

    Lahko, kar nakazuje avtor, da se do danes mnogih katoličanov to ni prijelo in da tega ne zmorejo ponotranjiti. Mi pa manjka v članku zavedanje, da se je cerkveno uciteljstvo s papezi nase dobe jasno izreklo. In da ni razloga, da bi vernost človeka povezovali z odklanjanjem razuma, niti z odklanjanjem ugotovitev empiričnih ved.

    Skratka tudi ni razloga, da bi bilo katolisko občestvo bskeptično do medicinskih in farmacevtskih ugotovitev o tem, kaj je virus, kaj je covid19, kakšne nevarnosti za zdravje izzove in kako te težave preprečiti in zdraviti. Vera se v to ne vtika, je pa poklicana dodati humanisticno in etično dimenzijo.

    O tem je bil zgodaj jasen in nazoren papež in pozval k cepljenju z utemeljitvijo zakaj. In pokazal kredibilnost tudi s tem, da je Vatikan menda v celoti precepljen.

    Ne strinjam se z Blazicem se v eni tocki, češ da se o tem niso jasno izrekali slovenski škofje. Ne vem, ali jih ni sledil. Jaz sem zasledil kar nekaj jasnih pozivov slovenskih škofov k spoštovanju vseh ukrepov proti širjenju epidemije in utemeljenih pozivov na cepljenje. Se pred dnevi se spomnim naprej poziva metropolita in potem poziva sveta krščanskih cerkva, kjer se je z evangelicani in adventisti v skupnem pozivu najprej povezal nadskof Zore, potem pa se skof Peter Stumf. In nenazadnje, pomenljivo je bilo tudi, da je bil prvi cepljeni v Sloveniji upokojeni nadskof Kramberger. Skratka, očitek škofom v članku ni na mestu, po mojem je krivičen.

    Kako je s katoliškim občestvo? Za cepljenje ne vem zanesljivo. Domnevam pa, da je vendarle nad povprečjem slovenske populacije. Vsekakor se epidemioloski ukrepi v slovenskih cerkvah, npr glede nošenja mask in medsebojne razdalje nadpovprečno spoštujejo. Ne 100%, ampak bolje kot drugje.

    Seveda pa so spodrsljaji. Spremljal sem posnetek s kora med sv. maso, ki jo je prenašala nacionalna TV in pevci so se dobesedno drenjali, ko so prepevali brez mask. To pa je davno ugotovljeno, da je kot ustvarjeno za prenos virusa in tega se v tej epidemiji pac ne bi smelo poceti. Ce zbor tega ne razume, je tu se duhovnik, ki bi moral poskrbeti, da se upošteva jasno in na stroki utemeljeno navodilo skofov.

  3. IF – Meni pa se zdi avtorjevo razmišljanje dobro utemeljeno (P.S. osebno sem za cepljenje in sem se cepil). Ker poizkuša iskati globlje vzroke za tako reakcijo slovenskih katolikov. Zdi se, da je vodstvo Cerkve na Slovenskem preveč premočrtno odreagiralo samo z hitrim kopiranjem praks iz tujine (prenos maš po spletu) in ni dalo širše duhovne dimenzije (z izjemo molitve k Sv. Roku kot priprošnjiku proti kugi in nalezljivim boleznim). Obenem bi se dalo do neke mere med zapiranjem cerkva in njihovim popolnim odprtjem na nek načn poiskati srednjo pot: 1) odprte cerkve in izmenjevanje vernikov v stalnem čaščenju najsvetejšega 24/7. 2) Fizične procesije v zelo omejenem številu (duhovnik z najsvetejšim, dva strežnika s svečama, laik ki nosi bandero) po vaseh. 3) Fizično obiskovanje vernikov za zakramente – ob upoštevanju ukrepov (maska, distanca) bi se dalo vseeno izvesti vsaj spoved. 4) Celoletni radijski misijon na radiu Ognjišče 5) Učenje o evharistiji in sv. obhajilu ter kaj je duhovno obhajilo (tu bi lahko učili o izkušnjah preganjanih katolikov iz tujine kot je bil v mladosti škof Athanasius Schneider).
    Tu je po mojem problem: Cerkev je šla na TV/Youtube opcijo in še podžgala klerikalizacijski proces med duhovščino in tekmovanje za najbolj “kul” župnika (tu seveda brez konkurence zmaga župnik Martin Golob). Verniki, ki so na Slovenskem že nekaj časa pretreseni in zmedeni zaradi pomanjkanja vodstva ter slabih trendov, pa so vse skupaj doživeli kot Apokalipso.
    O tem mislim, da govori avtor.

    • Zadev ne vidim tako kritično kot vi, niti ne vidim krize ( škofovskega) vodenja. Mislim, da je odziv katolikov na epidemijo vendarle v nadpovprecnem delezu odgovoren do svojega zdravja, zdravja sočloveka in da se je v nadpovprečnem deležu pripravljen samoomejiti v blagor skupnosti. Presenetil je sicer odklonilen in protimedicinski skupen nastop nekaj katoliških razumnikov, med drugimi dveh filozofov: Kocijancica in Kerzeta, ki bi ju sicer prej postavil vsaksebi enega na levo, drugega zelo na desno. Ampak ta odklonilnost glede odzivanja na epidemijo, omejevalne ukrepe in cepljenje je vsaj v izobraženem delu katolistva pri nas zelo v manjšini, bolj kot recimo na Hrvaškem.

      Morda bi se škofje lahko ob preteklih zapiranjih bolj odločno postavili za to, da če so odprte trgovine in se kaj, ni v redu, da se zapirajo Cerkve in bogoslužja z ljudsko prisotnostjo. Najbrž ob vsem pogromu nad vlado slovenski škofje niso hoteli se sami prispevati svoj delež, dodatne brce v vlado. Bi pa svetovalna skupina lahko bolje razumela, da sv. masa ni nek luksuz, ki se ga mimogrede odpove ali prepove. Na Zahodu brez polstoletne komunisticne dediščine tudi neverni to bolje razumejo in spoštujejo.

      Sekularizacija in povečana samozagledanost ljudi, ki avtoritetam in institucijam niso pripravljeni zaupati in jim slediti, niti takrat, ko je to evidentno razumno in v skupno korist, je pa problem, ki je mnogo širši od moči posameznega duhovnega pastirja. Pričakovati, da se bo pojavil Mojzes, ki mu bo ljudstvo sledilo, se zdi v skrajno atomizirani konzumisticni družbi zadovoljevanja individualnega ega misija nekoliko nemogoče. Pa spomnimo se tudi, koliko so Mojzesu sledili, koliko pa se upirali, godrnjali in zavijali na stranpoti.

      Skratka, zaupam vodenju papeža in nasih skofov in ga vidim kot modrega tudi v vprašanjih ukrepanja v epidemiji. Mislim, da se od katolicana neko temeljno zaupanje in spoštovanje tudi pričakuje. Stalna kritika ali celo kverulantstvo brez spodbude in podpore ne ustvarjata in ne gradita, ampak unicujeta.

  4. Našteti so le argumenti, ki so taki, da ja ne bi slučajno naredili še kakšnega skeptika.

    Naštejmo pa še bolj relevantne:

    1. Cepivo proti covidu je uradno, poudarjam URADNO, še vedno v eksperimentalni fazi. Vsaka prisila in diskriminacija je tukaj nesprejemljiva.
    2. Ko je debata o cepivih, se obnašajo (tudi kristjani) tako, kot, da je znanost neka nova religija – bolj podobna kakšnim radikalnim kristjanom ali radikalnim muslimanom. Prepovedan je dvom. O tematiki lahko govorijo le posvečeni. Če zavračaš zgolj cepivo proti covidu, moraš zavrniti tudi zdravljenje poškodb (popolnoma drugo področje medicine).
    3. Tudi kristjani zasmehujejo drugače misleče.
    4. O stranskih učinkih se ne sme govoriti, dovolj je, da jih je statistično manj, kot pri bolezni. Zdrave pameti pa nihče ne upošteva. Cepiš se namerno in tvegaš. Okužbe se pa lahko izogibaš in morda ne boš zbolel vse do konca p(l)andemije.

    V migrantskem valu je dejansko bila cenzura v mainstream medijih in zahvala gre socialnim omrežjem, da so stvari prišle na dan. Primer je novo leto v Kölnu. O tem dogodku so bili vsi mediji tiho do takrat, ko niso mogli ignorirati – zaradi socialnih omrežij.

    In kar je še pri covidu. V medijih več kot očitno vlada enoumje. Sem in tja se v nekatere prikrade še kakšno drugačno mnenje, ki je potem deležno zgražanja z vseh strani. Da ne govorimo o tem, da tisti, ki pišejo po medijih sami zagovarjajo cenzuro – da ja ne bi ustvarili še več skeptikov. Skeptike ustvarja že sama cenzura in zagovarjanje le-te.

    Če hoče desnica dobiti čim boljši rezultat na volitvah – naj ukine PCT, naj vse odpre, se opraviči za siljenje v cepljenje in naj zagovarja svobodno odločanje.

    • Ne vem, zakaj naj bi bili evforični nad ustvarjanjev skeptikov. Prav zaradi skeptikov so tezave in je epidemija težja, je več žrtev in vsakršnih posledic in se kriza vleče in vleče. Ce bi bili skeptiki odgovorni, bi utihnili. Posebej če nimajo strokovnih kvalifikacij za razpravo. Znanost ni religija. Ni pa niti debatni klub. Se manj Facebook omrežje.

  5. Pa še to. Zaupati nekomu – to je osebn ali verska zadeva. Zaupati v znanost? To ni več znanost, kar naj bi bila. Pri znanosti je vedno potrebna skepsa.

    Razvoj znanosti je vedno poganjal dvom – ampak ne kakršen koli dvom. Dvom v obstoječe sprejete “resnice” oziroma prepričanja. V starih časih so to bila tudi verska prepričanja, danes to ni več relevatntno.

    Če boš dvomil v Boga, ali v angele, ali pa škrate. Danes ti ta dvom ne bo prinesel nič, ker je v znanosti vse to nerelevantno. Dvom v obstoječa znanstvena prepričanja pa bo morda prinesel neko novo odkritje.

  6. Če ne zaupamo znanstvenikom, ne zaupamo stvarstvu – torej tudi Bogu ne, saj so znanstveniki uspešni z izumi le, če upoštevajo stvarstvene to so fizikalne, kemične in druge stvarstvene zakonitosti.

  7. Zakaj katoličani ne verjamejo? V znanost in avtoritete?
    Verodostojnost in iskrenost nekoga prepozna po dejanjih. In če se kdo zazre v sprego zanosti, politike, moči in celo predstavikov kristjanstvaa ne more mimo ugotovitve, da je tu malo ali nič vere in prevsem želje po moči in bogastvu.
    In ker očitno cilj poslužuje sredstva je dopusten utilitarizem, sprevračanje in prelom tradicionalnih vrednot, izdaja svobode, celo laž in zavajanje.
    Prepričanje v svoj prav, gre tako daleč, da se potem predstavlja začudenje npr. nad Keržetom, ki je zvest etični tradiciji, čistosti in predstavlja že davno znana stališča glede uporabež produktov umazanih z umori nerojenih. Take sporne produkte je dopustno izjemoma uporabiti le v primerih skrajne življenske ogroženosti ob nujnem protestu za dosego novih, etično nespornih rešitev. Pravzaprav ali ni bila to tudi uradna doktrina do včeraj, ko se je vse čez noč spremenilo? Mar je bila dopuščena odprta debata o teh in podobnih problemih mimo enoumja? Ne celo nasprotno: sprega, ki je oblikovala moč nad ljudmi z vsemi sredstvi oblikuje mnenje, da je potrebno vsakršno debato o tem zatreti. Ker ljudjem ni dopustno dvomiti.
    Podobno je o razpravi o tem, kam nas to masovno in neodgovorno cepljenje pelje. Tudi otrok. Za vsako ceno z vedno novimi odmerki. Tudi tu ni nobene sposobnosti kakršne koli debate.
    Kdor ima torej vsaj nekaj informacij mimo enoumja ne more mimo vrste vprašanj, ki ostajajo brez odgovora. Še več. Vidimo kaj se dogaja po svetu. In imamo opozorila kam to pelje.

    Kako to vidijo ljudje?
    Od začudenja do občutenja izdaje. Predvsem teh, ki se kažejo kot moralne avtoritete. Ki jih je ta kriza razgalila v njihovem odnosu do temeljnih človeških vrednot: spoštovanja življenja, svobode in pravičnosti.
    Kje so bili desetletja poprej in kaj so storili, da bi prišli do etično nespornih cepiv, ali vsaj ugovora vesti? Kako se borijo sedaj, ob tonjenju v diktaturo in distopijo? Ali se je kdo oglasil ob grožnjah ljudem z ukinitvijo in pogojevanja temeljnih pravic kot je pravica do dela? Ne! In izdaja postaja vedno globlja.

  8. Socialna omrežja omogočajo prosto širjenje informacij. Ampak hkrati socialna omrežja zbirajo ogromno informacij, kar njihovim lastnikom in ostalim zainteresiranim omogoča učinkovito in zvijačno propagando. Tako da po mojem mnenju so anticepilci prej žrtve teh socialnih omrežij, kot pa kaj drugega.


    Saj ne rečem, da morda anticepilci v kakšnem pogledu nimajo prav. Ampak komu verjeti? Če bi rekel, da verjamem znanosti, bi najbrž malikoval. Znanost se lahko uporabi za dobro ali za slabo. Verjamem pa ljudem, za katere imam občutek, da jim lahko zaupam. Pozoren sem na njihova življenja, umirjenost, logičnost stališč, konsistentnost, itd. In sem čisto miren v teh časih, tudi glede cepljenja.

    • “Pozoren sem na njihova življenja, umirjenost, logičnost stališč, konsistentnost, itd.”

      Če si pozoren na to, potem ne moreš zaupati naši stroki, politiki itd… Ker nič od tega ni prisotnega.

      Če pa pogledaš malo čez planke, pa vidiš, da ni nič bolje.

    • Ravno v tem je vir problemov, ce človek namesto znanosti in stroki zaupa “svojim obcutkom”. Namesto medicinski stroki začne obsedeno brskati po internetu in najde npr, kakšne vse satanisticne zarote da stojijo za cepivi, kakšen strup da je sestava teh zvarkov in da je zarota farmacevtov razlog, da želijo ljudem preprečiti poceni zdravljenje z ivermektinom in hidrokloroquinom. Potem pa imamo postmoderno new age godljo, kakršno imamo.

      Zakaj sploh starsi v solo pustijo svoje otroke, če znanosti ne verjamejo? Kako da se potem upajo vsesti v avto, celo v avion ali zapeljati cez most, viadukt ipd, če ne verjamejo v znanost. Sodobnega življenja ni brez pristanka na rešitve znanosti in tehnologije. Alternativa za nekoga, ki res ne bi zaupal znanosti, bi bila kvecjemu, da odide živeti v popolno divjino, kolikor jo je sploh še ostalo.

      • Saj nekateri to naredijo, da odidejo v samoto, ker jim ta kljub težjim življenskim pogojem nudi možnost stika s samim sabo oz. z Bogom.
        V vse bolj razviti civilizaciji in njenem napredku, je človek vse bolj nebogljen oz. osamljen. Kljub vsej znanosti in vsemu tehnološkemu napredku?!

      • Seveda, ko je pa uradna farmacija brezmadežna in covid cepiva absolutno varna in 100% učinkovita. Tistih nekaj umrlih in še več pohabljenih pač zanemarimo in zapremo oči.

        Očitno ne razumeš, kaj pomeni zaupati. In ker znanost poznam, vem, da ni isto voziti se z avtomobilom in zauprati nepreverjenemu zvarku. Ti imaš znanost za svojega Boga. Saj zahtevaš, da vzamemo vse ali nič.

        Zvarki za cepljenje o še vedno v testni fazi.

        Zato bom jaz sam odločal, čemu v znanosti bom zaupal in čemu ne.

      • No ja, meni je precej pomembno, da imamo svobodno odločanje. Hkrati pa skrbim, da imajo “moji občutki” dobre temelje. Imam to srečo, da sem v naravoslovju kar dober in sem na začetku epidemije precej prebral po raznih koncih. Iskal sem verodostojne informacije. Ne samo uradne, pač pa kaj pravijo ljudje, za katere sem sklepal, da jim lahko zaupam. Facebooka niti nimam, nikoli mu nisem zaupal. (Če že ljudje iščejo diaboličnost, ne razumem, kako da ne opazijo Facebookove vloge pri delitvah mnenj?)

        Če nekako pri cepilskih skeptikih odfiltriram vse nakladanje, neumnosti, pretirane strahove, neverodostojne informacije, itd, potem so mi edini tehtni ugovori, ki jih je zapisal alojz v teh komentarjih:
        “Ko je debata o cepivih, se obnašajo (tudi kristjani) tako, kot, da je znanost neka nova religija – bolj podobna kakšnim radikalnim kristjanom ali radikalnim muslimanom. Prepovedan je dvom. O tematiki lahko govorijo le posvečeni. Če zavračaš zgolj cepivo proti covidu, moraš zavrniti tudi zdravljenje poškodb (popolnoma drugo področje medicine). Tudi kristjani zasmehujejo drugače misleče.”

        Verjetno, da uradni predstavniki filtrirajo kakšna (manj pomembna) neprijetna dejstva, za katere menijo, da bi med ljudmi povzročala dodatno paniko in skepso. To po mojem mnenju ni prav.

        In pa nekaj dodatne matematike ne bi škodilo, ta je dobra, iz revije ŽIT: “V vsakdanjem življenju običajno zadostuje že preprosta matematika: pri preštevanju vrnjenega drobiža sta dovolj seštevanje in odštevanje, pri preračunavanju popustov posežemo po množenju ali deljenju, pri najemu kredita po obrestnem računu. A s pandemijo je na prizorišče stopilo še eno področje matematike: verjetnostni račun. Izračuni, pri katerih se ukvarjamo z odstotkom obolelih med cepljenimi, deležem cepljenih med obolelimi, pa verjetnostjo, da smo bolni, če je test pokazal negativen ali pozitiven rezultat, namreč niso tako preprosti…”


        Jaz ne verjamem v teorijo, da bi nas (samo) s cepivi elite želele podjarmiti. Cepivo je pač orodje človeštva v boju proti kovidu, ki je mnogo bolj nevaren. Če že ima kdorkoli kakšne težnje po podjarmljanju, potem sem prepričan, da v prvi vrsti uporablja dobri stari “divide et impera”. In kaj je slajše hudiču, kot da vernike naščuva proti škofom in papežu?
        Bral se življenjepis sv. Favstine Kowalske. Zakaj neki je Bog v prvi vrsti želel pokornost predstojnikom? Tudi če nismo čisto prepričani v njihova navodila. To, da je nekdo skeptičen ja, ampak ko se začne strah, agresija in odpadništvo, je pa konec.

  9. Vsak ki spoštuje stvartsvene zakonitosti in vrednote, s tem spoštuje Boga, ki je te zakonitosti in vrednote ustvaril in jih vzdržuje, da vesolje in mi z njim na zemlji živimo in ustvarjamo.

    Tudi v vsakdanjem življenju se to zelo nazorno kaže:

    Tisti, ki spoštuje stvarstvene zakonitosti in vrednote, je uspešen in zadovoljen.

    Podobno je pri epidemiji.

  10. Vidim, da je znanost dobila pri mnogih – tudi kristjanih – status religije – in to na stopnji, kot je bilo krščanstvo v srednjem veku. Verjeti vse, kar rečejo, zaupati in nič ne dvomiti.

    In tako, kot tudi Cerkev ni imuna na vse sorte slabih stvari, enako velja za znanost. Znanstveniki so ljudje, ki so dovzetni za vse skupaj.

    • alojz res je! Dvom pomeni pogum za resnico. In ker je pot do nje tako dolga in težka mnogi izberejo bližnjico:
      – Verjamem znanosti, strokovnjakom.
      – Na kar ne vem odgovora, ali me vznemerja molčim in ignoriram.
      – Nemir ni od boga. To je od zla.
      – Naša resnica je edina možna, kaj drugega je teorija zarote
      – Le čevlje sodi naj kopitar.
      – Pa saj je ta ali oni veljak rekel to in to.
      – Ubogi neumneži verjamejo v ravno zemljo. Saj je znanost vendar dokazala…
      – Če bi bili vsi cepljeni bi problem že zdavnaj rešili.
      – Ne bom poslušal nikogar drugega, vsi so samo fb znanstveniki.
      – Spornost cepiv, etična spornost je samo zarota. Saj je to rekel ta in oni…
      – Opozorila pred diktaturo in potjo v distopijo so teorije zarote

      Kdor dvome rešuje s pomočjo instant odgovorov zgoraj v resnici nima smelosti priznati: “Nočem se s tem ukvarjati, nočem slišati, iskati četudi resnice. Zame je zadeva zaključena! In v resnici je potreben iskreni napor, da poskušamo razumeti kaj se dogaja.
      Pri mnogih je to odziv na soočenje z notrnjim strahom, ki se pojavi ob tehtanju že sprejtih odločitev.
      Drugi to počnejo, ker so v tej krizi dobili smisel in izpolnitev življenskega smisla. Končno so dobili vlogo, ki jim daje občutek pomembnosti.
      Tretji so spet podrejeni svojim vzorom avtoritet. Političnih ali religioznih. Ker sami niso sposobni lastnega stališča, so obešeni na mnenje vzornikov in zato panično branijo povzete ideje. Podobno velja za te, ki so ponotranjili vero v znanost kot avtoriteto. ​
      Vsi ti ljudje so manipulirani od teh resničnih voditeljev te pandemije enoumja. Ti obvladajo svoja čustva in psihopatsko sledijo cilju masovnega cepljenjea ne glede na vsa opozorila kam to pelje. Tu v ozadju zagotovo ni samo materialna korist?
      Na tej točki, se tudi v tej tu pričujoči debati, neha sposobnost iskanja resnice.

      Danes je Božič, dan, ko bi se morali spomniti na te naše najmlajše, ki pomenijo naše upanje in bodočnost. Je tudi čas pretresa koliko smo še sposobni “živeti kot svobodni (božji) otroci sveta”. Ali smo pripravljeni soočenja na to vprašanje? V kaj bomo otroke, mlade in vse nas že jutri posilili z razlogom “skupnega dobrega”? Kakšen svet jim bomo zapustili? Distopijo z novodobnimi ahnnenpassi(po novem zelenimi potrdili) in taborišča ali eksodus za neuklonljive? Doživljenjsko odvisnost od produktov, ki znajo po vzoru razvoja marekove bolezni postati nuja klavernega preživetja?
      alojz zahvala tebi in vsem, ki še iščejo. Vedno znova. In tako razbijajo to epidemijoi enoumja. In tudi ostalim. Kakšen svet soustvarjamo?

Comments are closed.