Ob vsakem neuspehu Slovenca ali Slovenke na tujem bi bili morali biti zmožni toliko patriotizma, da poražencu ne bi privoščili njegove usode. To pa ne pomeni, da ne bi smeli analizirati razlogov, ki so privedli do poraza kandidature dr. Danila Türka za generalnega sekretarja OZN.
Potrebna je dovolj velika samozavest, da se predstavnik male države spusti v tak boj – in te samozavesti in ambicioznosti dr. Türku ne gre oporekati, je dobrodošla: zakaj ne bi poskusil tudi Slovenec. Navsezadnje dr. Türk potrebne kompetence za to mesto ima. Pretirana pa je bila tista samozavest, zaradi katere se ni niti trudil, da bi za svojo kandidaturo pridobil opozicijo, vsaj tisti njen del, ki mu ni bilo vseeno, da bomo tudi tokrat navzven sprti. Žal se je zdelo, da je bilo vseeno kandidatu, ki je imel težavo s tem že v času svojega predsedniškega mandata.
Seveda razdeljenost doma ni imela bistvenega pomena za (ne)izvolitev dr. Türka. Na koncu je za zaprtimi vrati o novem generalnem sekretarju odločilo velikih pet Varnostnega sveta, ki tudi 70 let po koncu druge svetovne vojne odločajo na isti netransparentni način. V OZN je veliko manj demokracije kot v EU in NATO; slovenska zunanja politika bi storila prav, da o OZN govori z več realizma in bolj poudari nujnost refrome te organizacije.
V tej igri velikih je na Slovenijo, tako se zdi, pozabila naša slovanska prijateljica Rusija. Tista Rusija, zaradi katere se je mala Slovenija nemalo izpostavila s Putinovim obiskom pri kapelici; tista Rusija, ki je s financiranjem spomenika sovjetskim vojakom na ljubljanskih Žalah poskušala nesorazmerno zaznamovati doprinos Sovjetske zveze k osvoboditvi Jugoslavije (na Slovenskem je bilo sovjetskih osvoboditeljev le za vzorec in le za kratek čas), in s tem dodatno premakniti proti Zahodu količek vplivnega območja.
Predvsem pa bi za Slovenijo moralo biti zaskrbljujoče to, da sta se više od njenega kandidata uvrstila srbski Jeremić in slovaški Lajčak. Srbija je nabirala točke med nekdanjimi neuvrščenimi, torej v Afriki in Aziji, kjer je Slovenija zaradi pretiranega zatiskanja pasu slovenski diplomaciji takorekoč skoraj popolnoma odsotna. Točke je nabiral predstavnik tiste nacije, ki nosi vsaj moralno odgovornost za največjo vojno v Evropi po letu 1945 – opozorilni zvonec, kako se naglo brišejo razlogi za začetek jugoslovanske morije in kako kopni slovenska zgodba o uspehu.
Dr. Türka je prekosil tudi kandidat države, ki smo jo in jo celo še gledamo zviška – Slovaško. Dokaz, kako slovenska zgodba o uspehu kopni tudi v primerjavi z drugimi državami Srednje in Vzhodne Evrope.
Ko bi dr. Türk zmogel več smisla za pridobivanje domačih prijateljev, bi mu v tem trenutku še laže izrekli spodbudno besedo in priznali, da je bil spodoben kandidat in da Sloveniji nikakor ni delal sramote. Predvsem pa je ta trenutek razlog za razmislek o celotni vladni politiki, ki Slovenijo odmika stran od toliko zaželene zgodbe o uspehu, zgodbe, ki nam je bila še do nedavnega povsem dosegljiva, a se bo, tako se zdi, kmalu povsem izmuznila v morju vrste zgrešenih vladnih politik; v morju, na katerem kraljujejo pirati iz vrst vsemogočnih sindikalistov in še vedno močnih stricev, neovirani s strani šibkega in nekompetentnega sodstva ter spodbujani s strani režimskih novinarskih in civilnodružbenih svečenikov. In v tem smislu je Türkov neuspeh zares dokaz in izraz neuspešnosti Slovenije danes.
