To je ena najbolj neumnih prepovedi. Saj vrtove zalivamo predvsem zato, da suša ne uniči pridelka.
Ni prepovedano ne tuširanje ali kopanje v banji. Navsezadje lahko človek kakšen mesec brez hujših težav zdrži brez tuširanja ali kopanja, če z minimalno vode umije nekatere dele telesa. Tudi ni prepovedano pranje solate. Kakšen madež umazanije na telesu ali polž v solati nam tudi ne bi pretirano škodil. Nezalivanje vrtov v suši pa lahko tudi uniči ves pridelek na vrtu. V bistvu gre za hrano, kar ni nepomembno
Zaradi krize prepovedano kreditiranje
Poglejmo nekaj analogij s to prepovedjo. Zaradi lakote prepovedano hranjenje. Zaradi krize prepovedano kreditiranje. Zaradi mraza prepovedano ogrevanje. Te analogije vsebujejo enako ali vsaj podobno logiko kot sedaj aktualna prepoved. Vodo, ki jo porabimo, seveda plačamo in sploh ne več zanemarljivo malo. Če plačamo, pa ja vendar lahko trošimo. Tudi v trgovini nas ne bo nihče omejeval, če bomo želeli kupiti 50 kg kruha ali 100 litrov piva. So pa seveda razlike. Pri vodi gre za lokalno omejeni vir. Kadar so viri omejeni, jih je potrebno racionalno porazdeljevati in trošiti. Če v neki lokalni skupnosti porabijo vso vodo v vodnih zajetjih, to povzroči precej težav in to seveda ni racionalno. A tudi to ne odstrani oznako neumnosti iz zgornje prepovedi. Res je, da je najlažje prepovedati tiste stvari, ki so najbolj vidne in jih je najlažje kontrolirati. In lažje je prepovedati, kot pa priporočiti in zagotoviti optimalno oz. minimalno potrebno uporabo. Ljudje pa seveda zalivajo vrtove: zvečer, navsezgodaj zjutraj, ponoči, … To je razumljivo. Ljudje bi radi pridelke, radi bi, da ne gre v nič delo in seme, ki so ga vložili v gredice.
Dež je pravi čas za spanje
Dež je nekaj dni nazaj vsaj malo namočil zemljo, da se ni več potrebno ukvarjati s sušo in zalivanjem vrtov. Ali pa! Morda je ravno sedaj, ko stvari niso nujne, čas za iskanje bolj trajnostnih rešitev.
Inovativni in aktivni državljani
Prepovedi in omejitve vedno prebujajo inovativnost. Če morajo biti v suši morajo zaliti vrtovi in je takrat prepovedano zalivanje vrtov iz javnega vodovoda, se seveda postavlja izziv, kje pa dobiti vodo, da lahko zalivamo. Izziv ni nov in odgovori so poznani. Cisterne, ki lovijo deževnico, so ena od rešitev. Tisoč litrske plastične kocke so se v naših krajih precej razširile. In še precej enostavno jih je dobiti za minimalno ceno. Za daljše sušno obdobje je 1000 l občutno premalo. Povezati več kock, kupiti cisterno za 3000 ali 5000 litrov, skopati vodnjak, narediti vrtino. To prinaša več stroškov. Poudariti pa je potrebno, da se prihranki vode poznajo tudi na računih. Naložba je smiselna tudi zaradi finančnih razlogov. Če pa deževnico izrabimo še za izplakovanje WC-ja in za pranje perila ter pomivanje posode, so prihranki še večji. Obstaja še možnost lovljenja vode, ki jo porabimo za pranje zelenjave in podobne „čiste“ vodne dejavnosti.
Kje se izgubi država na poti do državljanov
Tam nekje na hribu so vodni zbiralniki, ki niso nujno dovolj veliki, ne tesnijo dobro in potem so še cevi po katerih voda priteče do nas. Na tej poti se tradicionalno izgubi veliko vode. Spremembe so možne in pogosto zelo potrebne tudi na hribu in na poti do naših pip. In to je odgovornost upravljavcev. Nenazadnje mora s prodajo vode zaslužiti denar za tovrsten razvoj. Najlažje je seveda napisati prepoved zalivanja vrtov in to obesiti nekam na internet. Morda lahko upravljavec vodovodnega sistema tudi vzpodbudi uporabnike, da si za zalivanje vrtov zagotovijo druge vodne vire.
Lenuhi bodo rešili državo
Letos se je marsikdo pritoževal, da ima manj pridelka na vrtu in da ima bolj droben krompir. In stari pregovor lahko letos malo obrnemo. Tudi tisti, ki ne zalivajo, lahko imajo debel krompir. Nekaj neumnega pa se vseeno prikrade v zgodbo. Nekateri imajo cele vrtove pokrite s senom. To se ja ne dela. Ali pač. Seno preprečuje hitro izsuševanje zemlje in kar je meni še posebej všeč, zavira rast plevela. To pokrivanje s senom je del permakulture in mu pravijo tudi vrtnarjenje za lenuhe. To, da so pa lenuhi najbolj inovativni, pa je tako že znano. In krog neumnosti je sklenjen. Naj živi inovativnost.
Foto: Danilo Kozoderc
