Avtor: Uroš Urbas. Vir: Finance. Glas na volitvah za predsednika republike bo odločitev za prelom ali nadaljevanje dosedanje tradicije.
Grki, ki so pred dvema tisočletjema in pol postavili filozofske temelje Evrope, v nedeljo spet odločajo, ne le o svoji prihodnosti in s katero valuto bodo plačevali, temveč tudi o vsaj srednjeročni prihodnosti preostalih 16 držav, ki imamo evro. Naj glasujejo za stranke, ki podpirajo evro, kar pomeni vztrajanje pri krčenju državnih izdatkov za vse javne storitve? Naj se uprejo varčevanju in verjamejo, da jim bo z novo drahmo bolje? Jim bo Evropa res stala ob strani, da se država ne pogrezne v revščini ali celo – bog ne daj – državljansko vojno?
Podobno strateške volitve bomo Slovenci imeli jeseni. Ne bomo sicer odločali o prihodnosti nobene evropske države, temveč o tem, kdo bo predstavljal Slovenijo, naše vrednote in upanja. Glas na volitvah za predsednika republike bo odločitev za prelom ali nadaljevanje dosedanje tradicije. To je tradicija izjemnih privilegijev (ki vključuje zasebna letala za prevoz manj kot sto kilometrov iz Londona v Oxford ali v BiH), dvoličnosti (kdo lahko dobi še eno priložnost in kdo je primeren za premiera) in nepotizma (ko neodvisni kolumnisti za nagrado aktivni agitaciji dobijo veleposlaniško mesto v Oceaniji ali pa intimne prijateljice dobijo pogodbe z ministrstvi). To je tradicija, ki določa drugorazredne teme in davkoplačevalce še vedno deli na vaše in naše.
Izhajam iz prepričanja, da Milan Zver nima realnih možnosti postati predsednik republike. Morda se motim v zaznavanju protijanševskega sentimenta v državi, toda dejstvo je, da je bil Janša že dvakrat zapored favorit državnozborskih volitev in obakrat izgubil. Bi v tretje lahko Janšev kandidat, kar Zver pač je, dobil več kot polovico glasov? Upanje prepuščam vernikom. Sam pa sem prepričan, da je vsaj v prvem krogu Zver varen pred nizkimi udarci – za kroge, ki trdijo, da so levica, je resna grožnja Borut Pahor, ne pa Zver. Borut Pahor je bil prisiljen za svoje preživetje razkriti delovanje političnih ozadij. Sam jih je poimenoval strici iz ozadja. Tega mu ne bodo nikoli oprostili. Menim, da bo pravi spopad med Danilom Türkom in Borutom Pahorjem. To je sicer paradoks, da bi izbira med dvema tako imenovanima socialistoma, ki prihajata iz iste stranke, lahko predstavljala tako ključni razliki.
Slovenija je imela smolo, da je na začetku krize v strateških institucijah imela neodločne ali/in nesposobne ljudi: po zares političnem spopadu za vodenje NLB je na čelu pristal Božo Jašovič, Marko Kranjec kot guverner Banke Slovenije , Franc Križanič kot finančni minister in Borut Pahor kot predsednik vlade. Težko bi lahko šlo še kaj bolj narobe.
Da ne bo nesporazuma: Boruta Pahorja v tujini zaradi poloma pri vodenju vlade ne jemljejo kot pomembnega politika. Tudi zato si ne zasluži vnovične priložnosti v politiki, za katero pravi, da je njegova življenjska ljubezen. Je človek, ki je pahnil Slovenijo v ekonomski razpad; zadolženost Slovenije je podvojil; s svojim vodenjem vlade je povzročil politični razkroj države. Tudi njegove karakterne lastnosti me ne očarajo: navzven je olikan, zasebno pa pravo nasprotje vizualni podobi – se spomnite na Youtubu objavljenega posnetka njegovega primitivnega preklinjanja vpričo novinarjev? Borut Pahor je predvsem lepa fasada brez vsebine.
Toda Slovenija je padla tako nizko, da bom za predsednika republike volil Boruta Pahorja. Iz dveh razlogov:
1.ker verjamem, da ne bo, tako kot Türk, Slovencev delil na leve in desne, rdeče in črne, naše in vaše. Ocenjujem, da bi Borut Pahor res lahko bil predsednik vseh Slovencev;
2.ker verjamem, da je glas zanj glas proti Milanu Kučanu, Danilu Türku in Zoranu Jankoviću. Ti so predstavniki ancient regima, simboli preteklosti, ki bodo storili vse, da ohranijo pretekle mite, privilegije in elite. Menim, da so zato lažni preroki, ki s sladkimi besedami Sloveniji obljubljajo lepšo prihodnost, v resnici pa imajo koristi samo člani njihovega omrežja.
