Kot so bralci mojih prispevkov že ugotovili, raje prebiram napise na zidovih po Ljubljani, kot gledam televizijo. Tako sem na Taboru, ob Rozmanovi ulici, nasproti vhoda v športni center ostrmel in se prestrašil ob napisu »Janša die« (Janša umri). Ta teden sem šel večkrat mimo napisa, posebno zato, ker sem pričakoval, da ga bo, kot veliko sramoto, odstranila ena od mestnih služb, ki je zadolžena za brisanje zidnih napisov. Zgodilo se ni nič, sam pa sem želel napis fotografirati, a mi ni uspelo, ker je zaradi obnove cestišča ob pločniku postavljena plastična ograja, ki zapira pogled. Zaradi prevelike bližine nisem mogel zajeti celotnega napisa. Najbrž bi moral o tem obvestiti vsaj stranko SDS pa sem raje čakal, da bi videl, ali se bo kdo od mestnih služb le zganil.
Senca je padla tudi na Zaloško cesto v Ljubljani
V približno istem delu Ljubljane, nedaleč od Most, se je na fasadi novega trgovskega centra pojavil strašljiv napis o katerem so mediji že pisali: Kristjani, klali smo vas leta 1945, klali vas bomo 2013. Oba napisa sta skrajno zaskrbljujoča. Zaloški obljublja kristjanom ne samo smrt, ampak smrt z mučenjem, kot so ga doživele žrtve v Hudi jami leta 1945.
Kristjani nismo storili ničesar s čimer bi razhudili »pocestne« revolucionarje, a nam je kljub temu namenjena ponovitev zločinskega ubijanja izpred 75 let. Janšo pa čaka, namesto nagrade, smrt, ker se je kot predsednik vlade lotil temeljitega reševanja naše finančne in gospodarske krize. Da bi država čim prej zmanjšala dolgove na mednarodno sprejemljivo mero, je vsem v Sloveniji zategnil finančni pas. Tudi mnogi od tistih, ki jih kriza ni prizadela, so podprli revolucionarne metode »ulice mladih«, ki so zahtevale revolucionarno zamenjavo zakonite oblasti. Kriza je nekatere udeležence v resnici prizadela npr. z izgubo službe ,vendar je bila njihova reakcija napihnjena. Kot vedno pa so najbolj prizadeti najmanj glasni.
Revolucionarnim sirenam so prisluhnili celo mnogi voditelji koalicijskih strank. Zahtevali so odstop svojih ministrov. Tako je Janša, sredi gašenja požara ostal sam, s polovico vlade.
In sovraštvo do Janše?
To pa še ni vse. Najhuje je, da levica sovraži Janšo bolj, kot vse drugo. Prav za prav to ni nič novega. Sovraštvo se vleče od osamosvojitve naprej. Začelo se je z Depalo vasjo in nadaljevalo z neutemeljeno obtožbo v zvezi s Patrio. Ta obtožba je preprečila Janši drugo izvolitev leta 2008. Z njo bi se verjetno izognili ostrini krize, ki nas je zadela v tem času. Janša na vse napade in očitanja praktično ni reagiral. Razumevanje pa je našel samo pri Ustavnem sodišču in pri svojih predanih volivcih.
Usoda velikih projektov
Z našo osamosvojitvijo se je zgodilo tako, kot velja za vse velike projekte: najprej navdušenje, nato razočaranje, nazadnje pa kaznovanje nosilcev projekta in nagrada tistih, ki so za podvig najmanj zaslužni. Taka je zgodovina naših zadnjih 20 let, katere pomembni nosilec je bil Janša. V senci prerivanj levi-desni, desni-levi so državljani močno prizadeti. Poleg finančne krize visijo nad njimi tudi moralna kriza, depresija in apatija. To vse pa je za naš narod velika nesreča.
Ko se je Janša po izrednih volitvah ob koncu leta 2011, nepričakovana vrnil kot predsednik vlade, je levico globoko prizadel, čeprav je s seboj pripeljal eno najboljših ekip v zgodovini naše države. Ekipa je bila na prevzem dobro pripravljena in se je dela lotila z vso vnemo. Čeprav smo mnogi pričakovali, da bo, zaradi težkih razmer, vladna prizadevanja podprla znatna večina strank, so levo usmerjene stranke, ki poraza niso mogle prenesti, sprožile ofenzivo proti vladi. Čim bolj se je levica čutila prizadeto, tem bolj se je sovraštvo do Janše stopnjevalo tudi v javnosti. S pomočjo stricev in tet, sredi zdravljenja krize in ob podpori “sredinskih” strank, je levica organizirala »ulice«in proteste ter vrgla vlado.
Posebno vlogo so pri tem odigrali mediji: Dnevnik, Delo, Večer, televizija itd. Vlado so kritizirali, češ, da se je krize lotila preveč radikalno, in je tako porušila socialno državo in gospodarstvo. Mediji so prinašali tudi izmišljene novice iz Janševega privatnega življenja. Obdolžili so ga surovosti, prepirljivosti v družini, nasilja nad otrokom. Širili so izmišljotine o otrokovi psihični bolezni in razglašali celo njegovo (izmišljeno) smrt.
Kaj storiti?
Če bo vlada za nekaj mesecev, do izrednih volitev zamenjana, parlament pa bo imel levo kontinuitetno večino, se bo verjetno čez nekaj časa ponovila zgodba iz leta 2004, ko se je levica izčrpala. Na to možnost bi se morali dobro pripraviti. Vendar ne bo treba začeti iz dna. To je dokazalo zborovanje na Kongresnem trgu 8. februarja (Prešernov dan), ko so se Janševi volivci pokazali kot zreli evropski državljani, ki pa so v vsakdanjem življenju nekako skriti in jih ni čutiti. Če bi bili bolj vidni in bi se več oglašali v javnosti, bi lahko bili dokaz, da je današnja vsenarodna okužba z depresijo in nezadovoljstvom samo začasna. Za ozdravitev je pogosto dovolj spoznanje, da jo povzročajo tudi mediji in zavedanje, da naše »mize resnice¨ niso čisto prazne, kot razglašajo prevratniki.
Foto: Drugi svet
