Zajček, medved, volk in sprava

6
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

»Zajček stoji v vrsti za trgovino. Pride medved in se urine pred njega. Zajček zelo po tiho zacvili. Medved se obrne okrog sebe in z močnim glasom vpraša: »Kdo je to rekel?!« Zajček pobesi ušesa in se sprijazni z dano situacijo. Pride volk in zopet stopi v vrsto pred zajčka in dogodek se ponovi. Zajček ves potolčen pride do pulta in si naroči »gajbo« piva. Na poti domov se veselo loti steklenice in ko stoji pred domačim brlogom naglas reče: »Kaj, kdo je rekel?! Jaz sem rekel!!!««

Slovenci smo z alkoholom zelo povezani. Na to smo seveda zelo ponosni. Alkohol je na nek način zlezel v slovensko folkloro in ni ga družabnega dogodka, ki ne bi vključeval kozarčka ali več. Povsod, razen na športnih prireditvah, kjer je z zakonom prepovedan (pa še tukaj ga preveč pogrešamo). A ni ga zakona, ki ga »ta pravi« Slovenci ne bi znali obiti. Tako podporniki pridejo na tovrstna srečanja že »uglašeni«.

Anekdota o zajčku ne skriva svojega pomena v alkoholizmu, ki je seveda pereč problem, pač pa nam pripoveduje vzporedno zgodbo, ki jo alkohol zelo lepo prikrije. Že Dr. Rugelj je v svojem delu, ki je v nekaterih segmentih res deloval, če napišem milo, ekstravagantno, opozarjal na zelo pomemben pojav. Splošno prepričanje v družbi je, da je alkoholizem bistven problem ljudi, ki se srečujejo z alkoholom, nihče pa si pravzaprav ne postavi vprašanja, zakaj ljudje začnejo piti? Vsi zdravljeni alkoholiki, ki v nadzorovanem okolju uspejo vsaj za hip pogledati iz steklenice, so soočeni z enako preizkušnjo. Spet so na točki, ko so kot odgovor na svoje doživljanje sveta okoli sebe pričeli s pitjem. Trezni se zopet zavejo sveta okoli sebe, ki se pravzaprav ni bistveno spremenil, zato je nujno, da se po končanem zdravljenju celotna družina alkoholika vključi v aktivno iskanje drugačnih načinov sobivanja. Temu v prid govorijo tudi raziskave, kjer je procent povratnikov, ki si po zaključenem zdravljenju poiščejo strokovno pomoč, veliko manjši kot med tistimi, ki tega ne storijo. O temu je govoril tudi Dr. Rugelj, ki je svoj uspeh pri delu z odvisniki utemeljeval z jasno strukturo terapevtskega dela, ki poseže do najbolj osebnih področji posameznika (šport, kultura, filozofija, itd …) Če se vrnem h zgodbi o zajčku. Seveda je problem tudi v temu, da je zajček naročil alkohol in se potem očitno opit začel boriti z mlini na veter, toda pravo vprašanje, ki bi si ga moral zastavit je, zakaj je zajčka tako strah? Zakaj dopusti, da ga tako nesramno pohodijo in utišajo?

Nekateri bi trdili, da z volkom in medvedom res ni priporočljivo »češenj zobat«, pa vseeno. Mar ni bolj srečen pretepen zajček, ki se je postavil zase, kot prestrašen opit zajec, ki neutrudljivo »klobasa« neumnosti?

Pa če zajčka poosebimo v predstavnika naše družbe. Če pogledamo na Slovence še bolj stereotipsko oziroma cankarjansko, potem ugotovimo, da se pravzaprav po naših žilah pretaka hlapčevska kri. Zelo malokrat je bil Slovenec na svoji zemlji gospodar in vsa ta leta, ko je bilo potrebno za preživetje skloniti glave in požreti svojo jezo, so v nas pustila refleks, ki ga nekateri še danes niso prerasli. To nabiranje čutenj v naših telesih; ne smeš se jezit, ne smeš se jokat, ponekod celo ne smeš se smejat. To niso izmišljotine, to so zgodbe zelo resničnih ljudi, ki jih srečujem ob svojem delu. Alkohol je tako mnogim rešitev za praznjenje težkih misli.

Ničkolikokrat sem opazoval, kako alkohol spusti tisto notranjo zavoro, ki jo gojimo v sebi in kako na plano privrejo najrazličnejše tematike. Teme seveda, ki ne morajo najti naslovnika pri rednih abonentih gostilniškega »šanka.« S to držo lahko tudi zelo preprosto razložimo drugo Slovensko statistično polomijo – samomorilnost. Ljudje obračajo glave in se sprašujejo, kako je mogoče, da je tako dober človek naredil tako grozno stvar? Kako je mogoče, da mladi, ki nikoli niso bili problematični končajo pod tiri? Kako je mogoče, da tako veseli ljudje, ki so nekoč družbo držali pokonci dolgo v noč, končajo tako klavrno? Adi Smolar v svoji pesmi ironično pravi, da je na sončni strani Alp pač lepo umret.

Slovenci znamo zelo dobro nastopati v javnosti in skrivati podplutbe in steklenice alkohola. Zelo dobro znamo poskrbeti zase in zelo dobro znamo govoriti, brez da bi karkoli pametnega proizvedli. Zelo dobro znamo trpeti in prenašati trpljenje, se »posuvati« s pepelom in za svojo nemoč kriviti zunanje sile. In zelo dobri smo v anonimnem kritiziranju in na splošno udrihanju po vsem, kar nam »na prvo žogo« pač ne diši. Zelo dobro tudi zelo anonimno umiramo. Nihče pa ne bi za svoja posredna ali neposredna dejanja prevzel odgovornosti…

Naši družbi in na splošno ljudem manjka poštena refleksija. Skačemo iz ene afere v drugo, ki jih preglasijo le še posamezni uspehi naših športnikov. V preteklih mesecih se je veliko govorilo o spravi med Slovenci in občutek, ki sem ga dobil, je res ta, da vsi preveč razmišljamo in razglabljamo o drugih in ob tem sploh ne opazimo, da smo spili že peto pivo in da isti družbi že n-tič razlagamo enake zgodbe in da se do danes ni nič spremenilo. To je prava refleksija. Ko pogledaš na to, kako si se z določenim problemom v preteklosti srečeval in kam so te te odločitve pripeljale. Ko enkrat sam pri sebi prideš do ugotovitve, da je nemogoče, da boš splezal na vrh Triglava in se kot pravi Slovenec pustil našeškati z vrvjo, brez da bi naredil 2864 metrov nadmorske višine (če začneš v Piranu). Pot, ki si jo moral prehoditi sam, zato da bi lahko bolj jasno videl dolino šentflorjansko.

Dovolj udrihanja pa slovenski folklori. Še noben podložnik ni začel občudovati svojega gospodarja, če je ta kot učno metodo uporabljal bič. Se počutim kot medved ali volk iz anekdote, ki sta izbrala napačno metodo z željo, da zajčka spodbudita, da začne razmišljati o lastni vrednosti in se enkrat že končno postavi zase.

Domen Strmšnik je zakonski in družinski terapevt, ki deluje pod okriljem Študijskega in raziskovalnega centra za družino (ŠRCD)

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


6 KOMENTARJI

  1. Ne poznam ljudi, ki bi pili alkohol. Etilni alkohol se sicer dobi v lekarnah. Najpogosteje sicer v 70% koncentraciji. Nisem še videl človeka, sicer ne izključujem, da je to možno, ki bi konzumiral takšno substanco.

    Če je mišljeno uživanje piva ( ki je nekajkrat navedeno) in vina, potem naj povem, da gre za zelo neeksaktno izražanje. Avtorju ne zamerim sicer nič bolj kot stotinam pisočih v Sloveniji, posebej novinarjem in novinarkam, ki se, nemalokrat v slabo domišljeni prohibicionistični ihti tako izražajo. Ampak če so ostali ljudje v tej državi tako nenatančni, da ne rečem malo neumni, to ne odvezuje našega avtorja od pričakovanja, da bi od njega na časnik.si lahko pričakovali, da bo nekoliko bolj na nivoju.

    Snovi, ki jih vsebujeta pivo in vino je pa pri obeh za trimestno številko, etilni alkohol je le ena med njimi. Večina od teh substanc je povsem nenevarnih, nekatere pa celo zdravilne in jih v redkokateri obliki hrane ( pivo in vino lahko štejemo tudi za hrano, vsekakor pa, posebej vino, za sestavni del vsake resne kulinarike našega in evropskega prostora) dobimo v takšni koncentraciji. Npr. naravne pigmente- antioksidante, posebej močno prisotne v temnem vinu kakršen je npr. naš teran.

    Celo za sam etilni alkohol ne moremo apriorno reči, da je zdravju izključno škodljiva substanca, saj ima ob zmernem konzumiranju ugodne učinke na nivo celokupnega holesterola in razmerje HDL/LDL holesterola.

    Zato je priporočljivo temeljno razlikovanje med kultiviranim zmernim pitjem na eni strani in na drugi strani opijanjanjem ( ki je ena vrsta drogiranja) ali pa prekomernim, nekontoliranim kroničnim uživanjem. Med enim in drugim ni posledične povezave, ampak velja prej obratno sorazmerje.

    Tako je v vinorodnih sredozemskih deželah, kjer se od mladih nog privajajo prebivalstvo na kozarec vina ob hrani ( in številne ustanove javne prehrane in celo bolnice ob kosilu ponudijo kozarec vina), pojavnost opijanjanja mnogo manjša kot v nevinorodnih severnih deželah, kot so skandinavske ali V-Britanija. Zato velja tudi uporabo anglosaksonske strokovne literature glede alkoholizma v sredozemskem prostoru pa vse gor do Porenja jemati včasih cum grano salis.

    Nič ni torej narobe s slovenskimi vinogradi in zidanicami, s slovenskimi kmeti in vinarji in z vinskimi kletmi, enologijo, kozarčkom vina ob hrani ali odžejanjem in ohladitvijo z mrzlim pivcem ob poletni pripeki.

    Problem je psiha tistih, ki grejo v opijanjanje ali kronično prekomerno konzumacijo. Problem so tudi starši, ki dovolijo, da njihovi napol otroci tavajo ponoči ob drogah in obilnih možnostih množičnega opijanjanja naokoli. Ne vino in ne pivo in ne alkohol v lekarnah.

    Sicer avtor z zajčkom to v bistvu tudi pove. Naj mi oprosti, ampak na uporabo izraza alkohol sem pa alergičen.

  2. IF, rdeče vino ima sestavino (ne ni etilni alkohol), ki pomaga razgrajevati strdke v krvi. Aktualno v naši kulturi za katero je značilno prenažiranje z živalskimi beljakovinami ergo težave z ožiljem.

    Podobno so znane številne ugodne lastnosti kajenja marihuane. Odpravlja depresijo… Depresija je v naši zahodni kulturi zelo pogosta in vse pogostejša nadloga. Predlagaš legalizacijo kajenja marihuane?

    Listi koke pomagajo bolivijskim garačem, da preživijo na visokih nadmorskih višinah. Tudi v Sloveniji številni radi garate. Bi legalizirali in spodbujali še uživanje kokinih listov? Ali vsaj zahtevali, da jih dodajo v slovensko varianto Coca Cole?

    Tako pri marihuani kot pri kokinih listih je večina problemov povezanih s prekomernim uživanjem in nabavo na nelegalen način (tako kot otroci v Sloveniji kupijo alkohol potem pa). A tudi v zmernih količinah ima alkohol številne slabe učinke. Najbrž najpomembnejšega – deaktivacijo človeka v čakajočega na boljši jutri, odlično opiše avtor.

    • IĐ, zlasti rdeče vino vsebuje cel kup antioksidantov, predvsem polifenolnih flavonoidov. Posebej pomemben naj bi bil resveratrol. Razen tega so v njem tudi vitamini, med drugim B6 in pa C in E vitamin in betakaroten, ki vsi tudi delujejo antioksidativno.

      Oksidacija je proces, ki vodi v poškodbe celic in je povezana s staranjem, z maligno transformacijo, tudi s tvorbo aterosklerotičnih leh in večje verjetnosti žilnih strdkov.

      Etilni alkohol pa sam po sebi v zmerni količini vpliva na metabolizem v jetrih na način, da se lahko rahlo izboljša slika krvnih maščob. V tem pogledu ni koristno le črno ( rdeče) vino, ampak tudi belo vino, pivo, šilce žganja, viski, vodka…

      Žvečenje listov koke v Boliviji je nekaj povsem drugega kot konzumacija kokaina ali sintetičnih simpatikomimetikov v razvitem svetu. Lahko bi ga, če je kolikortoliko omejeno dozirano, bolj primerjali z zaužitjem ene, dveh, treh kavic.

      Marihuane ne poznam dovolj. Naj bi bila učinkovito protibolečinsko sredstvo v nekaterih primerih, ko nič drugega ne pomaga. Celo o možnih dobrih učinkih pri nekaterih nevroloških boleznih se govori. Vsekakor je izključeno, da bi bila lahko spoznana od resne stroke kot zdravilo proti depresiji. Če se ne motim je nevarnost obratna, da z dolgotrajno uporabo osebnostno spreminja človeka in spodbuja otopelost. Slišal sem tudi, naj bi uživalci marihuane imeli povečano obolelnost za shizofrenijo, kar je vse prej kot nedolžno tveganje. Glede na analogijo s cigaretami se sprašujem, če tudi pri kajenju marihuane prihaja do inhaliranja kancerogenov. Skratka, resni problemi.

      Etilni alkohol je res blag depresor centralnega živčevja. Ampak učinek čaše vina ali krigle piva je pri odraslem majhen, hitro izzveni in ni trajnih posledic. Se strinjam, da je človek lahko malo zaspan po uživanju ( dodatno umirja tudi ekstrakt hmelja v pivu). Priznam pa, da mene uspava že sama hrana brez kozarca vina. Španska siesta po mojem sploh ni slaba domislica; ne gre za lenobo, ampak racionalno razporeditev počitka.

  3. IF, če postaneš vegan, boš ugotovil, kaj te je uspavalo pri kosilu. 😉

    Tudi tobak so celo zdravniki na jumbo plakatih promovirali kot zdrav. Ne, vino ni zdravo. Resveratrol se nahaja v plesnivem grozdju, ki ga ne bi zaužili, za vino pa je dovolj dobro. Da vino pomaga pri živalskim maščobah, za uživanje katerih pitje alkohola povečuje tek, se mi zdi irelevantno.

    Glede kajenja marihuane poznam identične pomisleke, kot jih navajaš ti. Shizofrenija ni mačji kašelj. A, kolikor vem, kajenje ni edini način uživanja. No, priznam, da me zanima le filozofsko, da lažje opredmetim svoje nasprotovanje alkoholu, ki ga na vzhodu Evrope uživamo v povsem neustreznih količinah in smo popolnoma izgubili kompas, kaj je pri tej trdi drogi malo.

    P.S. Prijetno, da se glede kokinih listov in kokaina povsem strinjava. Najbolj bi bil zadovoljen, če bi se podobno strinjala glede uživanja prezrelega sadja versus žganja. 😉

Comments are closed.