Zahvalni nedelji ob rob

To nedeljo Cerkev obhaja zahvalno nedeljo, da povem tako za informacijo vsem tistim, ki tega ne vejo. Mislim, tistim, ki ne vejo, da Cerkev ima in obhaja tak dan. Čeprav bi bila ta informacija bolj koristna tistim, ki ne vejo, da morajo biti za kaj hvaležni!

Vem, da bo za mnoge problematična že besedica morajo, ki sem jo uporabil v gornjem stavku. Morati, biti v kaj prisiljen, je nekaj kar ni normalno v naši demokratični družbi, ki poka po šivih od pravic, medtem ko se žakelj dolžnosti seseda sam vase.

Biti hvaležen za kaj, ko je vendar samoumevno kaj vse mi pripada! Biti hvaležen za kaj, dokler niso izpolnjene vse moje zahteve! Predvsem pa: komu biti hvaležen?!! Državi? Šoli? Staršem? Bogu?

Ne vem kakšen seznam bi dobil, če bi se sprehodil med ljudmi in jih povprašal po tem kaj so za njih vrednote. Katere vrednote se jim zdijo pomembne? Klinc, prepričan sem, da polovica ljudi, ki bi jih povprašal sploh ne bi vedela o čem jih sprašujem! Kako naj bo za njih kaj vrednota, če niti ne vejo kaj naj bi beseda vrednota pomenila! Kakšno moralno držo sploh smeš pričakovati od nekoga, ki se mu ne zdi vredno in potrebno uporabljati smernega kazalca med vožnjo! No, kakorkoli, spisek »vrednot«, ki bi ga nabral bi bil, v to sem prepričan, širok in pester in po vsej verjetnosti sam sebi nasprotujoč. Med tem, ko je enim vrednota denar, je drugim vrednota skromnost. Med tem, ko je enim vrednota zdravje, je drugim vrednota uživanje.. In tako naprej, da se ne bom še sam zapletel pri naštevanju… Dejstvo je, da so vrednote, ali morala, če hočete, nekaj kar se ne da uzakoniti, predpisati. Vrednote se privzgojijo, naučijo. A ne naučijo iz učbenika, temveč iz opazovanja, iz posnemanja vzorcev… In tako smo tam, kjer smo in imamo kar pač imamo: Če vsi pljuvajo po državi, če jo vsi goljufajo, kako jo bom spoštoval in ji bil za karkoli hvaležen. Če vsi pljuvajo po šoli, jo razglašajo za nesposobno, kako jo bom spoštoval in ji bil za karkoli hvaležen. Če vsi pljuvajo po starših, jih razglašajo za nepotrebne, kako jih bom spoštoval in jim bom za kaj hvaležen. Z Bogom pa tako ali tako opravimo na kratko, ko ga sploh ni!

Vendarle pa: ”Ne reči prosim, ko kaj želiš in ne reči hvala, ko kaj dobiš, je še ena mala hudobija, ki kaj hitro zraste v veliko. Prosim in hvala res nista najpomembnejši besedi; rad te imam so neprimerno bolj pomembne. A tudi prosim in hvala sta tu nekje. Prosim in hvala sta besedi, ki te usposobita, da si hvaležen za vse kar imaš in kar prejemaš. Ljudje postanejo razvajeni in sebični zgolj zato, ker pozabijo prositi in se zahvaljevati.

Prosim in hvala sta sebičnostni termometer. Če te skrbi, da se tvoj otrok spreminja v razvajenega pamža, potem samo štej kolikokrat reče prosim ali hvala. Če teh besed nikoli ne izreče, potem je brez dvoma razvajen in če jih izreče vedno, potem je daleč od tega da bi bil kdaj razvajen. Če jih izreče le včasih, potem lahko zavije v katerokoli smer, in prav bi bilo, da se z njim pogovoriš in ga opomniš, da sta prosim in hvala ‘čarobni’ besedi. Čarobni zato, ker odpreta srce za druge.

Prosim in hvala te tudi opomnita, da se ne moreš kar sprehoditi skozi življenje brez pomoči drugih. In če ne bi bil rad pozabljen, potem ne pozabi na prosim in hvala. Ti dve besedi sta glavni smerokaz za pot prijaznosti.« Tako je zapisal Marc Gellman v zgodbi Zapovedi v kamnu. (Tule ga citiram v svojem skromnem prevodu)

Saj še sam ne vem, če je to kar sem zapisal smiselno. Izbruh starševskega in družbenega opazovanja. Bom pa hvaležen, če me ne boste (preveč) spljuvali.