Ne bodimo prehitri z jezikom, temveč plemeniti v dejanjih

0

Zahvalil bi se Muratu & Joseu za pesem Od ljudi za ljudi. Nisem vedel, da bo nekoč del mene. Da jo bom čez toliko časa vzel za svojo. Da se lahko vedno znova sprašujem, kakšen sem. Da ne skušam soditi, temveč razumeti. Vsakomur priporočam, da si jo predvaja, kadar v sebi čuti nestrpnost, nastrojenost proti drugemu. Da ne bomo prehitri z jezikom, temveč plemeniti v dejanjih.

Pesem je prinesla vizijo, kakšni naj bi bili ljudje

Murat & Jose sta pred približno dvajsetimi leti posnela video s pesmijo Od ljudi za ljudi, ki je tudi v rapu, zvrsti glasbe, postavila nove smernice, saj do takrat rapa nisem poznal brez kletvic, grdega izražanja ter v večini primerov zame nekoliko žaljive retorike. Ta pesem je tako globoka, polna, brez ene same grde besede pa tudi vizionarska v dojemanju časa. S pesmijo sta opozarjala na probleme, ki so bili že takrat aktualni. Skrbi me zgolj to, da se tisto, kar s pesmijo izražata, torej da nas prežema »verska in rasna nestrpnost«, od takrat ni kaj prida spremenilo.

V ljudeh, ki ne živijo polno, je vse več jeze in sovraštva

Zdaj je čas materializma, hitrih novic, ko človeka hočejo spraviti v kalup razmišljanja, mu ne dopustiti sreče, veselja, polnosti življenja. Današnji čas je prežet z slabimi novicami, šovi, ko se oddaljiš od stvarnosti. Današnji razviti svet pozablja na navadnega človeka, izkorišča ga na polno. Lahko nam govorijo o pravni državi, toda krivice, ki so jih mnogi deležni: kako naj navaden človek izterja pravico? Denarja ima zgolj za preživetje sebe in družine. Pa vendar je tako, da ravno najbolj ranljivi izmed nas bolje znajo živeti polno življenje kot pa tisti, ki imajo vsega preveč in nikoli dovolj. Ampak, v navadnem človeku tli bes, sovraštvo do vsega, ker se ne more pobrati. Ko torej poslušamo pogovore, mnogim pade motivacija, želja sploh videti vse lepo, kar je okoli njih. V vseh je dvom. Zakaj bi bil srečen, če sem lahko nesrečen.

Če hočemo živeti v sožitju, moramo previdno ravnati s svobodo govora

Iz preteklosti se nismo naučili, kaj pomeni verska nestrpnost. So stvari, ki bi jih morali kot država vzeti za svete, torej: iz določenih stvari se ne norčuje. Ko so pred leti v Franciji objavili sporno karikaturo preroka Mohameda, je bilo pol islama v luftu. Katoličanom gori križ, Marija ima v naročju podgano, pa je vse dovoljeno v imenu svobode govora. Pa ni, vsaj zame ne. In večina teh, ki nam prodajajo kulturo ter celo hočejo ukazovati, kakšni naj bomo, je večinoma tiho, saj ta ista kultura dela stvari, ki niso vredne imena kultura (zadnji primer gledališke predstave, v kateri se z našo zastavo ravna izpod vsakega nivoja). In potem nonstop nabijanje, zakaj ne moremo živeti v sožitju. Kako naj živimo v sožitju, ko se vedno znova žali in provocira vse, kar je veliko ljudem sveto?

Veselje v družini, kjer sta mož in žena različnih narodnosti in vere, pričuje za upanje

Da je današnji svet lep, smo doživeli nedolgo nazaj, ko smo šli obiskat družinske prijatelje v Avstrijo. Zelo dober razlog smo imeli, saj so dobili novo družinsko članico. Veselje ob vsakem rojstvu je neizmerno, sploh ker veš, kako daleč smo si po kilometrih, a blizu po dojemanju lepega in v razmišljanju. Odsev sreče, ljubezni, ter zajemanja življenja z veliko žlico se skriva v tem, da sta različnih narodnosti in verskega prepričanja. Zavedajoč se, kakšne ovire sta morala premagati najprej v svojih glavah, kasneje pa še v širši družini, je občudovanja vredno. Ljubezen vsekakor pove, kako in kaj. In če nas kdaj zajame rasna in verska nestrpnost, sem vesel, ker v polnosti poznam zgodbo, ki v vsem nasprotuje strahovom, ki prežemajo sodobni svet.

Resnična ljubezen gradi odnos in premaga strahove

Njuna zgodba je zame en sam navdih. Ker se ob njima učim, kaj pomeni beseda razumevanje, kaj beseda sprejemanje, kaj beseda strpnost, še posebej pa, kaj pomeni beseda ljubezen. Hkrati pa me njuna zgodba ves čas opominja na zgodbo naju z ženo. Kako sva se spoznala in kako sva kljub velikanskim strahovom, ki so bili tedaj prisotni, gradila ljubezen. Najina predvidena ločenost (misijoni za tri leta), sprejetje v družino in okolico, mladost. V ljubezni je najbolj fajn to, da greš naprej, ne da bi se pred ovirami ustavljal. V ljubezni je fajn, ker si zadaš cilje, za katerih dosego si potem prizadevaš. V ljubezni štejejo dejanja, ne jezik, ki ga kot partner pričakuješ. Marsikaj sva se naučila na najini pot do poroke in nadaljevanju do danes. In učiva se sleherni dan. Pa nama to ne preprečuje, ker sva tudi midva različnih narodnosti, da otroke učiva navad in jezika obeh. Ker vem, da različnost bogati, ne pa siromaši.

Ravno zaradi tega: še na avstrijski strani smo ulovili slovenske frekvence, in ko se je vrtela pesem Od ljudi za ljudi: »ne glede na to kaj si, kje si, kdo si« je bilo petje naju z ženo tako slikovito, da sta otroka od začudenja utihnila. Pesem predstavlja najino prehojeno pot od snidenja pa do prepevanja te pesmi v avtu. Besede kar same vrejo iz človeka.
Zahvalil bi se Muratu & Joseu za to pesem. Nisem vedel, da bo nekoč del mene. Da jo bom čez toliko časa vzel za svojo. Da se lahko vedno znova sprašujem, kakšen sem. Da ne skušam soditi, temveč razumeti. Vsakemu priporočam, da si jo, kadar v sebi čuti nestrpnost, nastrojenost proti drugemu – predvaja. Da ne bomo prehitri z jezikom, temveč plemeniti v dejanjih.