Res se nad glavnino sredstev družbenega obveščanja v naši lepi domovini že doslej nismo mogli preveč pritoževati, vendar so v teh dneh postavili nov mejnik. Imenitni predstavnik imenitnega občila je, čeprav doslej nismo mogli biti vselej zadovoljni z njegovim nerazumevanjem za zdrava demokratična prizadevanja naših sovjetskih bratov, zadel žebljico na glavico. V bistvu nam je razvezal roke in grla, da lahko končno stopimo iz sence, v katero so nas potisnile protinarodne sile, in za njim še mi jasno spregovorimo o tistem, kar nam več kot dvajset let leži na duši.
Naše zahteve
Zahtevamo, da se iz narodovega spomina izbrišejo še zadnji ostanki pogubnega dogajanja pred enaindvajsetimi leti, ki je naš zdrav narod in našo svobodoljubno družbo privedlo na rob propada. Izjavljamo, da smo tedaj proti svoji volji in v nasprotju z vsemi pristnimi občutji našega narodnega telesa postali žrtve maloštevilne in v bistvu nepomembne skupine radikalnih slovenskih nacionalistov, ki so naše v jedru zdravo ljudstvo premotili s svojim medenim govorjenjem o nekakšni samostojnosti in ga za usoden hip speljali na napačno pot. Najbolj žalosti spoznanje, da jim je na čelu stal duši našega nedolžnega naroda povsem tuji prišlek, ki jo je v zavesti svoje popolne odmaknjenosti od resničnih potreb slovenskega človeka nekoč davno ucvrl v deželo nekdanjih okupatorjev, saj jim je bil v globini mnogo bliže kakor svojim rojakom. In tak človek si je dovolil našo ožjo domovino iztrgati iz objema širše domovine, v kateri je sijajno uspevala.
Na tem mestu ne moremo dovolj prehvaliti modrih voditeljev slovenskega občestva, ki so protiljudski kliki že takoj po izvedbi njenega zlobnega načrta iztrgali iz rok vse vzvode moči in jo potisnili na rob, tako da zdravo slovensko ljudstvo ni preveč občutilo prehoda v nov okvir, ki si ga v srcu nikdar ni želelo. Hvalevredno je bilo hkrati prizadevanje vladajočih za čim prejšnji izbris spomina na ekscese lažnih domoljubov izpred nekaj več kot dvajsetih let in predvsem za izbris spomina na njihovega slovenskim čustvom povsem tujega vodjo. Njihov trud je naše zdravo ljudstvo vselej nagrajevalo na demokratičnih volitvah in jim spet in spet podelilo svoje zaupanje, v veri, da bo nekoč moglo popraviti svojo v trenutku zmedenosti in zapeljanosti narejeno napako.
Vendar je, kot kaže pogumno dejanje našega sredstva družbenega obveščanja, napočil čas, ko mora biti konec lažne demokratičnosti po dekadentnih buržoaznih standardih, ki nimajo s pravo ljudsko suverenostjo nič opraviti. Treba je odpraviti vse še preostale pomnike na napačne in protiljudske odločitve izpred dveh desetletij, dokončno zradirati javne omembe oseb, ki so bili takrat krivi preroki za naš narod, in se v celoti vrniti k izročilom, ki kažejo napredni in pristno domoljubni značaj slovenskega človeka in h katerim smo se v veliki meri že vrnili zaradi modrega krmarjenja slovenske barke vse od leta 1992 skoraj do danes. Nekaj neljubih motenj ni moglo skvariti splošno pozitivne slike.
Naša bolečina
Seveda nas iz srca boli, ker zablod kratkovidnih vodij izpred enaindvajsetih let, ki se niso izkazali za pastirje, marveč za najemnike, ne moremo v celoti in takoj popraviti. Tudi bratske narode je namreč zajel kvarni vpliv buržoazne evropske dekadence in židovskega velekapitala, zaradi katerih ne vidijo docela jasno pravilnosti nekdanje poti in se vsak zase predajajo lažnivim “evropskim” sanjam. Toda to za zdravo slovensko ljudstvo ne more biti razlog za obup.
Pogumno hočemo stopiti na pot uresničitve končnega cilja. Do njega bomo prišli šele, ko bo ponovno uveljavljena resnično demokratična ustava SR Slovenije iz leta 1974 ali kar mati in vzor vseh demokratičnih ustav, ustava LR Slovenije iz leta 1946. Kakopak pa nočemo svojemu ljudstvu ničesar vsiljevati, kakor so mu svoje zablojene predstave o slovenski prihodnosti vsilili pritepenci in služabniki svetovnih imperialistov v tistem zloveščem letu, od katerega bomo, upamo, kmalu dokončno vzeli slovo. Zatorej bomo svoje poslanstvo začeli uresničevati s simbolnimi dejanji.
V tem duhu zahtevamo in pričakujemo, da dobi osrednje slovensko letališče po nujni prepovedi sedanjega zgrešenega poimenovanja svojega pomena vredno ime. Naša volja je, da bodi to ime admirala Stanislava Broveta. Slednji je v tistih težkih časih kot eden redkih Slovencev zaznal resnični utrip slovenskega narodnega srca in najbolj avantgardnih in najnaprednejših sil v našem narodnem telesu. Žal, njegovega glasu vpijočega v puščavi zapeljani sinovi in hčere slovenske zemlje niso mogli slišati. In zaman si je prizadeval za njihovo spametovanje, tudi z upravičenimi in s posegi naše ljubljene skupne armade za ponovno vspostavitev skupnega dobrega. Zdaj je čas, da se mu za daljnovidnost oddolžimo.
Foto: Skyscrapercity
